Ja, dobro jutro.

Lep pozdrav predsedujoča! Vsi ostali prisotni!

Kot že rečeno, Državni svet Republike Slovenije je na 2. izredni seji 2. marca 2023 ob obravnavi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem potrjevanju računov sprejel zahtevo, da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem potrjevanju računov, EPA 300-IX.

Z zakonsko ureditvijo sistema davčnega potrjevanja računov se zagotavlja sledljivost podatkov o izdanih računih pri gotovinskem poslovanju. Obveznost davčnega zavezanca glede izročitve računa za dobavljeno blago ali opravljeno storitev kupcu se je spremenila z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost v začetku leta 2022, s katerim je bilo določeno, da mora davčni zavezanec sicer izročiti račun kupcu v papirni obliki, vendar le na njegovo zahtevo.

Vlada Republike Slovenije takšno ureditev ponovno spreminja tako, da se izstavljeni račun pri gotovinskem poslovanju tudi izroči kupcu, ki ga mora prevzeti in zadržati do izhoda iz poslovnega prostora zavezanca, v katerem se je opravil nakup, tako, da se ob izvedeni kontroli pristojnim organom zagotavlja možnost nadzora nad evidentiranjem dejansko opravljenih storitev in dobav blaga zavezanca. Če tega ne stori, se za prekršek predvideva tudi globa, sicer v višini 40 evrov, ukrep pa naj bi bil predvsem namenjen ozaveščanju kupcev ter dvigu davčne kulture.

Predlagana ureditev bo po mnenju Vlade povečala transparentnost poslovanja davčnih zavezancev in zmanjšala tveganje povečevanja obsega sive ekonomije in neplačevanja davkov iz poslovanja. V večji meri bo tudi preprečevala možnost za prikrivanje dejanskega prometa davčnih zavezancev. S tem se po mnenju predlagatelja zakona sicer preprečuje nekonkurenčna praksa poslovnih subjektov na trgu ter davčne utaje, ki zmanjšujejo javno finančne prihodke.

Vlada razloge in utemeljenost vračanja na predhodni sistem kontrole izdaje in izročitve računa utemeljuje z opravljenimi analizami poslovnih praks v nekaterih, predvsem storitvenih dejavnostih, ki naj bi pokazale, da se je število potrjenih računov kljub rekordni zaposlenosti in povečani potrošnji leta 2022, še vedno manjša kot pred koronskem času, to se pravi leta 2019. Zato Vlada pričakuje, da bo ob nekaterih drugih tudi predlagani ukrep prispeval k preprečevanju škodljivih praks, na dolgi rok, zmanjšal možnosti davčnega izogibanja ter omejil sivo ekonomijo.

Seveda smo mi mnenja, da glede na to, da so bile definirane nekatere dejavnosti, kjer naj bi se število izdanih računov zmanjšalo, kot na primer avtomehanična dejavnost, gradbeništvo, gostinstvo, mislimo, da ima Finančna uprava Republike Slovenije zadosti vzvodov, da bi neposredno kontrolirala in opravila preverbo teh nekaterih dejavnosti.

Državni svet se tudi ne strinja z argumentacijo Vlade glede nujnosti ponovne spremembe ureditve izdajanja računov in poudarja, da je predlagana rešitev, ki na kupca blaga oziroma prejemnika storitev prenaša odgovornost, da pridobi račun od zavezanca ter da se ga zaradi morebitnega ne prevzema računa sankcionira, nesprejemljiva. Napačen je tudi pristop, s katerim se od zavezanca se, s katerim se zavezanca skuša nadzirati s pomočjo kupca, namesto za to pristojnih organov. Odločitev o prevzemu računa mora biti v celoti prepuščena kupcu, ki bo sam presojal o tem, ali bo na primer ob nakupu in plačilu blaga zaradi kasnejšega uveljavljanja garancijskih pogojev zahteval račun.

Argumentacija predlagatelja, da so bila v obstoječi ureditvi, kjer izdaja in izročitev računa ni obvezna, da so bila zaznana tveganja na področju pravic potrošnikov v zvezi s takojšnjo možnostjo preverjanja posameznih postavk na računu ter da ne gre le za nadzor, ampak tudi za zagotavljanje varnosti kupca. Po našem mnenju to ni prepričljivo, saj je skrb za varstvo koristi kupcev možno izraziti in uveljaviti tudi na način, ki ne bo vključeval izrekanja nesorazmernih glob za praviloma majhne prekrške z nizkimi zneski na računu. Oblika, v kateri se bo izdani račun izročil kupcu, bi morala biti prepuščena dogovoru med kupcem in zavezancem, saj je zavezancu že v veliki meri omogočena uporaba sodobnih tehnologij pri izdaji računov in njihovi izmenjavi s kupci blaga oziroma prejemniki storitev.

Glede na podatek, da inšpekcije v času zakonske ureditve, ko je kupec moral prevzeti račun in ga na zahtevo pooblaščene osebe pristojnega organa tudi predložiti, za potrebe izvajanja nadzora niso izrekali kazni, saj ob kontrolah o prevzetih računih, da so zgolj opozarjale potrošnike na prekršek, je po našem mnenju tudi vprašljiva predvsem smiselnost in učinkovitost take ureditve, še posebno ob dvomu, da ima pooblaščena oseba sploh pristojnost preverjanja identitete kupca. Pri tem pa seveda nismo prišli do podatka, koliko je bilo dejansko teh nadzorov opravljenih in koliko je bilo dejansko takih prekrškov sploh ugotovljenih.

Tudi o podatku o številu držav, ki so uveljavile zakonsko rešitev o obvezni izročitvi in prevzemu računa ter sankcioniranju kupca na tak način, kot je predlagano tu, se zastavlja vprašanje, ali je takšna ureditev, ki jo je zgolj uvedla ena država Evropske unije, že zadosten razlog za uveljavitev podobne zakonske prakse tudi v Sloveniji?

Na podlagi navedenih argumentov se predlaga, da zakonodajalec ponovno pretehta svojo odločitev in o ponovnem…, in o ponovnem odločanju zavrne predlagani zakon.

Hvala lepa.