Se opravičujem, bilo je mišljeno kot šala, malo, da bi sprostil zadevo. Ni bilo mišljeno kot očitek. Ampak dejansko gre za pomembna vprašanja. Nikakor jih ne omalovažujem. Jih je pa veliko in terjajo v bistvu dejansko vsak posebej svojo obravnavo.

Glede na to, da sem nekako sklepal, da bomo imeli tako široko razpravo, sem razmišljal o tem, katera je tista zadeva, ki je s stališča Ministrstva za digitalno preobrazbo taka, da je za izpostaviti in da je malo verjetno, da bo kateri drugi od prisotnih izpostavil. In sem se odločil, da bi nekaj besed spregovoril o tem, da je bila sprejeta uredba Evropskega parlamenta in Sveta o enotnem trgu digitalnih storitev, tako imenovani akt o digitalnih storitvah ali ljubkovalno DSA, ki je začela veljati sredi novembra lani. Z DSA bo internetni ekosistem za evropske potrošnike bolj varen in zaupanja vreden. To je vsaj njen namen. Temeljne pravice in svoboščine bodo bolje zaščitene. Uporabniki naj bi imeli več izbire in bile manj izpostavljeni nezakonitim in škodljivim vsebinam. Ta sintagma o nezakonitih škodljivih vsebinah se bo pojavljala še kasneje, zaradi tega mogoče jo je vredno imeti v mislih. Pravila DSA se nanašajo predvsem na spletne posrednike in platforme, na primer na registracije domen, ponudnika dostopa do interneta, spletne tržnice, družabna omrežja, platforme za izmenjavo vsebin, trgovine z aplikacijami ter spletne potovalne in nastanitvene platforme in podobno. DSA ureja odgovornost digitalnih platform v vlogi posrednikov pri zaščiti potrošnikov in podjetij ter krepitvi pravic uporabnikov, ščitenju pravic izražanja, omogočanju učinkovite prijave nezakonitih vsebin in njihovega odstranjevanja. Skratka, gre za več vrst odgovornosti teh ponudnikov. DSA zasleduje načelo kar je nezakonito »off line«, nezakonito »on line«, seveda do ravni, ki je še smiselna glede na značilnosti spletnega okolja. Probleme rešuje s sorazmernimi ukrepi, da ne bi prišlo do pretirane regulacije, ki bi lahko zavrla internetno gospodarstvo in negativno vplivala na svobodo izražanja. Skratka, gre za tehtanje več pravic. DSA ne določa katere vsebine so nezakonite, temveč le procesne mehanizme za njihovo učinkovitejšo prijavo in obravnavo. Samo določanje nezakonitosti in pravila izvajanja sodnih odločitev ostajajo v domeni nacionalnih zakonodaj, kot je na primer sovražni govor, varstvo potrošnikov, dezinformacije, ponarejeni proizvodi, varnost proizvodov, avdiovizualne vsebine in podobno, oziroma tudi v domeni EU zakonodaje, če gre za harmonizirano področje, to sta predvsem boj proti terorističnim vsebinam na spletu in boj proti posnetkom zlorab otrok. Upravljanje uporabniško ustvarjenih nezakonitih vsebin DSA ureja na dva načina, se pravi tisti »/ nerazumljivo/ rated content«, ki je nezakonit, na osnovi odločitev sodnih in drugih pristojnih organov posamezne države članice in z uporabo mehanizma obvesti in ukrepe, tako imenovano »notice and action«. DSA škodljive, vendar zakonite vsebine ne ureja neposredno, temveč implicitno preko ureditve za pogoje uporabe storitev posredniške platforme, pri čemer v osnovi veljajo pravila proste gospodarske pobude. Z njimi platforma med drugim postavi pogoje katere vsebine lahko uporabniki naložijo in uporabljajo na platformi. Platforma škodljive vendar zakonite vsebine urejajo v svojih pogojih uporabe in jih praviloma omejujejo. Uporabniki ali zaupanja vredni prijavitelji, tako imenovani »Trustat flaggerji« lahko te vsebine prijavljajo, vendar ne kot nezakonite, temveč kot vsebine, ki so v nasprotju s pogoji uporabe storitev posamezne platforme. Dejstvo, da so lahko nekatere škodljive vsebine včasih celo bolj škodljive kot nezakonite, na primer sramotenje je za posameznika lahko izjemno veliko breme, ni pa nujno tudi očitno nezakonito. Platforme imajo s temi definicijami v svojih s svojimi reakcijami na njih, na sama ta ravnanja, velike probleme, zato DSA predvideva sprejemanje skupnih kodeksov ravnanja, tako imenovanih »code of conduct« ki naj bi prispevali k bolj enoviti in pravilnejši obravnavi tovrstnih primerov. DSA ureja tudi prepoved zavajajočih praks in določenih vrst ciljnega oglaševanja ter posebej zaščito mladoletnikov na spletu. Na MDP verjamemo, da bo njegova dokončna uveljavitev pomenila izboljšanje izzivov, ki ste jih izpostavili tudi v sklicu seje. Uveljavitev bo morala biti do, mislim da sredine februarja 2024. Na ministrstvu smo že začeli pred časom z dialogi, tudi s strokovnimi in širšimi javnostmi na temo oblikovanja mehanizmov za implementacijo teh pravil Evropske unije, ki so neposredno uporabljiva v našem pravnem redu, tako da verjamemo, da bodo to pomembni koraki za zmanjševanje tveganj, o katerih je bilo govora na začetku.

Hvala.