Dober dan. Hvala za besedo.

ZPS je izdala pisno mnenje, v katerem se je skladno z našimi nalogami, ki jih določa Poslovnik, opredelila do skladnosti predloga zakona z Ustavo s pravnim sistemom ter do zakonodajno tehničnih vidikov predlaganega besedila. V uvodnem delu tega mnenja je ZPS posebej izpostavila tesno vsebinsko povezanost predloga zakona s hkrati vloženim in obravnavanim Predlogom zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev, zato smo tukaj opozorili, da je treba v postopku obravnave zagotoviti njuno medsebojno usklajenost in potem tudi zagotoviti njuno istočasno uveljavitev. Opozorili smo tudi na nekatere nomotehnične vidike, saj na nekaterih mestih ni zagotovljeno dovolj pregledno noveliranje obstoječih rešitev. V okviru pripomb k posameznim členom smo del pač mnenja namenili pripombam pravno-tehničnega značaja. Teh na tem mestu niti ne bi povzemala. Del pa se nanaša na ustavne in pravno sistemske vidike. Izmed pomembnejših pravno sistemskih pripomb bi na tem mestu izpostavila pripombe k 5. in 8. členu in tudi nekaterim nadaljnjim členom, s tem povezanim, ki uvajajo nov koncept odločanja o zamenjavi delovnega mesta delodajalca ter zaposlitve zaposlitvi pri dveh ali več delodajalcih. Opušča se namreč obveznost izdaje odločbe upravne enote o pisni odobritvi, saj ne bi zadostovalo le soglasje Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje. Čeprav naj bi ta rešitev, tako izhaja iz obrazložitve, pomenila razbremenitev upravnih enot, ZPS meni, da jo je treba ponovno oceniti že z vidika, ali tak namen dejansko tudi zagotavlja. Predvsem pa tudi z vidika tega, da je predlog zakona ohranil vlogo upravnih enot v postopku pridobivanja soglasja, vendar ne tako, da bi o teh soglasjih kakorkoli vsebinsko odločale. Izdaja odločbe upravne enote je namreč predvidena le, kadar zavod soglasja, zaradi neizpolnjevanja pogojev po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, tega soglasja ne bi podal. Ureditev, po kateri bi upravna enota zavrnila prošnjo za podajo soglasja za odločanje, o katerem je sicer pristojen drug organ, torej zavod za zaposlovanje, je po mnenju ZPS že sama po sebi, pa tudi z vidika cilja, ki ga zasleduje, pravno sistemsko neustrezna, hkrati pa sproža tudi pomisleke o njeni ne o njeni izvedljivosti. S takšno rešitvijo posebej poudarjamo, se spreminja tudi pravna narava soglasja, saj to izgublja svojo akcesorno naravo. Odločitev zavoda za zaposlovanje, ki izhaja iz presoje zakonsko določenih pogojev, pa je po mnenju ZPS treba šteti za samostojen, konkreten upravni akt, ki ima kljub drugačnemu poimenovanju lahko le pravni učinek odločbe. ZPS v zvezi s temi rešitvami posebej opozarja tudi, da predlagana ureditev ne ureja primerov, ko soglasje v zahtevanem roku 15 dni ne bi bilo podano in ne določa ravnanja pristojnega organa upravne enote v primeru molka organa, torej kadar pač pogoji po tistem zakonu sploh ne bi bili presojani. Tudi glede prednostne obravnave prošenj tujcev za izdajo enotnega dovoljenja za zaposlitve pri delodajalcih v javnem sektorju ZPS podobno kot v mnenju k temu drugemu predlogu zakona posebej opozarja na splošno načelo enakosti in ugotavlja, da v zakonodajnem gradivu razlogi, ki bi lahko tako rešitev utemeljevali, niso predstavljeni.

Druga od teh pomembnejših pripomb je pripomba k 13. členu, ki v delu smiselno velja tudi za 15. člen. Tukaj smo opozorili, da je treba utemeljiti določitev zgolj enega poimensko navedenega izvajalca preizkusa znanja iz znanja slovenskega jezika. Sicer pa v zvezi s to določbo ugotavljamo, da se v predlaganem besedilu ohranja ureditev pogojev za izdajo in podaljševanje dovoljenja za prebivanje, ki vključuje pogoj znanja slovenskega jezika na vstopni ravni. Tukaj smo posebej opozorili tudi na rešitev, ki glede dokazovanja, da polnoletni družinski član, ki zaradi okvar zdravja, ki onemogočajo sporazumevanje izpita v zahtevani obliki ni sposoben opraviti, mora dokazovati to dejstvo z izvedencem, pri čemer je to obveznost predlog zakona tudi v finančnem smislu naložil temu tujcu. Njega torej obremenjujejo tudi stroški, ki tudi v primeru uspešnega dokazovanja po predlogu zakona ne bi bili povrnjeni. Zato smo v povezavi s to rešitvijo opozorili na ustavno določbo o enakem varstvu pravic strank v postopkih pred državnimi organi iz 22. člena Ustave in ugotovili, da okoliščine oziroma vidiki načela sorazmernosti, ki bi morda lahko tako rešitev utemeljili v predlaganem zakonodajnem gradivu niso pojasnjeni in predstavljeni.

Dodatno smo opozorili tudi, da je bilo treba zahtevani pogoji znanja v okviru pač podaljšanja dovoljenj za začasno prebivanje zaradi združitve družine treba dodatno utemeljiti tudi z vidika načela enakosti.

Sledile so pripombe izmed katerih bi posebej opozorila tudi na 33. člen. Gre za določbo, ki predvideva, da naj bi se vročanje v skladu z novimi oziroma spremenjenimi določbami zakona začelo izvajati najpozneje šest mesecev po uveljavitvi tega zakona, vendar na dan, ki ga določi minister. Taka rešitev, čeprav naj bi se ta sklep ministra objavil v Uradnem listu, je po mnenju ZPS sporna tako z vidika jasnosti in določnosti, kot tudi z vidika načela oblasti iz 3. člena ustave, zato je treba začetek vročanja v skladu s spremenjeno ureditvijo, upoštevaje seveda okoliščine in čas, ki je zahteven, ki je potreben za izvedbo teh zahtevanih nujnih postopkov določiti jasno v zakonu in brez navezave na izdajo podzakonskega predpisa.

Zadnja od pripomb, na katere bi opozorila v tem povzetku mnenja, pa je pripomba k 36. členu, kjer smo opozorili na potrebo po ponovnem razmisleku glede zagotovitve dovolj dolgega obdobja za prehod na spremenjeno zakonsko ureditev in vzpostavitev vseh pravnih, organizacijskih in izvedbenih pogojev za začetek uporabe zakonskih določb.

Zaključila bi še z ugotovitvijo, da s tem, ali bodo vloženi amandmaji, ki bi naslovili vse naše pripombe oziroma podana dodatna pojasnila, do začetka seje ZPS ni bila seznanjena.

Hvala.