Najlepša hvala.

Bom skušal najprej strniti bistvo samega problema. To, kar bi nam multinacionalke danes lahko naredile brezplačno, bodo čez kakih 10, 20 let kar mastno plačevali slovensko gospodarstvo in davkoplačevalci, gre pa za milijone stroškov, ki bodo nastali v prihodnosti, če tega problema ne rešimo.

Zdaj, morda bi poudaril tisto, kar je bilo deloma že poudarjeno, gre za odločitev multinacionalk, ne, ne za kake pretirane stroške, za Netflix je realni strošek za celoten korpus na mesec 90 tisoč za prevajanje. Jezikoslovci na vse te probleme opozarjamo že zelo dolgo, gre pa za vprašanje, ki je s pravnega vidika kompleksno in tudi sam šele v zadnjih letih spoznavam, da ga ni mogoče reševati samo pravno, ampak zlasti politično. Minula leta smo se vrteli v začaranem krogu in pri tem smo sodelovali v bistvu tudi jezikoslovci zaradi slabega vpogleda v celoto.

Jezikoslovci smo opozorili na težavo, povedali smo, da zakonska podlaga obstaja, le izvršuje se je ne, Ministrstvo za kulturo je reagiralo, običajno ugotovilo, da je z zakonodajo vse v redu in podalo žogico na inšpektorat, pristojni inšpektorati so odgovorili, da se zakonodaja izvršuje in s tem je bila stvar vsakič zaključena. Torej napad, obramba, napad, obramba. Verjetno se bomo vsi strinjali, da je v prihodnje reševati zaplet na enak način, kot nam ga že 10, 15 let ni uspelo, neproduktivno.

Problem je v tem, ker takšna jezikovna akcija vedno potrebuje kar obsežen političen vložek. No, in tu je politika v zadnjih 10, 15 letih dejansko pogorela. Vzrok je bil morda ta, da je Služba za slovenski jezik po spletu okoliščin pristala na Ministrstvu za kulturo in da so v tistem času, ko je pristala na Ministrstvu za kulturo, vsi vedeli, da je mišljena ta služba širše, da obsega problematiko Ministrstva za šolstvo, Ministrstva za kulturo, Ministrstva za znanost in zlasti, - zlasti - Ministrstva za gospodarstvo.

Slovenščina namreč ni samo kultura, ampak je tudi ključno gonilo našega gospodarstva, šolstva in znanosti. No, in to pomeni, da bo danes, če želimo to rešiti, morala politika najprej sprejeti nase odgovornost in povleči več kombiniranih potez. Prva je tista, za katero bo potreben pogum in ki po mojem lahko dokaj realno uspe. Nujno bi bilo treba namreč sprožiti širšo akcijo več držav na ravni Evropske unije, ampak ne na ravni državnega sekretarja, ampak na ravni ministrice za zunanje zadeve, ministra za šolstvo, ministrice za kulturo, ministrice za digitalni razvoj, ministra za gospodarstvo in predsednika Vlade. Na tak način lahko dosežemo spremembe evropske direktive, ne s tarnanjem, ker tarnamo že 10 let.

Celo, če ne dosežemo v taki akciji spremembe evropske direktive, lahko v resnici dosežemo veliko, ker za ta podjetja ni pomembna zgolj zakonodaja, ampak je pomembno, da imajo čim manj težav. Pomembno jim je, kaj se dogaja, kaj se govori v javnosti. Strah pred spremembami zakonodaje in sploh pred evropskimi direktivami je včasih učinkovitejši od direktiv samih.

Druga stvar. Sem zelo vesel, da se že dela. Zakon o javni rabi slovenskega jezika bo potrebno prilagoditi digitalni dobi. Opozarjam pa vse to prisotne poslance, da se tega jezikoslovci do neke mere bojimo. Kratkoročni in ozkogledi finančni interesi nekaterih v gospodarstvu in nekaterih v visokem šolstvu, da bi se ta del zakonodaje v preostalih členih sprostil, so zelo veliki. No, in s kakšnim zlobiranim amandmajem v zadnjih sekundah sprejemanja takšnega zakona se lahko naredi slovenščini na dolgi rok ogromna škoda. Skratka, če se bo šlo v spreminjanje te zakonodaje, bi vas, poslanke in poslanci res prosil za pozornost. No in pa, ob tem bo zelo pomembno, da se v naslednjih mesecih in letih končno problematika kompleksnejših zadev v povezavi s slovenskim jezikom začne reševati na ravni Vlade, ne na najnižji v bistvu možni ravni zgolj Službe za slovenski jezik in to, če lahko dodam, službe ki je kadrovsko zelo podhranjena, službe ki nima niti lastnega pravnika in službe v kateri ljudje stežka izpeljejo vse razpise, tudi če denar je.

Zelo pomembno je tudi osveščanje gospodarstva. Zakonodaja s področja slovenščine se gospodarstvu zdi danes, če debatiramo s poslovneži, toga, zastarela, itn., pa to ni želja nas jezikoslovcev. Problem zakonodaje je samo, da mora veljati za vse. Ne moremo za štiri gospodarstvenike narediti izjemo, da naj ne uporabljajo slovenščine, če pri teh štirih morda takšna uporaba ne bi bila smiselna in to ozaveščanje, da bodo na dolgi rok ravno gospodarstveniki in davkoplačevalci plačevali, da bomo nadomestili jezikovne luknje, ki si jih sami delamo na tak način, je morda zelo pomembno.

Danes so problemi o katerih govorimo, v resnici dokaj še drobni, ne vplivajo na naše vsakodnevno življenje. Pač, če nam nekaj ni všeč, izberemo drugega ponudnika, ampak čez 10 let, čez 20 let bodo ti problemi zelo veliki. To vidimo že po razvoju v Združenih držav v Ameriki kjer se večina seli na pretočne storitve. Bližajoči se velik problem je razlikovanje med strojnim in človeškim prevodom, in če ne bomo mislili vnaprej, se bomo čez 10, 20 let naenkrat zavedli, da določenega filma niti za najmlajše ne moremo več najti v slovenščini, da bomo morali vlagati velika sredstva v to, da bo na primer RTV začela nadomeščati neko pretočno storitev, ki jo bodo že vsi navajeni. Vlagati bomo morali v šolstvo, zato ker bo pouk slovenščine zahteval dodatno podporo, dodatne projekte. Skratka, neukrepanje stane, zato se nam splača reagirati hitro in zato bi morala to narediti politika na najvišji ravni.

Najlepša hvala.