Spoštovani kolegice in kolegi, predstavniki Vlade, spoštovana javnost.

Evropski parlament je novembra lanskega leta sprejel resolucijo, in to z veliko večino, s katero je uvrstil Rusijo med države, ki podpirajo terorizem. Hkrati je Evropski parlament pozval tudi telesa, zakonodajna telesa držav članic, da ravnajo podobno ali enako. Podobne resolucije, ki uvrščajo Rusko federacijo med države, ki podpirajo terorizem, je sprejela tudi parlamentarna skupščina Sveta Evrope z velikansko večino, če ne skoraj soglasno, parlamentarna skupščina Nata in tudi različna telesa številnih drugih mednarodnih asociacij, katerih članica je tudi Slovenija. Vse od novembra lani smo na nek način čakali vladno koalicijo in Vlado, da podoben akt predloži tudi v sprejem temu Državnemu zboru. Ker tega, ker te poteze s strani vladajočih ni bilo, smo to resolucijo pripravili sami.

V bistvu sledi temu, vsebina te resolucije je podobna vsebini, ki jo je sprejel Evropski parlament in ki je dobila v Evropskem parlamentu pač podporo tudi večine poslancev, ki tam zastopajo Slovenijo. Ne vseh, mislim, ampak večino tudi s strani koalicije. Zdaj, za kaj tukaj gre. Od začetka ruske agresije na Ukrajino, tam ne poteka zgolj neka vojaška agresija, poteka nekaj, kar ima, kar vsebuje elemente genocida, zločinov proti človeštvu in kar vsebuje tudi elemente mednarodnega terorizma. V resoluciji so ti elementi našteti, lahko o tem veliko govorimo, bomo tudi kasneje že to obrazložili, dejstvo pa je, da celoten civiliziran svet glede tega nima različnih mnenj. Vsi dokazi so javni, so na dlani in to, kar se tam dogaja, se pravzaprav dogaja pred očmi celotne mednarodne javnosti. Teoretične razprave o tem, kdo je kriv, čigava propsi(?) vojna tam poteka, kateri dogodki v zgodovini so od tega pripeljali, so z vidika tistih, ki tam trpijo, umirajo, ki so žrtve mednarodnega terorizma, zločinov proti človeštvu, genocida tudi, te teoretične razprave so za njih popolnoma nepomembne, jim nič ne pomagajo, na nek način zgolj ustvarijo neko okolje, v okviru katerega se najbolje počuti sam agresor, ki izvaja ta grozodejstva. Se pravi, ne glede na vse te teoretične izgovore ne obstaja kruto dejstvo, da agresija, zločini proti človeštvu, akti mednarodnega terorizma niso nekaj kar bi se dogajalo na ozemlju dveh sprtih strani, to se dogaja izključno na ozemlju napadene države, na ozemlju Ukrajine. Se pravi, tukaj ne gre za nek klasični vojaški spopad, kjer bi v, bom rekel, veliki zavzetosti in želji po miru, pozivali obe sprti strani k pogajanjem, k temu naj sedejo za mizo in naj se vendarle zmenijo, da ljudje ne bodo trpeli. Gre za enostranski akt agresije z elementi mednarodnega terorizma, zločinov proti človeštvu in genocida. S tega vidika seveda sprejemanje aktov, kot je resolucijo o uvrstitvi Ruske federacije med države, ki podpirajo terorizem, to dejanje ne izključuje, drugih obsodb to ne izključuje, drugih pregonov to ne izključuje, drugih dejanj ali obsodb. Tukaj ne gre za to ali je to genocid, ali je to mednarodni terorizem, ali je to zločin proti človeštvu, ker gre za vse troje in izgovarjati se, ker smo eno obsodili, ne bomo drugega, je, bom rekel, pravzaprav podpora agresorju. Zdaj, ko gre za obravnavo v tem Državnem zboru, ko gre za podporo ali nepodporo tej resoluciji, gre v bistvu za pomemben akt izraza solidarnosti in umeščanja Slovenije na dobro stran zgodovine. Glasovanje, ki je na žalost že potekalo na matičnem odboru, kjer se je preprečilo, da bi Državni zbor v celoti glasoval o tej resoluciji, o podpori tej resoluciji, je test moralnega kompasa slovenske politike. Poleg teh mednarodnih asociacij, katerih članica je tudi Slovenija, so to resolucijo sprejeli tudi številni parlamenti evropskih držav, ne vsi, ponekod se podobne resolucije še obravnavajo in bo to število rastlo, dejstvo pa je, da je doslej samo ena država takšno resolucijo zavrnila in to je Slovenija na glasovanju, z glasovanjem koalicijskih poslancev na Odboru za zunanjo politiko. Nobena druga država nikjer takšne resolucije ni zavrnila. Mislim na članice Evropske unije, ali tega še niso obravnavali ali pa so takšno resolucijo sprejeli. Tako, da je neka priložnost ali pa možnost popravnega izpita za tiste, ki so glasovali proti, ki so manjkali na seji, ki so sejo pred glasovanjem zapustili ali se vzdržali, na nek način zamujeno, in je to, bom rekel, negativno sporočilo šlo v svet.

Na Odboru za zunanjo politiko smo slišali vrsto praznih izgovorov. Najbolj prazen je bil tisti, da takšne resolucije ne smemo sprejeti, ker bi bila to obsodba celotnega ruskega naroda. Te besede smo poslušali potem, ko je, mislim, da samo tri tedne nazaj na Prešernovem trgu del tega ruskega naroda, se pravi Rusi, ki živijo v Sloveniji, ne podpirajo Putina, demonstriral in zahteval, da se Rusijo razglasi za državo, ki podpira mednarodni terorizem. Se pravi, del ruskega naroda je to zahteval. S to resolucijo tega dela mi ne obsojamo, dejstvo pa je, da del ruskega naroda Putina podpira, podpira to agresijo, in s to resolucijo obsojamo tudi ta del ruskega naroda, in to je dejstvo. In tisti iz vladne koalicije, ki so za takšne resolucije glasovali na teh mednarodnih forumih, so to isto naredili. Eno je stališče in eno je glasovanje v Bruslju ali pa v Strasbourgu, drugo pa v Sloveniji. Zdaj ne vem, kdo misli, da bo s tem koga »farbal« ali pa prevaral v mednarodni skupnosti. Poglejte si transparente na tem protestu Rusov na Prešernovem trgu, kjer piše, da oni, Rusi, ki ne podpirajo Putina, zahtevajo, da se Rusija uvrsti med države, ki podpirajo mednarodni terorizem – zakaj? -, zato, ker je mednarodna skupnost izdelala mehanizme za kaznovanje aktov mednarodnega terorizma, ki so dodelani, kjer ni treba posebej ustanavljati še nekih določenih tribunalov, kjer se lahko sprožijo postopki ne samo pred mednarodnimi sodišči, ampak tudi v posamičnih državah. In zaradi tega je razglasitev ali pa postavitev Ruske federacije s takšnimi akti za ruski režim nekaj, kar je neprijetno in pritisk v realnem času, ne šele enkrat po tem, ko bodo neki tribunali čez leto ustanovljeni in ko mogoče nekaterih najbolj odgovornih za teroristična dejanja ne bo več med živimi. Torej težko, glede na to, kako ste zapeljali proceduro, ko lahko samo nekaj poslancev na odboru prepreči odločanje na plenumu, pozivam k ponovnemu premisleku pa razumu. Seveda, možna je pot iz tega zapleta tako, da proceduro ponovimo; ali jo bomo, bo odvisno tudi od te razprave, ki bo sledila.

Tako še enkrat, dejstvo je, da vojna v Ukrajini, v okviru katere se dogaja agresija na suvereno državo, akti mednarodnega terorizma, zločinov proti človeštvu z elementi genocida, ne poteka na ozemlju Rusije, poteka na ozemlju Ukrajine. Ne gre za dve sprti strani, gre za agresijo na neodvisno suvereno državo, na državo in na ljudstvo, ki je v novejši zgodovini že močno trpelo; spomnimo se samo holodomora pod ruskim oziroma sovjetskim jarmom. Agresor na ogledu celotnega sveta uporablja metode mednarodnega terorizma, uporablja metode, ki jih je deloma bolj prikrito uporabljal že znotraj lastne države. Ko je šlo za agresijo na Čečenijo, je bilo tam ubitih na deset tisoče ljudi, žensk in otrok, porušena cela mesta, od takrat obstaja termin grozdni faing /?/, se pravi, porušiš s težkim orožjem celotno mesto. Mednarodna skupnost je takrat zatiskala oči, češ, to se dogaja znotraj neke suverene države. Nobenih tribunalov ni bilo ustanovljenih, nobenih kazni ni bilo in zaradi tega se je lahko situacija ponovila potem tudi v agresiji na sosednjo državo. Torej o tem, ali Ruska federacija izvaja mednarodni terorizem ni nikakršnega dvoma. Jaz ne verjamem, tudi na Odboru za zunanjo politiko nismo slišali niti s strani tistih vladnih poslancev, ki resolucije niso podprli, da to ni res. Se pravi, to je dejstvo. S tega vidika je resolucija zgolj ugotovitveni sklep. Se pravi, priznamo nekaj, kar se itak dogaja. Ne zatiskamo si oči, tako kot smo si jih zatiskali, ko je šlo za Čečenijo, pa nekatere druge akte mednarodnega terorizma, ki jih ruski režim ima v svoji zakladnici in jih izvaja, od pobijanja novinarjev, kritikov iz opozicije do raznih bivših lastnih sodelavcev v okviru tega lova za disidenti po evropskih državah znani primeri. Torej, gre za ugotovitveni sklep, ki seveda predstavlja dodaten pritisk na Rusijo, da s tem konča, da se umakne iz Ukrajine. In večji bo pritisk na Rusko federacijo prej bo ta vojna končana. Zavračanje takšnih in podobnih resolucij ni korak k miru. To je korak h krepitvi agresorja in pomoč mednarodnemu terorizmu. Mi si ne delamo iluzij, da lahko slovenski parlament ali Slovenija s svojimi kapacitetami tukaj sama bistveno premakne, hkrati pa zaradi tega nismo odvezani odgovornosti, da prispevamo po svojih močeh. In glede na vse to, kar je Slovenija naredila v zadnjem letu za pomoč Ukrajini, je naravnost žalostno, da potem z zavračanjem neke resolucije, ki je sama po sebi umevna zaradi takšnih ali drugačnih razlogov kvarimo ugled Slovenije v civiliziranem svetu, ki tukaj enotno obsoja akte mednarodnega terorizma, ki jih izvaja Ruska federacija in z diplomatskimi pritiski, pa tudi z raznovrstno pomočjo pomaga Ukrajini, da se ubrani.

Torej, še enkrat pozivamo k premisleku in na podlagi tega, kar bomo slišali v razpravi, se bomo odločili, ali bomo vajo ponovili. Hvala lepa.