Predsedujoči, hvala za besedo.

K razpravi sem se prijavil zato, da izpostavim za moje pojme precej očitno dejstvo, ki pa se ga po politični atmosferi in javnih izjavah ne prepozna kot očitnega, to je, da Slovenska vojska v nekem objektivnem smislu pravzaprav nima kadrovskega problema. Neprestano poslušamo iz dneva v dan, iz leta v leto, iz mandata v mandat, pa ne glede na to, kdo zaseda najvišje položaje na Ministrstvu za obrambo, eno in isto linijo, ki jo je izumila vojaška birokracija v drobovju ministrstva, češ da je Slovenska vojska soočena s kadrovskim pomanjkanjem. Veliko bolj bistvena resnica je ta, da so bili številčni cilji, koliko pripadnikov v vojski ta država potrebuje, postavljeni popolnoma administrativno. Nekdo nekje, nekoč si je izmislil, da ta država potrebuje 10 tisoč vojakov in to je to. Od takrat naprej, ko je ta odločitev padla, se nanjo sklicujejo ene in druge garniture, češ, okrepiti moramo rekrutacijo mladih fantov in deklet v vrste Slovenske vojske in poseči moramo po 1001 ukrepu od več milijonskih kampanj, ki promovirajo vojaški poklic na avtobusih, do takega poskusa tako imenovanega deskilinga, kot ga imamo danes samo zato, da se to administrativno kvoto zapolni. Nihče pa se ni na nobeni točki vprašal kakšne bi bile objektivne potrebe za obrambo naše domovine, kakšni bi bili ti scenariji, govorimo o konceptu slovenske obrambne politike, govorimo o tehniki, ki se kupuje in seveda govorimo potem takem tudi o moštvu, ki naj s to vojaško tehniko upravlja. Nikoli nisem še slišal, da bi kdo iz vrst vojaške birokracije postavil to vprašanje, pač pa namesto tega slišimo znova in znova zgolj zatrjevanje, kako je Slovenska vojska soočena s kadrovskim problemom. Kadrovski problem obstaja v toliko, kot rečeno, so cilji za popolnjevanje vrst Slovenske vojske postavljeni administrativno, kot ena. In kot dve, to pa je otipljiva resnica, da ljudje iz vrst Slovenske vojske odhajajo in da manjka vse sorte profilov za to, da bi te ljudje opravljali z vojaško tehniko, ki že obstaja v tem trenutku in za vojaško tehniko kot so oklepniki, bojna, nova bojna ladja in tako naprej, bi morali z njo upravljati v prihodnosti. Ampak to ni vezano na dejanske objektivne potrebe po tem, kako naj bi se naša domovina branila, pa vendar, če prej, če vseeno sprejmemo to premiso, da nam manjka fantov in deklet v vrstah Slovenske vojske, se vprašajmo, zakaj mladi ljudje iz uniforme bežijo. Na tej točki, ko je bila sprejeta že cela serija raznoraznih plačnih popravkov, tudi mimo plačnega sistema v javnem sektorju, se verjetno ne moremo zadovoljiti z odgovorom ali pa zgolj z delom odgovora, ki pravi, da je plačilo za delo v Slovenski vojski prenizko. Pač primerjalno s kakšnim drugim poklicem je to plačilo v zadnjih letih v dejanskem prejemku, ki ga pripadnik Slovenske vojske dobi na račun, kar precej poraslo. Se pravi, finančna dimenzija oziroma zgolj finančna dimenzija ne more biti razlog, da se ljudje ne vključujejo v vrste Slovenske vojske oziroma še tisti, ki so vključeni, odhajajo iz nje. Dejanski razlog se skriva v odnosih, ki Slovensko vojsko prečijo. To je v tem trenutku, mi je žal, da moram to reči, ampak v tem trenutku ena izmed najbolj skorumpiranih institucij v tej državi, ki jo obvladujejo zasebni interesi visokih činov v povezavi s posameznimi kosi političnega establishmenta. In ker v vojski vse poteka na ukaz in če ukaza ne boš izvršil, boš sankcioniran, se je proti praksam nepotizma, klientelizma, kadrovske korupcije zelo težko boriti oziroma se jim postaviti po robu, ker ni nekega pravilnika, nekega dokumenta, ki bi te pred tovrstnimi pritiski in malverzacijami zares zavaroval. Pride komanda, pride ukaz, ga boš izvršil ali pa boš sankcioniran, včasih precej ostro in grobo. V preteklem mandatu smo v Levici v sodelovanju s področnimi sindikati, ki delujejo na Ministrstvu za obrambo in v Slovenski vojski, že sklicali sejo prav na to temo in smo imeli opravka z izrazitimi konkretnimi primeri, ki niso bili osamljeni primeri, znašanja nad vojaki in šikaniranja pripadnikov v Slovenski vojski zato, ker so bili nepokorni. Ampak ti primeri izkazujejo zelo razpasle, kot rečeno, oblike kadrovske, kadrovske korupcije, samovolje in malverzacije visokih činov. Da ne govorim zgolj o številkah primerov, bom navedel enega konkretnega. Če ti tam na en poveljnik ukaže, da moraš iti igrati nogomet na ledeni ploskvi, človek pade, je invalid do konca življenja, ne. To so pač tisti primeri in tisti oziroma tisti razlogi, zaradi katerih ljudje Slovensko vojsko zapuščajo. A bomo ta problem dejansko rešili tako, da znižamo izobrazbene standarde zgolj zaradi tega, da v neki papirnati evidenci napol umetno našraufamo številke, koliko pripadnikov Slovenske vojske pa dejansko ima? Odgovor je zelo očiten in odgovor je ne. Temeljnega problema, ki je korupcija z visokih činov znotraj Slovenske vojske, to ne bo odpravilo. Potem je pa še tako. Ko nekateri vojaki vendarle spregovorijo o tem, kaj se dejansko dogaja, kako določeni pokorni kadri, ki so tudi na kakšni pravilni politični liniji, prej pridejo do službenega stanovanja kot bi smeli, prej so povzdignjeni na višje delovno mesto samo zato, ker kimajo oziroma samo zato, ker so tiho, so podvrženi še dodatnim pritiskom, še dodatnemu šikaniranju. Neke pritožbene instance, ki bi bila zares neodvisna, v resnici sploh nimajo, ker, kot rečeno, vojska deluje na ukaz, to je svoj podsistem, to je svoja pod struktura. Tako da mi je žal, da moram na tak način o eni izmed naših javnih inštitucij govoriti, ampak, če želimo to stanje popraviti, je prvi korak ravno, da spregovorimo o tem kakšni so odnosi in kakšna so delovna razmerja v vrstah Slovenske vojske in sem bi morali usmeriti vse napore in pri tem bi se vam pridružili tako mi v Levici kot tudi sindikalni zastopniki slovenskih vojakov in vojakinj, ki so prvi, ki so sploh odprli in opozorili na ta problem. Saj, če oni tega ne bi naredili, če se oni ne bi potegnili za delavske pravice svojih pripadnikov, če se oni ne bi kategorično, tudi za ceno lastne službe oziroma lastnega dušnega miru, zoperstavili malverzacijam, tudi mi danes, članice in člani Odbora za obrambo, za te prakse sploh ne bi vedeli in bi se lahko čohali za, v ušesih in se spraševali, zakaj, le zakaj slovenski fantje in dekleta v vrstah Slovenske vojske ne želijo ostajati oziroma zakaj se ne želijo pridruževati?

Tako, da, če je neka točka, v kateri bi morali najti konsenz, kaj je potrebno prioritetno v vrstah Slovenske vojske postoriti, ne glede na naša siceršnja precej bistvena razhajanja o tem, da Nato pakt, ja ali ne, nabava vojaške tehnike, ja ali ne, kakšna ta vojaška tehnika, naj bo, za domovino ali za v tujino in tako naprej. Kjer bi res morali najti konsenz, je pač čiščenje Slovenske vojske teh »razpaslih« malverzacij, koruptivnih praks, ki v tej inštituciji vzpostavljajo naravnost toksične odnose.

Hvala.