Hvala lepa. (Marko Jug, direktor UKC Ljubljana.)

Lepo pozdravljeni! Hvala za vabilo, predsednica.

Vse članice in člani odbora, minister, direktor in ostali vabljeni!

Ja, UKC Ljubljana je bil večkrat omenjen, danes večinoma omenjen kot zamudnik, vendar moram vam povedati nekaj drugega. UKC Ljubljana ima tisoč 500 posteljnih kapacitet, 7 tisoč 500 ambulantnih pregledov na dan, 10 tisoč ljudi vsak dan pride po zdravstveno storitev v UKC Ljubljana. In veste, kaj - tudi dobijo, dobijo zelo kvalitetno zdravstveno storitev, in to je ključno. Ob tem, da jo dobijo, je zelo pomembno, da vemo, da če pogledamo regijski ključ posteljnih kapacitet, Ljubljana, ker nima regionalne bolnišnice, ima približno 80 % razpoložljivost posteljnih kapacitet v primerjavi z ostalim slovenskim prostorom. Ob tem moramo se zavedati, da UKC Ljubljana izvaja nekatere edinstvene storitve za celoten slovenski prostor, torej Slovenijo, gravitiramo ljudje v UKC Ljubljana, kjer je že tako dostopnost postelje slabša, kot je v ostalih regijah v Sloveniji. To je zelo pomembno – zakaj? -, zato, ker mi se vsi zavedamo - in res se zahvaljujemo za ta uvid -, da je res čas in zadnji čas, da pristopimo k prenovi. Vendar prenova nikakor ne sme ogroziti varstva pacientov in tudi dostopnosti programa. Moram reči, da ko je bil zastavljen projekt prenove UKC Ljubljana, je potrebnih verjetno nekaj dodatnih razjasnitev. Prvotni projekt je predvideval samo energetsko sanacijo, torej toplotni ovoj in tako nekaj dodatnih storitev, kar naj bi trajalo približno dve leti. Torej, UKC Ljubljana naj bi bil polovično zaprt, eno leto ena polovica, drugo leto druga polovica. Končali bi z enakim UKC, ki bi imel dobro toplotno obnovo. Zato se je seveda logično zdelo, da če se že zapirajo oddelki, je potrebno tudi notranje spremeniti, tudi celotne inštalacije, dvigala in vse potrebno, temu rečemo revitalizacija, torej zapreti celoten UKC Ljubljana in oziroma polovico. In pričakovati, da bomo v enem letu sposobni to narediti, je bilo mogoče preveč ambiciozno. Zagotovo je bilo to dobronamerno zastavljeno, ampak izkazalo se je, da to brez žrtev nikakor ne bi šlo. Mi bi lahko zagotavljali približno 70, 80 % programa, ki ga sicer zagotavljamo, in tega si enostavno nismo mogli privoščiti. Tudi covid ni popustil, zagotavljati smo morali kapacitete. Zato prvoten projekt, kakor je bil zamišljen, ni bil izpeljan in zato so zamude. Sčasoma smo nekako ugotovili, da je najbolj varna pot in tudi gotova ta, da postopamo tako, kot je direktor Šabeder že predstavil, najprej z eno osmino zaprtja kapacitet, kar nam zagotavlja možnost 100 % zagotavljanja programa, in to je tisto, kar je za nas ključno, nato vstopamo v drugo osmino. In s tem v tem času, smo prepričani, da bomo prejeli dovolj izkušenj in tudi že zgradili modularno bolnišnico, ki nam bo potem omogočala nadaljevanje projekta po četrtinah. Na ta način se bo sicer projekt dejansko zavlekel, vendar kar je najbolj ključno, bo varen. Sicer vam moram povedati, da zagotovila, da bi lahko varno izvajali celoten program, nikakor ne moremo zagotoviti. Torej ta faznost, ki se je podaljšala, spremenila, je bila nujno potrebna, sicer se projekta nikakor ne bi moglo izvesti. Sedaj projekt poteka. Seveda je bilo treba, so bile potrebne neke prilagoditve, ki tudi zahtevajo nekaj več sredstev, ampak kakor pravim, to je edini način, ki ga lahko stroka, predvsem pa pacienti prenesejo.

Glede ostalih projektov ste omenili ZVD. ZVD je majhen prostor, če je kdo bil v UKC Ljubljana, ki se nahaja tik ob bolnišnici, to je starejša zgradba, ki smo jo uspešno prenovili v delu covida, se pravi v eni tretjini. Dodatni dve tretjini, ki sta bili predvideni za umestitev laboratorijev, pa je strokovni svet ugotovil, da bi s temi dodatnimi deli, se pravi, z dodatno 5-milijonsko investicijo v ta prostor zelo verjetno zaprli možnost dodatne nadgradnje tega prostora, povečanim z ostalimi, drugimi dodatnimi kapacitetami. Zato je strokovni svet dal mnenje, da se ta projekt zaustavi. Nekako umestitev laboratorijev v jedro bolnišnice bi onemogočila, da bi v prihodnosti na to mesto v centralni del bolnišnice umestili bolnike. Sama stavba ZVD pa ne omogoča umeščanja bolnikov, zato je potreben dodaten premislek, ali je na tem mestu res najboljše mesto za umestitev laboratorijev. UKC Ljubljana misli, da ne. In smo v testnih pogovorih z ministrstvom, da bi na tem mestu, imamo tudi preveritev prostora, v prihodnosti mogoče lahko postavili bistveno bolj koristen objekt, ki bi lahko rešil, bi rekel, tole prostorsko stisko UKC. Seveda je pa UKC kampus, ki je tako kot UKC Maribor, ujet v samem centru Ljubljane in smo prostorsko omejeni. Zato je vsak naš korak, ki ga danes naredimo, potrebno res strateško premisliti. Kot ste rekli, zakaj smo ustavili sedem projektov javno-zasebnega partnerstva. Ti so bili, večina teh projektov je bilo enako mišljenih kot energetska prenova stoletnih stavb, kjer bi zamenjali okna, toplotni ovoj, končali bi s stoletnimi stavbami, s popolnoma, bi rekel, infrastrukturno nesposobnim delovanjem v naslednjem tisočletju. Dobro, potreben je dober premislek in na tej fazi smo, da z ministrstvom premišljujemo strateško, ali te stavbe sploh prenoviti ali dejansko iti v izgradnjo novih kapacitet, ki so potem za bolnike bistveno bolj koristne, te stavbe lahko nameniti mogoče administrativnemu delu. Torej, ne bi želeli denarja dajati nekam, kjer bomo čez nekaj let ugotovili, da je bilo v bistvu to nesmiselno, zato ker je pač končno bil nek denar na voljo, kajne. In tu nas čaka velik izziv. Torej, energetska sanacija in revitalizacija, kakor je rekel direktor, se dogaja, jo bomo uredili.

Infekcijska klinika je v planu, poteka pridobivanje gradbenega dovoljenja. Imamo še veliko projektov, tako kot UKC Maribor. Dograditi moramo DTS, to je diagnostično terapevtski center. To je center, kjer se dogaja dejansko urgentni center. Veste, da imamo s tem velike težave, ampak uspeli smo že narediti prve korake, premestiti intenzivne terapije, kar je bil zelo velik izziv. Sedaj nas čaka dograditev operacijskih dvoran v teh centrih, dograditev južnega dela tega diagnostično terapevtskega centra, kjer bomo umestili ciklotron, ki je izjemno pomembna naprava za celoten slovenski prostor. To je namreč naprava, ki izdeluje radio izotope in bo omogočala, da bo Slovenija neodvisna od drugih monopolnih, bi rekel, ponudnikov radiootopskih sredstev, kar delamo v povezavi tako z UKC Maribor in Onkološkim inštitutom. In ta investicija bo zagotovila dejansko suverenost na radiozotopskem nivoju. Ob tem imamo izziv, kam umestiti novo gastroenterološko kliniko, vendar detajlnega plana prav zato nismo še pričeli, ker moramo skupaj z ministrstvom dogovoriti, ali bomo šli v neko večjo investicijo, mogoče nekaj, mi temu pravimo severnega stolpa, ali bomo potem klinike umeščali v kampus. Kar je namreč največja pridobitev, največja, bi rekel, vrednost možnosti prenove - mi moramo pacienta približati centralnemu delu, operacijskim dvoranam, diagnostičnim storitvam. Veste, da problem v medicini je kader, kakor je že

minister povedal. Če moramo s sestro peljati pacienta dvajset minut do operacijske dvorane in nazaj, je to popoln nesmisel. Zato bi želeli res skoncentrirati pacienta v jedro Kliničnega centra in vse ostale nepotrebne storitve oziroma, bi rekel, manj bolniške storitve odmakniti na periferijo. To je neka naša strategija in verjamem, da bomo s tem uspešni. Sodelujemo dobro, so pa izzivi veliki. Je pa treba biti pošten, težave, ki jih imamo sedaj z revitalizacijo, energetsko sanacijo, so zelo verjetno, bi rekel, predvsem posledica te velike ambicije, želje, da bi res veliko naredili, ampak so bile ta pričakovanja mogoče malo prevelika.

Hvala lepa.