Lep dober dan tudi z moje strani. Sem trenutno predsedujoči Skupnosti občin Slovenije, ki združuje 180 občin v naši državi pod tem okriljem, torej smo združeni tako od manjših občin, velikih občin oziroma sedežev upravnih enot, kakor tudi mestnih občin v naši državi. Zdaj, drži, bom začel na koncu, kar je bilo povedano tukaj. Mi smo dobili to naprosilo in jaz lahko povem konkretno tudi kot župan, mi smo to že posredovali in bomo dali tudi naprej, jaz mislim, da bomo poskrbeli, da boste te podatke dobili, je pa seveda res, da pri teh podatkih bi lahko te stvari dobili pri kolegu tri stole naprej, namreč Ministrstvo za šolstvo jasno definira standarde in normative, točno se ve, koliko je kaj zaposlenih, mi o tem ne odločamo popolnoma nič, ne. To je še več, to je razprava o kateri se mi že ves čas tudi pogovarjamo v naši državi, da na lokalni ravni, čeprav moramo izvajati predšolsko vzgojo, pa konkretno varstvo v vrtcih, imamo pravzaprav zelo omejene pristojnosti. Se pravi, vse je zelo normirano, vse je zelo regulirano, mi smo samo izvajalci ali po domače povedano, plačniki tistega, kar seveda moramo na koncu plačati. Jaz osebno menim, to sicer ni ta trenutek razprava za to, ampak vendar, veljalo bi o tem kdaj še kakšno reči. Namreč, če se po načelu subsidiarnosti prenašajo nekatere odločitve čim bližje tistim, ki o teh odločitvah odločajo in zaradi njih tudi živijo in nosijo posledice, potem je smiselno, da se nam da ali vse ali nič, na pol je potem težko, ker potem na nek način moraš plačati, ne moreš pa sodelovati v tem pogovoru. In ravno to je, v narekovajih jedro spora, ni spor, da se razumemo, ampak vznemirjanja, recimo tako, vznemirjanja. Zakaj? Namreč, naj bom že uvodoma jasen, nihče od nas kot županov nikoli ne problematizira tega dviga plač, s tem dvigom plač se mi v popolnosti strinjamo, še več, trdimo, da so te anomalije bile predolgo sploh prisotne in jih zelo pozdravljamo, da se ta stvar spreminja na boljše, absolutno. Največkrat so to gospe, ki izvajajo to dejavnost, torej varstvo otrok in so pomočnice, so absolutno glede na odgovornost, ki jo nosijo, kot poudarjam, govorimo o naših najmlajših, ne govorimo o delu kjerkoli drugje, mislim, da seveda si zaslužijo tudi spoštovanje skozi nagrajevanje in to nagrajevanje do sedaj je bilo takšno kot je bilo in ga takšnega pozdravljamo. Vznemirjenje pa nastopi od tu dalje. Namreč zelo smo si želeli in še vedno si zelo želimo, saj bomo imeli tudi sestanek, kolikor sem razumel v kratkem tudi s predsednico Državnega zbora, da bi tedaj, ko se odloča o takšnih stvareh, sodelovali v teh pogovorih, da bi mi za te stvari vedeli, da bi jih lahko programirali, načrtovali in po mojem mnenju bi lahko lažje prišli tudi na končen cilj in se danes mogoče sploh ne bi pogovarjali danes tukaj, to je moje osebno prepričanje. Jaz zdaj na tej funkciji sem zadnjih par mesecev, pa nisem bil še nikoli nikamor, danes sem prvič povabljen sem, pa ne, da sem zdaj jaz kaj užaljen, daleč od tega, samo menim, da bi mogoče lažje skozi pogovor in dogovor nekatere stvari prej rešili.

Zdaj, kar se tiče povprečnine, Ministrstvo za finance je predstavilo zelo realno vse skupaj in pozdravljamo vsak napor katerega smo bili deležni. Dvig povprečnine na 700 evrov je brez dvoma korak v pravo smer. Jaz vedno znova tudi govorim, občine poskušamo vsak evro, ki ga dobimo, multiplicirati skozi naše dejavnosti, bodisi na ta način, da potem investiramo na način privabljanja drugih virov financiranja in tako naprej in jaz mislim, da smo pri tem zelo uspešni. Tudi realizacija konec koncev evropskih sredstev v marsičem zavisi od tega, kako hitro in učinkovito izpeljujemo projekte v naših lokalnih skupnostih, upam si trditi, da jih dobro. Seveda, ko pa se pogovarjamo zdaj o konkretnem primeru teh vrtcev oziroma pač dvig cen je pa naslednje. Prej je bilo povedano nekateri vrtci tega niso storili, nekateri so to že storili. V vrtcu je struktura cen povezana s tremi stroški, v grobem s tremi stroški. Seveda največji del stroškov predstavljajo stroški dela. To se vsi strinjamo. Med 70 pa tudi do skoraj do 80 %, odvisno zdaj, koliko vrtcev imate, kako so ti vzdrževani in tako naprej, ampak to je ta glavni strošek. Sta se pa vsaj v preteklosti, v zadnjih dveh letih zelo pojavili pritiski še na drugi dve komponenti, eno je energija v vrtcih, se pravi, govorim o kategoriji materialnih stroškov in pa hrana, hrana se je izrazito podražila, v primeru vrtcev. Imam tudi podatek pred seboj, v primeru hrane 29 % v povprečju so šli stroški gor, v primeru energije pa 19 % v povprečju gor. To so dejstva. Seveda, ko na to prištejemo zdaj še dvig prej omenjenih plač - še enkrat, nihče jih ne oporeka -, so pa stvari potem že težko obvladljive. Posledica vsega tega je, da občine so postavljene v eno, bom rekel, dosti nelagodno situacijo, a, ali ti stroški, ti dvigi - mi bomo vsi morali uskladiti ekonomsko ceno vrtca, da se razumemo, tukaj ni izbire, vsi bomo to tudi naredili -, zdaj pa seveda imamo dve možnosti, a, ali bomo ta dvig in uskladitev teh cen prenesli na uporabnika, b, da bomo ta dvig porazdelili med uporabnikom in subvencijo občinskih proračunov, ali, c, tisti, ki bodo malo bolj populistični, bodo poskušali pokriti ta dvig iz proračunov. Resnično, se tudi strinjam z ministrom za izobraževanje, metodologija in izračunavanje, govorim zdaj ekonomskih cen, bi bilo smiselno doreči, namreč, tudi sam sem proti temu, da med občinami nastajajo pravzaprav prevelike razlike. Tudi meni niso povsem razumljive, resnično ne, ker tako različni pa spet nismo, kajne, saj smo lahko malo različni, glede na število enot vrtcev in tako naprej, pa vendar. Jaz mislim, da tukaj velja enkrat mogoče tudi v drobovje pogledati, stvari izčistiti. Menim pa, in to je moje stališče, pa verjetno tudi stališče marsikaterega drugega župana, da bi to povišanje, ki ne bo majhno, jaz sem šel pogledati konkretno za naš vrtec, pomeni to 32 tisoč evrov na mesec oziroma 400 tisoč evrov nekje v proračunu bo treba zagotoviti dodatnih virov, da vzdržujemo to, kar imamo. Se pravi, da bomo še vedno subvencionirali ceno, ampak da bodo tudi starši nosili podražitev, ki bi bila konkretno na posamezno kategorijo med – sekundica, so mi ravnokar zdaj poslali -, ja, med 7 in 53 evri, odvisno od kategorije. Torej, namreč verjetno veste, da so vsi uporabniki kategorizirani glede na prejemke, se pravi, najnižja kategorija, ki ima najvišjo subvencijo že danes, tako oni dobijo povišanje za 7 evrov na položnico, pa do tistih zadnja kategorija, ki potem dobi 53 evrov več na položnico. To se mi zdi, da je kar konkretna sprememba. In moj poziv je, da poskušamo najti neko srednjo pot, da bi bilo možno del teh bremen - jaz nisem za in se v tem delu tudi strinjam v celoti, vse prevaliti na enega ali drugega, verjetno ni prava rešitev, ampak iščemo pot sobivanja, torej kje bi lahko našli, da bi to stvar si med seboj porazdelili, kar bi bilo po mojem dobro pravzaprav za vse.

Argument, da se dvigujejo transferji, torej, da se bo skozi dvig transferjev razbremenilo ljudi, mislim, da ni povsem dober, bom tudi povedal, zakaj - zaradi tega, ker bo samo določena skupina ljudi v resnici na ta način se razbremenila in določena seveda od tega ne bo imela, po domače, nič, zaradi tega, ker bodo tisti z nižjimi prejemki seveda dobili to, bom rekel, blazino, finančno, če lahko temu tako rečem, medtem ko za ostale pa seveda to ne velja. Kar pomeni, da bodo razkoraki samo povečani v naši družbi. Sam osebno temu nisem naklonjen, ker nekako živim v prepričanju, da moramo biti vzajemni in da si moramo bremena med seboj podeliti, ne pa, da razdeljujemo družbo med tiste, ki imamo več in ki imamo manj, ampak da vsaj v začetku, torej pri otrocih, teh razlik tako velikih ne delamo. Torej, ta poziv mogoče bi bil res za pretehtati. Sam pa menim, da bi poskušali najti rešitev srednje poti, kjer bi del teh bremen prevzeli in si jih razdelili.

Samo še ena misel, ker vem, da sem že predolg. Moram povedati nekaj, ta povprečnina je sicer res, še enkrat rečem, dobra, če vam povem, kaj to pomeni zdaj konkretno za našo povprečnino - to je nekaj deset evrov, v bistvu izgubimo tistega, kar smo dobili več. Se pravi, da v bistvu naša povprečnina ni, zdaj po domače rečem, 700 evrov, ampak samo še 690. Še zmeraj pozdravljamo mi to, naj ne bo narobe razumljeno, tudi nismo nehvaležni, daleč od tega, je pa res, da se nam je še nekaj drugega zgodilo. Veliko občin je v investicijskem ciklusu, kar pomeni, da izvajamo mnogo projektov. Podražitev teh projektov, to bo tudi verjetno tema enkrat v prihodnje, je pa tu žal zelo velika. Namreč, gradbeniški in drugi stroški, eni so seveda realni, drugi pa niso, in to vsi vemo, pa vendar je pritisk na naše proračune enormen. Torej, mi imamo zdaj na eni strani realne stroške, ki jih moramo poravnavati zaradi tekočih obveznosti, ki so vezani na že nepodpisane pogodbe in kjer nas pritiskajo z aneksi za dokončanje projektov in tukaj gre ogromno proračunskega denarja, zdaj nam gre pa še iz te tekoče porabe drugi del. Tako da se te škarje, se nam zdi, majčkeno odpirajo in zaradi tega pride do tega nelagodja, kako bi probali to stvar vseeno rešiti na način, da smo vsi srednje zadovoljni, pa da noben ni povsem srečen pa noben povsem razočaran.

Hvala lepa.