Hvala za besedo in lep pozdrav vsem udeležencem in udeleženkam!

Ja, tukaj se lahko navežem na poslanko Jovevo, mi smo se tudi srečali z Netflixom in so nam tudi dosti jasno dali vedeti, podobno, da ni v kakšnem bližnjem načrtu to ponuditi, da vejo, da ni treba in tudi dosti jasno so dali vedeti, da jih ne moremo prisiliti, enostavno zaradi tega, ker za njih velja načelo države izvora, kar pomeni, so registrirani na Nizozemskem, so dolžni spoštovati nizozemsko zakonodajo na tem področju in pod enakimi pogoji ponujati to storitev po celotni Evropski uniji, kar pomeni, če bi dejansko hoteli Netflix prisiliti v to, da ponudi lokalizacijo izven njihovih načrtov, pa tržnih in drugih interesov, bi dejansko bilo treba podpreti tako prizadevanje, da se revidira direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah, ker se tudi po, drugod po EU vse bolj pojavljajo tudi pozivi, zaradi tega, ker ta zadeva povzroča podobne probleme, ne samo pri nas, ampak še v kakšnih okoljih, kjer so pač manjša jezikovna okolja, manj govorcev in ni neposredne tržnega interesa za to, da bi ta podjetja to lokalizirala.

Zdaj, ocena je bila, Netflixa, iz tega našega pogovora, da bi bila lokalizacija, kar pomeni prevod uporabniškega vmesnika in pa podnapisi, so nekje ocenili na 10 milijonov evrov, pri čemer so tudi dali vedeti, da oni gledajo vsako državo kot svoje stroškovno mesto in da ima Slovenija z njihovega gledišča toliko malo uporabnikov, da bi bil to strošek, ki se jim ne bi izplačal, kar pomeni, to so dali dosti jasno, to dvoje so dali dosti jasno vedeti. Zaradi tega smo tudi rekli, dobro, pač, zdaj vidimo kakšno je njihovo stališče, smo pa tudi dosti jasno povedali, kakšna so naša pričakovanja in tudi napovedali določene spremembe tudi v zakonodaji.

Zdaj, neposredno verjetno z Zakonom o javni rabi slovenščine ne moremo neposredno vplivati na Netflix, absolutno je pa to mogoče uporabiti kot argument pri pogajanjih vsakič, ko pridejo kakšne storitve podobne na trg in tudi na njih, da obstaja tudi pravna podlaga za varstvo slovenskega jezika na novih platformah. Kar pomeni, to je eno tako sporočilo.

Druga stvar, ki jo je pa treba res dosti ločiti, je to, da čeprav sta recimo Apple ali pa Netflix pa Disney Plus na videz podobna problema, pač v obeh primerih gre za platforme, pa izdelke, pa storitve, ki ne ponujajo slovenščine, jih regulira čisto druga zakonodaja, kar pomeni, Appla se lotevamo drugače kot Netflixa, kot rečeno, Netflixa se lahko preko evropske zakonodaje, pri Applu pa verjamemo, da imamo več možnosti tudi na lokalni zakonodaji, pri čemer se tukaj in pristojnosti in interesi medijskega oziroma kulturnega inšpektorata in tržnega inšpektorata na nek način dopolnjujejo, zaradi tega, ker lahko rečemo, da se varstvo slovenščine in varstvo potrošnika, sta si tukaj komplementarna. Kar pomeni, ti lahko varuješ eno in drugo tudi s pomočjo tega.

Je pa seveda naloga naše skupine bila ugotoviti malo tudi, kje je nastal ta gordijski vozel, zaradi česar so se 3 institucije precej ne strinjale okoli tega, kdo je za kaj pristojen, pa kako se bereta ta zakon zdaj, o javni rabi slovenščine in mandat skupine je pravzaprav res pogledati zgolj Zakon o javni rabi slovenščine in ugotoviti, ali je mogoče z novelacijo bolj jasno povedati, kakšna je razlaga, kaj si potem predstavljamo, kdo je za to pristojen in kako lahko odreagira. Pri čemer je to šele prvi korak, ki bo omogočil po eno širšo strategijo, ki pa že ni več v okvirih te skupine, ampak ki jo bo pa definitivno treba pogruntati na ravni in med ministrstvi in med strokovno javnostjo in potrošniškimi organizacijami, zaradi tega, ker vemo, da je mogoče jezikovno politiko uveljavljati samo z enim takim širšim paketom ukrepov. Zaradi tega, ker ena stvar, ki se tukaj po malem, recimo ena od prvih stvari, ki smo jo naročili našim sodelavcem, je bil pregled evropske zakonodaje, ali je zakonodaja, ki je bistveno drugačna v tistih državah, kjer to obstaja, kar pomeni, kjer so te storitve prevedene po Sloveniji, ne sinhronizirane. In odgovor je bil ne. Skratka ni po navadi zakonodaja glavni razlog, zakaj se ti ponudniki odločajo ali pa ne odločajo za lokalizacijo, ampak so zadaj drugi dejavniki. Nekje pri večjih trgih je to tržni dejavnik, nekje recimo pri Islandiji, je to do neke mere tudi izredno zanimiva lokacija za snemanje, skratka, ogromno je enih takih in drugačnih razlogov, zakaj se te korporacije odločajo za Slovenijo ali pa ne. Ali pa recimo anekdotično je bil pa primer Hrvaške, je pa šlo za to, ker je Netflix, ko je imel ta globalni, mislim ko je ponudil globalno storitev, je rekel, mislim so povedali, da so se za, recimo temu, hrvaščino odločili za to, ker je bilo iz Amerike, pogled iz Amerike je bil, da je to jezik, ki ga govorimo in razumemo vsi v tej regiji, kar pomeni, oni se tukaj niso prav dosti ukvarjali s tem kakšna je razlika med hrvaščino, slovenščino v srbščino in čimer koli, ampak enostavno so rekli, bomo vzeli eno tako čez, zaradi tega, ker s tem zajamemo eno tako dosti široko regijo in bomo videli, na kakšen način se nam to ali obresti ali pa izplača. Skratka, to je pogled iz štaba nekje v Kaliforniji in seveda ne nagovarja teh naših specifik.

Naslednja stvar, ki je tudi pomembno, je pa to, da recimo, če gledamo katere storitve pridejo ali pa katere so Slovenija, nekatere pa niso, vidimo, da tukaj spet ni enega odgovora. Recimo Sky se je za to odločil, HBO se je za to pač odločil, Netflix se pač ni, pa Disney se pač ni. Kar pomeni, tukaj je bilo čisto na ravni njihovih lastnih interesov pa poslovnih odločitev, tukaj nismo mi nič naredili ne za to ne proti temu, kar pomeni, da se je zgodilo izven našega vpliva. Zdaj, na kakšen način pa lahko damo ta vpliv, pokaže recimo, ne vem, dva primera uspešnih v Sloveniji in recimo eno je bil to, da so odprtokodne rešitve v slovenščini že zelo dolgo časa in v redu poslovenjene. Razlog je bil, ker je to odprtokodno, lahko vsak uporabnik ali pa uradniška skupina dejansko posega v kodo. Tukaj se je oblikovala skupnost ljudi, ki so zadevo prevedli in jih je bilo mogoče implementirati notri. Pri Applu, pri njihovemu operacijskemu sistemu, ki je pa popolnoma zaprt, pa tudi, če obstaja določena rešitev in to vemo, da obstaja, kar pomeni Applov vmesnik, ki je bil že precej, zdavnaj preveden, ampak enostavno ni v moči bilo te skupine, da pripravi Apple do tega, da to implementira in podobno velja tudi za uporabniške in druge vmesnike pri avtomobilih in podobno. Kar pomeni, tehnični vidik lokalizacije ni tako zahteven, kakor prepričati korporacijo, da odpre svojo platformo in to implementira.

Druga stvar je bil pa Microsoft. Tudi tam se je zadeva zgodila brez kakšnega zakona ali pa česa, ampak enostavno so ljudje, ki so bili takrat zraven, to videli kot prioriteto, so za to poskrbeli. Res je pa tudi to, da je bil takrat Microsoft bistveno manjša korporacija kot je danes, kar pomeni, bistveno prej si prišel do odločevalcev in pa, ko sem se pogovarjal z udeleženci tedanjega tega projekta, so rekli, da velik plus je bil tudi v temu, ker je bil takrat vodja Microsofta za Evropo Francoz, on je pa zelo dobro razumel jezikovno politiko in je tudi zapeljal zgodbo v en tak pozitiven piar, češ, tudi Microsoft podpiram majhne jezike in so se pohvalili s tem, da je slovenščina eden od najmanjših jezikov, ki je podprt v pisarni in drugih storitvah. Kar pomeni, zakon, ki ga bomo predlagali, je pomemben zaradi tega, ker bo razčistil določene, recimo različne razlage, ki so bile v preteklosti in upam, odprl pot za naprej, ampak vnaprej pa moram povedati, da je to šele prvi korak, ki bo pa zahteval dejansko sodelovanje vseh nas in absolutno veliko podpore Evropskega parlamenta.