Predsedujoči, hvala za besedo. Vizija družbe solidarne prihodnosti, družbe miru in sobivanja, neobhodno zahteva, da Slovenija naredi korak stran od Nato pakta. Zahteva tudi, morda v prvi vrsti, da se najprej odrečemo usmeritvam na področju obrambne politike, kot jih je Slovenija v okrilju celotnega establishmenta zasledovala dolga desetletja in je podrejala Slovensko vojsko potrebam in interesom Nato pakta, pri tem pa zanemarjala dejansko varnost, kjer so državljanke in državljani ogroženi.

Resolucija, kot smo jo danes dobili na mizo, ne pomeni takega preloma z zapuščino preteklosti, prej pomeni nadaljevanje metanje javnega denarja za vojaško tehniko po potrebah Nato pakta, kot jo je zastavil prejšnji minister Tonin in prejšnja vlada Janeza Janše oziroma še več, predvideno rast javnih izdatkov za nakupe orožja, ki ga ne potrebujemo, še dodatno stopnjuje. Seveda kot taki v Levici tej resoluciji zelo jasno nasprotujemo. Imamo v koalicijski pogodbi, imamo v Ustavi Republike Slovenije zapisano, da se bomo prizadevali za mir in nenasilje. Kakšen mir, kakšno nenasilje je to, če kupujemo oklepnike za delovanje izven meja naše domovine, samo zato ker si je nek birokrat v vojaškem ustroju neke druge države namislil, da bi to morali početi. Kupovanje vojaške ladje, transportnega letala za oskrbovanje slovenskih življenj na misijah izven meja naše domovine, raketni sistemi, tako naprej in tako tako naprej.

Zdaj že nekdanja vlada je v osnovi na silo, z vzvodi moči, ki jih je imela na voljo, še pred iztekom stare resolucije hitela s postopkom, da se sprejme nova resolucija. Že tista, tako imenovana Toninova resolucija, je najavljala javnofinančne probleme oziroma disproporcionalno zapravljanje javnega denarja glede na to kje bi ta sredstva dejansko potrebovali v naši družbi. Vemo, da imamo podhranjen sistem socialne varnosti, vemo da smo soočeni z zdravstveno krizo, vemo da je največji izziv, ne samo za našo družbo, ne samo za našo državo, ampak celotnega sveta, podnebni zlom, ampak kam bi mi usmerjali sredstva, v proračune vojaško-industrijskih kompleksov vodilnih držav članic Nato pakta? Škoda na okoljskem področju, na podnebnem področju, ki s tem nastaja, je v resnici dvojna. Ne le, da se že tako omejene vire v mali državi kot Republika Slovenija je, koristi za nepotrebno vojaško tehniko samo zato, da bodo neki orožarski lobisti zaslužili. Vojska in z njo povezan vojaško-industrijski kompleks, je eden izmed največjih onesnaževalcev na svetu. Kot institucija sam po sebi, je morda celo največji onesnaževalec na svetu.

Kolegice, kolegi, gospe in gospodje. Kako resni smo mi z obljubo, vizijo zelenega prehoda družbe, če naj bi gradili institucijo kot jo poznamo in kupovali orožje, ki aktivno in v velikem obsegu prispevajo k izpustom, stopnjujejo podnebni zlom. Glejte, to dvoje ne gre skupaj. Ali bomo imeli zeleno usmerjeno vlado ali bomo pa kupovali orožje? Eno ali drugo. Oboje skupaj ne gre. Seveda, sprejemam da se lahko, mislim, in dejansko se favorizira politične prioritete v korist nakupov orožja namesto v korist podnebja in okolja. Ampak kot rečeno, oprostite, takim usmeritvam sam najodločneje nasprotujem. Mislim, da ne bi smel tukaj kot poslanec ene izmed strank, tega glasno izpostavljati. Jaz mislim, da bi to moralo biti neko zavedanje, ki bi moralo prečiti celotni politični ustroj v naši družbi, navsezadnje v veliki meri prečiti to družbo samo. Veste, saj ljudje ne želijo, da se njihovi evri, ki so jih plačali z davki, trošijo za neko Natovo orožje. To so zelo jasno povedali, nazadnje recimo, ko smo v Levici sklicevali referendum, ko so se sredi epidemije v mrazu, v slabem vremenu množično podali na ulice za to, da podpišejo referendumsko pobudo, ki je nasprotovala nakupom orožja. V enem tednu smo zbrali 30 tisoč podpisov,. Ob zaključku prejšnjega tedna, konec koncev, se je v Ljubljani odvil, ne prvi, podnebni shod. Mladi so prišli na ulice in so zelo jasno povedali, denar za orožje je denar, ki onesnažuje okolje. Pika. In mislim, da bi tem potrebam državljank in državljanov, ki so potrebe v resnici po miru, po varnosti in po vzdrževanju okolja celotnega sveta kot Vlada, kot koalicija, kot Državni zbor v celoti morali slediti in potrebe po zamejevanju podnebnega zloma postaviti višje na prioritetni lestvici kot potrebe po tem, da se kupuje orožje za Nato pakt in polni žepe tujih dobaviteljev orožja.

Še nedolgo nazaj, za časa Janševe vlade, v resnici nismo zgolj v Levici izražali takih stališč. Ob sprejemu prejšnje resolucije je eden izmed poslancev takratne stranke Liste Marjana Šarca povedal naslednje: »Danes je bolj smiselno govoriti o nekaterih drugih vprašanjih, ne pa o tem, kaj bomo v desetih letih zagotovili za vojsko.« To kar je takratni poslanski kolega iz stranke Lista Marjana Šarca povedal, še kako velja tudi danes. Morda danes velja še bolj kot je to veljalo eno leto oziroma dve leti nazaj.

Dalje. Govorimo o resoluciji do leta 2035. Že avtomobilska industrija se bo krepko spremenila v naslednjih štirih letih, mi pa govorimo o razvoju, opremi čez 15 let v tej resoluciji. Mislim, to je malce utopično. To dejansko kaže na pomanjkanje vizije razvoja. Kaj neki bi ta isti poslanec iz stranke Lista Marjana Šarca povedal danes v tej resoluciji, ki počne popolnoma isto, samo v še večjem obsegu in pravi, da se še več denarja v še hitrejšem tempu namenja v osnovi za zelo podobno oziroma enako vojaško tehniko kot je bila predvidena v prejšnji resoluciji, oklepniki, itn.

Slišal sem marsikaj zanimivega, kaj ne, nesorazmerni posegi v proračun so bili, so povzročili težave Slovenski vojski. Zagotovo, ampak kaj pa zdajle to kar vi počnete? A to so pa sorazmerni posegi v proračun, da se država zadolžuje za ogromne milijarde. To so tisočine milijonov evrov. To pa niso nesorazmerni posegi v proračun. Spet, identična situacija, ki danes velja še toliko bolj, kot je veljala leto oziroma dve nazaj. To so besede tega istega poslanca iz takratne stranke Liste Marjana Šarca.

Kar želim s tem ponazoriti, je dvoje. Da argumentacija, ki jo uporabljam, morda v malo drugačni politični klimi, nekako uspe prodreti tudi iz hotenja in potreb državljank in državljanov v naši skupnosti, tudi v institucionalizirano politiko in to ne zgolj preko stranke Levica, kot ena.

In kot dve, da ilustriram, kako pravzaprav ni prišlo do preloma na področju vojaških usmeritev, ki pravijo, da moramo kupovati oklepnikov orožje v formatu Nato pakta, namesto da bi se temu odrekli in rajši omejene vire vlagali na področja, ki državljanke in državljane, tudi njihovo varnost, socialno varnost, zdravstveno varnost, okoljsko varnost, itn., bistveno bolj zadevajo. Ne le da se usmeritve niso spremenile, celo način sprejemanja tovrstnih aktov, specifično na področju Ministrstva za obrambo oziroma na področju vojske se ni spremenil, praktično vse zakone pod prejšnjo Vlado, ki so šibali sto milijonske zneske za orožje, se je sprejemalo po nekih brzih postopkih, izrednih, nujnih, izredne seje so bile, nujne seje so bile, no in tudi ta resolucija, ki se danes sprejema in na noben način ni nujna, se sprejema na brzake, v Državni zbor smo jo dobili 24. februarja, od vložitve do današnje obravnave na odboru se je obrnilo koliko časa - dva tedna - nekaj kaj takega, niti to ne. In spet se resolucija sprejema na nujni seji. Zakaj nek fundamentalni dokument, ki naj bi določil vizijo, strategijo razvoja, pustimo za trenutek, kaj si o vsebini tega dokumenta mislim za naslednja desetletja, sprejema na nujni seji? Gospe in gospodje, če postavljamo usmeritve razvoja enega izmed naših družbenih podsistemov, ali ni to nekaj, kar terja resen pretres in resno obravnavo? Namesto prgišča piar akcij prinese se na mizo, tukaj je, dajmo dvigniti rokice in zadevo sprejeti. Točno na ta način, kot ga opisujem, kot bi se morale zadeve delati, se pravi v široki javni razpravi s temeljnim premislekom, kakšna je sploh funkcija Slovenske vojske, kakšno vojsko si želimo, ali si želimo vojsko in tako naprej, tako sem si predstavljal, da bo zastavljena politika na obrambnem področju v tem mandatu, da se najprej pogovorimo o samem obrambnem konceptu. In v tej razpravi odpremo možnost za alternative, tudi kako kako se da ravnati drugače celo v okvirih Nato pakta. Kot veste sam zelo jasno zagovarjam izstop iz Nato pakta, ampak tukaj in zdaj, življenjska potreba, ki jo imamo je pa, da zaščitimo potrebe državljank in državljanov in slovenske javne finance pred tem, da se jih našiba v tujino za neko orožje, ki ga ne potrebujemo. In temeljna preusmeritev, ki bi jo potrebovali je tukaj in zdaj ravno v temu, da se odpove nabavo te nesmiselne vojaške tehnike, karkoli se pa že kupuje, pa naj se kupuje zato, da bo uporabno v domovini, tako kot vojaški helikopterji lahko izvajajo nujno medicinsko pomoč, tako kot lahko pomagajo pri zaščiti in reševanju, če se že kupuje vojaško tehniko, naj se kupuje taka tehnika, ki bo ljudem dejansko koristila, ne pa samo neko bodočo staro železo.

Zakaj smo priča tovrstnim usmeritvam delovanja v Slovenski vojski in znova in znova, ki se potem skrivajo oziroma na hitro sprejemajo po nekih nujnih postopkih pa izrednih sejah in ne vem še kaj še vse, je problem, ki ni omejen na eno samo vlado, ampak je bistveno globlji, je v osnovi ideološki, je zasidran v neki varnostno nacionalni ideologiji, ki preči kulturne razlike med sicer političnim centrom in desnico, med konservativnim in liberalnim polom v slovenski politiki

in se jih zlasti znotraj institucij obravnava kot neko naravno danost, češ, ja pa smo nekako ogroženi, varnostno okolje se spreminja očitno kar samo od sebe in naš odgovor na to je - kaj - ja, dajmo kupovati tam neke oklepnike za to, da bomo slovenske fante in dekleta pošiljali na misije izven delovanja, izven delovanja meja naše domovine. To je ta neka ideologija, v kateri je naša institucionalna politika namočena, je z njo, prežeta, z njo je namočena in prežeta tudi resolucija, ki jo danes obravnavamo. Do te ideologije se bom v nadaljevanju svoje razprave še vrnil.

V tem hipu se bom pa zadržal pri primerjavi predhodne resolucije, torej dokumenta ministra Tonina in aktualne resolucije, torej dokumenta ministra Šarca.

Kot že rečeno, je resolucija na današnji obravnavi še bistveno slabša od svoje predhodnice, predvideva še hitrejše povečevanje izdatkov za vojsko in še več oborožitve, nabave vojaške opreme, ki ima, znova to podčrtujem, namen pošiljanja slovenskih fantov in deklet na operacije Nato pakta, konkretno dvig obrambnega proračuna na 2 % bruto družbenega proizvoda se predvideva 5 let prej, torej do leta 2030. Sočasno naj bi se gradili srednja bataljonska bojna skupina in srednji izvidniški bataljon, namesto da bi se to počelo zaporedoma. Da vam prevedem, namesto enega paketa oklepnikov, najprej za eno bataljonsko skupino, se bo zdaj sočasno kupovalo to tehniko, vključno oziroma predvsem z oklepnikov. Še več dodatnih nakupov, ki niti niso usmerjeni v tej bataljonski skupini, recimo dodatno letalo Spartan, niti ni jasno iz resolucije ali se pogovarjamo o enem ali se pogovarjamo o dveh ali kakorkoli že, še dodatni helikopterji, ki niso helikopterji za zaščito in reševanje, ampak so helikopterji za Natove specialne sile. Ob tem se črta cilj nadgradnje za podaljšanje življenjske dobe helikopterjev Bell 412, o tem je predstavnik Ministrstva za obrambo prej že spregovoril, ampak v redu, se namerava substituirati helikopterje z nekimi novimi, če so to taki in da so namenjeni temu, da sodelujejo in držijo pokonci sistem zaščite in reševanje naj bo.

Zadržal bi se najprej, da vemo o čem se pravzaprav pogovarjamo in ne ostanemo samo na ravni abstrakcije pri vprašanju letala. Letalo se, trenutno vodstvo Ministrstva za obrambo, prejšnje vodstvo Ministrstva za obrambo, pa še kakšno prej, ko je o tem govorilo, prodaja na popolnoma enak način, češ, mi potrebujemo svoje letalo, da bomo avtonomni, da bomo neodvisni, če pride do kakšne stiske, da bo lahko zalagalo našo državo in tako naprej in tako naprej in tako naprej. Resnica je pa naslednja. Če gremo pogledati ure naleta obstoječega vojaškega letala turbo leta, bomo ugotovili, da se ekskluzivno v 98 % uporablja za oskrbovanje Slovenske vojske na misijah v tujini, pretežno Natovih misijah. Se pravi, mi tega letala ne kupujemo za potrebe obrambe domovine ali zaščite, logistične zaščite domovine ali karkoli takega, kupuje se ga zato, da se bo slovenski denar namenilo za vzdrževanje nekih misij v tujini, po možnosti okupacije kakšne neke tuje države na Bližnjem vzhodu. Da se jasno najavlja še povečan obseg tega, se mi zdi, da izhaja tudi iz omemb, da naj se ne bi zadovoljili torej z obstoječim letalom Sparta, ki je dejansko že prišlo v državo in je bila ta napaka zgrešena, nabava že izvedena za časa prejšnje vlade, ampak da ne bi šli v kupovanje še kakšnega dodatnega letala, ja še več letala za še več stroškov, za še več oskrbovanja pripadnikov Slovenske vojske v nekih drugih državah na misijah, kjer itak nimajo kaj iskati, ker tam ne zasledujejo nobenih interesov Republike Slovenije ali naših državljank in državljanov. Slovenska vojska to kolikor je imamo in kakršno imamo naj bo doma v dejanski službi domovine, kot se glasi njen slogan, ne pa v službi tujine.

Zgovorni so bili tudi izdatki, s katerimi je operiralo Ministrstvo za obrambo, že nazadnje pri nakupu tega letala Spartan, začel se je pri 50 milijonov evrov, nadaljeval se je pri 70 milijonov evrov. In približno podobno lahko rečemo za čisto vsak nakup večje vojaške tehnike, ki se je kadarkoli zgodil v tej državi. Ali kakšna nabava večje vojaške opreme ni bila afera? Povejte mi enega samega. Zmeraj je nastopil problem. Pa da se razumemo, to ni neka balkanska specifika, v narekovajih ali karkoli takega, ki bi bila pogojena z nacionalnim značajem ali pa kulturo periferije Evrope ali pa karkoli takega, dejansko so vojaški posli najbolj skorumpirani posli na ravni celotnega sveta. Pri nas simptomatsko vse pretekle večje nabave, kot rečeno, povsod je prišlo do korupcijskega tveganja, prišlo je do problema in astronomske rasti stroškov, pa je vseeno ali se pogovarjamo o izraelskih haubicah, a se pogovarjamo o nadgradnji tankov, pa seveda mati vseh afer, afera Patria. No nazadnje pa se je ta trend skokovito naraščajočih stroškov za nakupe orožja in stopnjevanja korupcijskih tveganj izkazal pri zadnjih nabavah oklepnikov, govorim tako o oklepnikih 4x4 Oshkosh kot tudi o oklepnikih Boxer. Tisti oklepniki Boxser 8x8 so se kupovali od leta 2017. Prva številka, s katero smo bili poslanci in javnost seznanjeni, je bila nekaj čez 200 milijonov evrov, to je bilo takrat še pod vlado Mira Cerarja, natančneje, številka je bila 207 milijonov evrov. O kakšni številki, kolegice in kolegi, se danes za iste oklepnike v istem številu ali pa celo za kakšne druge oklepnike pogovarjamo, to ni red velikosti 100 milijonov, to ni red velikosti 200 milijonov evrov, pogovarjamo se o 400 milijonih evrov in severno od te številke. Torej v samo petih letih je strošek nabave oklepnikov porasel iz 200 nekaj na 400 nekaj milijonov evrov. Enaka zgodba se je odvila z oklepniki 4x4 Oshkosh, ki naj bi jih ravno tako nekako nujno potrebovali zato, da zamenjajo obstoječe hamvije, prva številka 15 milijonov, nekaj mesecev kasneje številka 45 milijonov za isti obseg oklepnikov Oshkosh, ki so potem prišli v državo na način, da niti niso bili zares v voznem stanju, še čez tehničnega niso šli in čez tehničnega niso šli ne zgolj zaradi tega, ker so nova vozila, ampak zaradi tega, ker so imeli zraven pripopano še dodatno neko tonsko oborožitveno postajo, skupna teža tega oklepnika, ki je….