Hvala lepa.

Jaz imam osebno nek tak občutek, da tudi pri nas v parlamentu ni vse prav, če ni skoraj vsakič ali pa vsak dan nekaj narobe. Namesto z vsebinami se veliko ukvarjamo z interpelacijami, referendumi, obstrukcijami, proceduralnimi predlogi, zdaj so v modi celo akcijski načrti.

Kar se zapleta tiče, sem trdno prepričan, da je predsednica ravnala v skladu s Poslovnikom. Nenazadnje smo pogledali tudi nekatere pretekle prakse, se je tudi koga od poslancev ali poslank že čakalo, razumelo njegovo osebno stisko in pa opravičilo. Je pa zagotovo drugače, kajne, če seveda odločamo o ministru, kjer je edini predlagatelj in predstavitelj stališča predsednik Vlade, kot pa če govorimo o neki zgodbi, ki jo lahko znotraj poslanske skupine praktično v skladu z dogovorom lahko predstavi kdorkoli kot namestnik. Začuden sem tudi, da se zdajle pogovarjamo, kot da tiste debate, ki smo jo imeli ob drugi uri, sploh ni bilo. Tam je bil duh konstruktiven, vsakdo od nas je stopil pol koraka nazaj. Vsi smo se strinjali, da zlorabljamo proceduralne predloge, ki to niso in jaz mislim, da če se to dvakrat ponovi, da je kdorkoli je predsedujoči, tokrat je pravilno potezo povlekla predsednica, da to prekinemo, če ne se nam bo kdaj zgodilo, če bomo vztrajali na absolutni pravici proceduralnega predloga, da bomo kdaj proceduralne predloge poslušali z ene in druge stvari, lahko uro ali pa ali pa dve. Tako da nas je 90, vsakdo po trikrat predlaga, smo že na 270, nima smisla. Danes smo imeli dva konstruktivna sestanka, tako tistega ob 12. uri kot ob 14., predlagam, da tudi tega ob 16. zaključimo z enimi takimi slišanostjo, spoštovanjem in razumevanjem drug drugega. Je pa dragoceno, da smo vsi na vseh treh sestankih imeli možnost povedati tisto, kar nam leži na duši. Kakšne take malenkosti, kot so pa če kdaj, ki ima bolj kdo bolj odgovorno nalogo kot mi, ali si zasluži kavo ali si jo ne, to pa mislim, da lahko tudi razrešimo na kakšnemu internemu sestanka.

Hvala.