Hvala lepa za besedo tudi z moje strani. Lepo pozdravljeni vsi navzoči.

Torej na državnem tožilstvu, kjer delujemo državni tožilci, ki smo seveda pristojni za pregon kaznivih dejanj, torej za, vstopimo v to problematiko takrat, ko gre za najhujša ravnanja, ki jih zakonodaja določa kot kazniva dejanja, se seveda zavedamo pomembnosti tega področja in na tem delujemo konstruktivno. Tako je že generalni državni tožilec ob začetku svojega mandata v politiko pregona, pregon tako imenovane kibernetske kriminalitete uvrstil kot eno najpomembnejših in prednostnih področij pregona in je bila na Vrhovnem državnem tožilstvu tudi ustanovljena delovna skupina, ki se posebej ukvarja s problematiko na področju pregona teh kaznivih dejanj.

Zdaj, če samo na hitro, že kolega državni sekretar je nekaj povedal o teh kaznivih dejanjih. Samo…, bi povedala samo to, da kazniva dejanja v zvezi s kibernetsko kriminaliteto ločimo na tista, kjer je informacijski sistem tarča protipravnega dejanja. Kot primer recimo vdor v informacijski sistem, potem vdor v informacijski sistem pri opravljanju gospodarske dejavnosti, druga skupina so kazniva dejanja, kjer je informacijski sistem bistveno orodje za izvršitev kaznivih dejanj, kot zlorabe plačilnih kartic, različne vrste goljufij, ki smo jih danes že omenili in ponarejanja listin in pa tretja skupina, dejanja povezana z vsebino na računalniških oziroma informacijskih sistemih. To so kazniva dejanja povezana s kršitvijo avtorskih pravic, hramba in širjenje materiala, spolno zlorabo otrok in pa seveda kazniva dejanja spodbujanja sovraštva, kazniva dejanja zoper čast in dobro ime in kaznivo dejanje grožnje.

To sem hotela zato izpostaviti, ker vidimo, da je to področje res izjemno široko, zajema širok spekter kaznivih dejanj in, bi se pa osredotočila predvsem na nekaj problemov, ki, s katerimi se srečuje državno tožilstvo, ko poskuša zagotoviti učinkovit in uspešen pregon teh kaznivih dejanj. Tukaj kot izzive oziroma probleme na tem področju izpostavljam, da zakonodaja ne vedno sledi napredku na tem področju, ki je žal seveda tudi z vidika storilcev kaznivih dejanj izjemno hiter in izjemno inovativen in ne more vedno predvideti in ustrezno regulirati vseh možnih oblik in izvršitvenih ravnanj teh kaznivih dejanj.

Posebej problematično je pridobivanje elektronskih dokazov. Tukaj je to predvsem pomembno mednarodno sodelovanje, tukaj državno tožilstvo trenutno vodi projekt e-dokazov, se pravi pridobivanje dokazov po elektronski poti, tudi od drugih držav Evropske unije. Tako strogo formalistično mednarodno sodelovanje v kazenskih zadevah, kot je bilo to včasih, a ne, danes, nikakor ne zagotavlja učinkovitega pregona kaznivih dejanj, zaradi česar je pravočasno zavarovanje in pridobivanje elektronskih dokazov bistvenega pomena za učinkovit pregon.

Problem predstavlja tudi šifriranje podatkov, ki vemo, da je danes pač že na tem področju storitve kaznivih dejanj postalo že kar praksa, posebej problematično je identifikacija in lociranje storilcev kaznivih dejanj, ki je zaradi zahtev po varstvu komunikacijske zasebnosti močno oteženo, pomanjkanje oziroma odsotnost pravne regulacije uporabe ustreznih orodij, ki bi omogočala lažje odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj. Včasih pa seveda tudi na pomanjkanje strokovnega znanja in izkušenj pri pregonu kibernetskih kaznivih dejanj, ki seveda zahteva ne samo dobro pravno poznavanje področja, ampak tudi specifična tehnološka znanja, s katerimi pač včasih ne razpolagamo, zaradi česar se trudimo, da bi tudi na tem področju zagotavljali kakovostno izobraževanje, da seveda se lahko državni tožilci potem tudi učinkovito s temi kaznivimi dejanji spopademo.

Za konec bi samo poudarila to, kar seveda vsi ugotavljamo, da kibernetski kriminal ne pozna meja. In še enkrat posebej izpostavlja mednarodno sodelovanje in seveda za tudi zakonodajalca prosila za sprejem takšne zakonodaje, ki bi nam dejansko omogočala učinkovit pregon te vrste kriminala. Hvala.