Spoštovana predsednica, spoštovani člani Odbora za kulturo, hvala lepa za besedo in lep pozdrav.

Jaz sem po osnovni izobrazbi novinar, zato bom skušal biti kratek in jedrnat in vam ne bom kradel vašega dragocenega časa.

Od leta 2018, ko je Komisija za slovenski jezik pri SAZU prva opozorila na ta problem, o katerem danes razpravljamo, se vsa vesoljna Slovenija ukvarja z zadevo, iz enega enostavnega razloga, ker dve inšpektorici ne znata ali pa nočeta razumeti enostavni slovenski drugi odstavek dejstva 20. člena Zakona o javni rabi slovenščine. Bolj enostavno člen ne bi mogel biti napisan. In jaz vam lahko povem, tudi stališče naše službe je od vsega začetka enako, da ga je treba pač spoštovati in da velja za vse elektronske komunikacije in kontrolne naprave, kjer mora biti omogočena izbira slovenščine in upoštevan slovenski črkopis. Naše stališče je bilo v tem času zapisano v nacionalni program za kulturo, podprl ga je Nacionalni svet za kulturo. To je uradno stališče Ministrstva za kulturo, objavljeno na naši spletni strani, ki do danes še ni bilo preklicano ali pa da bi bilo objavljeno neko drugačno stališče. To stališče so podprle pravne službe Avtomoto zveze Slovenije, Zveze potrošnikov, Ministrstva za kulturo in Sindikata Glos. Kljub temu se stvari ne premaknejo naprej, ker pač, kot sem povedal, vse skupaj se ustavi na inšpektoratu in na njihovem tolmačenju, da gre za, predvsem to, da gre za javno rabo slovenščine in da avtomobili to niso, to ni stvar javne rabe slovenščine. V tem kontekstu bi vas jaz vse skupaj opozoril na 82. člen Obligacijskega zakonika, ki lepo pove, da tudi če se mi sklicujemo na Zakon o javni rabi slovenščine, je to popolnoma brezpredmetno, ker je treba člene brati tako, kot so napisani in ne tako, kot je ime zakona. Tudi ZUJF, Zakon o uravnoteženju javnih financ, je urejal cel kup stvari, ki niso imele nobene zveze z javnimi financami, in vsi veste, da so te stvari veljale.

Odnos do jezika je pač stvar nas, ki živimo v tej državi in tudi same države same. Mi se moramo vprašati, ali smo sploh vredni te države ali jo hočemo, ker če pademo na tej točki, potem je tudi brez pomena, da govorimo o neki nacionalni zavesti, odnosu do države in podobnih zadevah. En konkreten primer vam lahko povem. Ko smo sprejemali zadnjo Resolucijo o nacionalnem programu za jezikovno politiko v tem istem Državnem zboru, je bila ta resolucija sprejeta sto procentov z vsemi glasovi, to je izrazito nepolitična tema in težko bi našel v Državnem zboru nekoga, ki bi zdaj rekel, da pa je proti temu, da se v Sloveniji uporablja slovenski jezik. Kot je že gospa Joveva povedala, tukaj gre enostavno za to, da je treba te multinacionalke, ki se obnašajo tako nesramno do nas, prisiliti. Treba jih je prisiliti, treba jim je narediti neko afero, da se bodo začele obnašati tako, kot je treba.

Za konec lahko samo še eno zanimivo anekdoto povem, zakaj, recimo Apple govori hrvaško, slovensko pa ne. Ko sem jaz dobil v tej službi nalogo, da malo preverim, kako so to Hrvati dosegli, sem govoril z direktorjem Inštituta za hrvaški jezik. In po telefonu govoriva, pa je rekel: »Pa kako, pa vi ste imali windowse davno prije nas.« Sem rekel: »Ja, imate prav.« Sem rekel: »Kaj pa to pravi,« za to zadnje, zakaj pa ne govori Apple pa telefoni. Je rekel: »Znate šta, pojma nemam, ali baš mi je drago.« Zato imajo Hrvati Apple v svojem jeziku, mi pa ne, ker nimamo toliko slovenske samozavesti, da bi na tem področju branili svoj jezik.

Toliko zaenkrat. Hvala lepa.