Dobro jutro! Najlepša hvala. S kolegom sva se dogovorila, da bi šli po tem vrstnem redu.

Torej, veseli smo, da je bila ta tema danes napovedana za obravnavo na Komisiji za nadzor javnih financ. Jaz bi prosila, če lahko, ker imam pripravljeno krajšo prezentacijo, da pokažemo v bistvu, kakšno je stanje javnih financ in kaj lahko pričakujemo, da se nam bo dogajalo za naprej, se pravi, kot nek uvod, kot neka velika slika. Potem bo pa kolega se v bistvu odzval konkretno na te pobude glede plačnega sistema in reforme.

Tole je velika slika javnih financ. BC pomeni »before corona«, se pravi, leto 2019 je bilo tisto zadnje leto, kjer so bile ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugje, kjer lahko govorimo o neke vrste pač normalnih javnih financah, pač pred koronsko krizo, ki jih je zamajala ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugod po svetu. Torej, sektor država, po katerem se meri poraba javnih financ, da je primerljiva med posameznimi državami, spadajo štiri blagajne javnih financ. Največja je državni proračun, se pravi, v državni proračun se stekajo predvsem davki in državni proračun potem pač financira javno porabo, torej neposrednih proračunskih uporabnikov in pa potem tudi na drugi strani teh javnih zavodov, javnih skladov, javnih agencij na centralni ravni. Se pravi, to je vse opravljanje nekih neke vrste javnih služb za državljane.

Potem je druga velika blagajna je pokojninska blagajna. Pokojninska blagajna zbira prispevke delodajalcev, delojemalcev. Velikost pokojninske blagajne določa njena odhodkovna stran, se pravi toliko kolikor je upokojencev, njihovih pravic toliko je treba zagotoviti prihodkov in ker prispevki za pokojninsko zavarovanje ne zadostujejo za uravnoteženost te blagajne, zato seveda državni proračun vsako leto več kot milijardo nameni za pokrivanje oziroma za uravnoteženje pokojninske blagajne.

Še tretja velika blagajna so, torej je zdravstvena blagajna, tudi ta zbira prispevke za zdravstveno zavarovanje, s tem, da pa njeno velikost pa določa prihodkovna stran, kolikor se zbere prispevkov v zdravstveni blagajni ali pa vsaj pred korono je bilo tako, toliko približno storitev je lahko opravljala zdravstvena blagajna. Tukaj v bistvu zdravstvena blagajna plačuje, če sem pač prej povedala, državni proračun kaj vse plačuje iz zdravstvene blagajne, se pa plačujejo storitve, vse storitve javnih zdravstvenih zavodov, se pravi, ta del plač, ki se plačuje v zdravstvu, gre iz te blagajne.

In potem je še četrta blagajna, to je pa občinska blagajna. Primarni vir občine je odstopljeni del dohodnine, potem imajo občine tudi svoje vire in v bistvu občine pa tudi zagotavljajo razne vrste javnih služb, plačujejo svoje neposredne uporabnike in pa tudi javne zavode, javne sklade na lokalni ravni.

Se pravi, te štiri blagajne, ki jih imamo, potem plačujejo še torej storitve, javne uslužbence v tem drugem desnem delu. G re za več ko 2700, ki so v sektorju država, katerih prihodki znašajo, torej katerih prihodki, več kot 50 % prihodkov teh enot je iz javnih sredstev. Se pravi, to je en tak primerljiv sektor, država, v katerem je zaposlenih zdaj nekje 188 tisoč javnih uslužbencev in tole je velika slika. Kot rečeno, pred korono je bilo stanje javnih financ pozitivno, se pravi in red velikosti, kjer smo se nahajali, je bil nekje 21 milijard evrov.

Zdaj, če pogledamo še malo, še samo tole sliko, imam še tole malo večjo, se pravi, od kje se financirajo vse te storitve, kot je že povedala predlagateljica. Mi imamo približno, tako si lahko predstavljamo, na leto poberemo približno 10 milijard davkov in pa nekje 7 milijard prispevkov. Z davki nekje financiramo ta zgornji del porabe s prispevki, nekje ta spodnji del. Potem tu v sredini so napisani davčni izdatki, se pravi, to je, če povem zelo poenostavljeno, to je tisto, česar ne poberemo, to so razno razne olajšave na področju dohodnine, trošarin, DDV-ja in tako naprej, ampak to je nekje naša kapaciteta, tukaj smo. S prispevki, kot rečeno, plačujemo ta spodnji del, pokojninsko blagajno, tukaj v bistvu nekih plač ni, tukaj so, v ZPIZ-u so v bistvu plače zaposlenih v ZPIZ-u medtem ko, kot rečeno, ZZZS torej zdravstvena blagajna pa plačuje poleg košarice storitev, poleg dolgotrajnih bolniških tudi vse zdravstvene storitve v javnih zdravstvenih zavodih. Kot prispevke pobiramo tudi prispevke za primer brezposelnosti in za porodniške, s tem, da je prispevkov, ki se zberejo za te namene, bistveno manj kot odhodkov na letni ravni iz tega naslova. In pa tu spodaj je z zeleno navedena še dolgotrajna oskrba, to je storitev, ki se že zagotavlja, ni pa trenutno sistemskega vira, financira se iz več blagajn in to je ena od stvari, ki jo je tudi treba urediti.

Potem tu zgoraj pa, kot rečeno, se pa financirajo iz davkov, recimo državne investicije, potem obresti zaradi dolga, ki ga imamo, potem transferji posameznikom in gospodinjstvom, subvencije in pa tule javni sektor piše, se pravi plače za javne storitve in kot rečeno, mogoče. samo za občutek, mogoče se ljudje tega vedno ne zavedajo, ampak v javnem sektorju nismo samo ljudje, ki delamo na ministrstvih, javni sektor, teh 188 tisoč ljudi, od tega jih je približno 65 tisoč zaposlenih v šolstvu, potem približno 40 tisoč zaposlenih v zdravstvu, nekje 15 tisoč vojska in policija, blizu 15 tisoč v socialnem varstvu, tako da na ministrstvih nekje 27 tisoč ljudi, na občinah nekje 5 tisoč ljudi in samo za občutek kje je ta množica ljudi. To sem povedala zdaj, te velike skupine, potem so pa seveda še drugi javni raziskovalni zavodi, javne agencije, javni skladi in tako naprej. Se pravi, to je neka naša velika slika, to, kar zberemo, financiramo približno te namene. Zdaj, kako je delovala država v preteklosti, tukaj so zbrani letni saldi javnih financ, iz te slike vidimo, da so v bistvu bila vse skupaj nekje tri, štiri ali pa tako da rečem, dve leti, ko so javne finance, se pravi sektor država, kot sem prej omenila, poslovali s presežkom in pa nekje dve leti sta bili uravnoteženi, medtem ko vsa ostala leta sektor država posluje s primanjkljajem, zdaj nekje na, da rečem, na evropski ravni ali pa neko tako zelo, zelo bazično fiskalno pravilo pravi, da je 3 % primanjkljaj BDP-ja na leto neka tista vzdržna raven, ampak to je res tako zelo preprosto fiskalno pravilo, ki ne ločuje med leti gospodarskega cikla, ampak načelno je pravilo, da za tekočo porabo, za svojo porabo naj bi seveda država imela zagotovljene vire, medtem ko za investicije, sploh če so to neke produktivne investicije, bi se lahko zadolževala. Tukaj se izrazito vidi leto dokapitalizacije bank s tem velikim minusom in pa korona, se pravi zadnji, zadnji dve leti, torej leti 2020, 2021 za 22 teh konsolidiranih številk še nimamo.

Zdaj seveda posledica teh primanjkljajev v teh letih, vseh preteklih je zgodba z javnim dolgom. Slovenski javni dolg je od nekje 3 milijard na začetku 92-ih do krize narasel na 8 milijard, potem je pa nekje v teh 7., 8. kriznih letih se povečal na 32 milijard oziroma v odstotkih BDP-ja nad tisto mejo, ki se pa šteje pri dolgu, da je vzdržna, to je 60 % BDP-ja in je zrasel nekje preko 80. Potem je v bistvu v teh letih, ko so se javne finance uravnotežile, tam 2018, 2019 je kot delež v deležu BDP-ja je dolg, raven dolga začela padati, potem seveda koronska leta so pa spet dvignila ta slovenski dolg proti 80 %, tukaj imamo oceno, da smo bili konec leta 2022 nekje na 71 % BDP-ja oziroma raven dolga kot taka je zdaj nekje 40 milijard.

Kot rečeno iskalno pravilo je princip fiskalnega pravila, ki ga imamo v tej državi od leta 2013 je intuitiven in je verjetno pomagal, da smo javne finance v tistih letih uspeli nekako uravnotežiti. V praksi sta tako domače kot evropsko fiskalno pravilo komplicirani, kako se izračunata, ampak v bistvu pravilo kot tako je pa zelo preprosto. V fazi gospodarskega cikla, kot rečeno, naj bodo javne finance približno uravnotežene, se pravi, v letih, ko je gospodarska rast, naj bi imela država uravnotežene oziroma proračune, javne finance s presežki, zato, da potem lahko v kriznih letih pomaga prebivalstvu in gospodarstvu. Fiskalno pravilo kot tako zdaj 3 leta v bistvu ne obstaja oziroma ostajajo izjemne okoliščine, zato se na evropski ravni ne spremlja tako strogo zdravja javnih financ, kot se je to počelo pred nastopom koronske in zdaj energetske krize.

Zdaj pa samo še še malo imam. Kot rečeno, pred korono smo imeli javno porabo nekje na ravni 20 milijard, tukaj je razdeljena med štiri blagajne, potem koronska leta s protikoronskimi ukrepi so seveda javno porabo dvignila 2020, 2021 delno še 2022. Zdaj je nastopila energetska kriza, ki jo javno porabo pač tudi za letos dviguje, ampak tukaj je ta naš problem, da po koroni enostavno smo šli iz teh nekje 20 milijard na raven 30 milijard na odhodkovni strani, medtem ko prihodki tej porabi ne sledijo v celoti. Kaj se je zgodilo, je tule navedeno po posameznih blagajnah. Najbolj je narasla zdravstvena blagajna v tem obdobju, medtem ko tudi državni proračun, torej zaradi protikoronskih in drugih protikriznih ukrepov je tudi narastel in pa pokojninska blagajna še najmanj, v bistvu, če tako pogledamo, so narasle občinske blagajne. Kaj se je zgodilo? Kot rečeno, v tistem obdobju 2017-2019 so bile slovenske javne finance nominalno uravnotežene, smo izkazovali presežke, minimalne presežke, glede na to, da smo bili visoko v fazi gospodarskega cikla pač strukturno še vseeno nismo bili uravnoteženi. Potem so sledila leta protikoronskih ukrepov, energetske draginje, ki so bile za javne finance izredno negativna leta. Kar je pa večji problem, je pa, da so v tem času nastopile tudi strukturne spremembe na odhodkovni strani javnih financ. Kaj se je zgodilo? Številni posegi v pokojninsko zakonodajo, ki so pač omogočali pravice za neplačane prispevke, tako da je pokojninska blagajna iz tistega predkoronskega leta, ki sem ga na začetku pokazala, ko je bila težka pet milijard in pol, je bila lani težka 6,7 milijard in letos bo preko 7. Potem so bili posegi v zdravstveno blagajno, šlo je za sistemsko spremembo financiranja dolgotrajnih bolniških odsotnosti iz 30 dni na 20 dni, da prevzame zdravstvena blagajna že po 20 dnevu in pa te koronske izolacije. Tako da si je ta, kot rečejo, absentizem, če je pred korono stol 400 milijonov na leto, slabih 400 je zdaj preko 700 milijonov, to je pač strukturna sprememba. Potem imamo, kot rečeno, sprejet Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki nudi pravice, nima pa vira, stane pa več kot 1 odstotek BDP, se pravi, to je bila še ena strukturna sprememba na odhodkovni strani, ki bo najverjetneje povezana tudi z dodatnimi zaposlitvami in z višjimi plačami torej in z večjo maso plač. Potem imamo sistem, ki sem ga prej pokazala, transfer posameznikom in gospodinjstvom je naravnan tako, da pač ti transferji rastejo tudi v času rasti BDP. Tukaj je pač ena stvar, da je bila torej pravica do osebne asistence, ki je bila pač sprejeta v Državnem zboru z bistveno drugačnimi finančnimi učinki kot so se potem izkazali v 4 letih izvajanja. In pa še drugi zakoni z visokimi javnofinančnimi posledicami, torej zakoni, ki pač predpisujejo koliko je v posameznem letu treba nameniti za določene investicije. Imamo zakon, ki navezuje torej določeno porabo, navezuje na rast BDP in pa zaradi torej situacije, kot je varnostne so se v bistvu to ni strukturna sprememba zapisana v zakon, ampak tudi obrambni izdatki se na račun tega, kar se dogaja okrog nas povečujejo. Tako da imamo sistem v katerem, kot rečeno, imamo dodatna zaposlovanja, imamo avtomatska napredovanja in pa ne smemo pozabiti, da je, zaradi izstopa Velike Britanije iz EU, da imamo, če želimo ohranjati pravice na evropski ravni oziroma te kohezijske ovojnice, kmetijske ovojnice, da moramo kot država plačati tudi več v EU.

V bistvu to vse. Tukaj so navedeni razlogi, ki so pripeljali zdaj zgodbo do tam, kjer smo, šteli so na odhodkovni strani. Potem je bila tudi na prihodkovni strani, je bila velika strukturna sprememba, torej sprememba Zakona o dohodnini, ki je enega od zelo pomembnih virov znižala. Tako da to je bilo zdaj, vsaj delno je bilo to to spremenjeno oziroma urejeno, da tako rečem.

Tukaj sem vam želela še pokazati, v bistvu samo državni proračun kot ena od blagajn. Državni proračun pokriva približno 60 odstotkov plač, ki se plačajo v javnem sektorju. Približno 10 odstotkov jih pokrijejo občine, deset od 20 odstotkov zdravstvena blagajna, 10 odstotkov odpade na ostalo. Če se pač počasi usmerjamo v smer plač, torej za, to so zdaj še neuradne številke, ampak za leto 2022 je bilo iz državnega proračuna izplačanih 2 milijardi 350 za plače in prispevke v javne zavode in pa milijardo 526, se pravi slabe 4 milijarde iz državnega proračuna za plače. Potem so pa še tu navedeni drugi viri, koliko se pač porabi. Zdaj, državni proračun je bil lani težak 13 milijard 700 na odhodkovni strani in od tega, kot rečeno, slabe 4 milijarde samo za plače. Potem se tudi neke storitve opravljajo pač preko koncesionarjev, preko drugih, tako da v bistvu to niti še niso čisto vse plače, ki so tukaj zajete.

Zdaj, če pogledamo še tole, kaj je za pričakovati za naprej? Modra črta prikazuje kakšni so prihodki v odstotku BDP, rdeča pa izdatke. Tukaj spet vidimo pač te enkratne, torej dokapitalizacijo bank v preteklosti, koronska leta, tukaj 2021. V tem kratkem času, ko je rdeča črta pod modro, so bile javne finance pač nominalno uravnotežene. Ta slika pa želi pokazati, da se naše potrebe oziroma izdatki, ki naj bi jih financirale javne finance, da se zdaj po koroni nekje približujejo, ne vem, so nekje na ravni 48 % BDP, medtem ko se prihodki gibljejo pa nekje na 43 % BDP. Se pravi, ta vrzel, ki jo zdaj imamo, je višja od tistega, kar se smatra, da so javne finance. Se pravi, če želimo ohranjati neke investicije za zeleni prehod, za znanost, potem nam manjka več, kolikor je tisto, da rečem, nek dovoljeni ali pa dopustni odstotek primanjkljaja v vsakem letu. Tako da tukaj vidimo pač en velik izziv za javne finance, zato ves čas zdaj govorimo o neki izhodni strategiji, o nekem novem družbenem dogovoru, da se pač dogovorimo kaj so naše prioritete, da se dogovorimo kaj bomo financirali in kako bomo to financirali. Zato pač je Vlada pristopila k raznim reformam, ki so potrebne. Eno bo davčno prestrukturiranje. Če zdaj poberemo z davki 37 % bruto domačega proizvoda, se moramo dogovoriti koliko bomo pobrali v prihodnje, da bomo financirali javno porabo. Potem imamo demografske izzive, pokojninsko reformo, reformo dolgotrajne oskrbe, zdravstvena kot prioriteta, potem je načrtovana reforma izobraževalnega sistema v povezavi s trgom dela in s transferji. Medtem ko je pa načrt za okrevanje in odpornost pa je tista naša priložnost, da naredimo, torej, da usmerimo razvojna sredstva v take tehnologije, ki povečujejo dodano vrednost, ker smo v bistvu s povečano dodano vrednostjo bomo lahko financirali javno porabo, kot smo si jo zamislili. In del vsega tega je seveda tudi reforma plač v javnem sektorju, ki bo temeljila na učinkovitosti. Torej na povečanju učinkovitosti, na odpravi avtomatizmov, na odpravi anomalij, ki so bile zaznane zdaj pač v petnajstih letih izvajanja tega sistema in pa na odgovornosti.

Jaz se bom tukaj počasi ustavila in bom predala besedo kolegu, da predstavi, kako si je Vlada to zamislila. Bi pa ob tem povedala samo še, da se cena zadolževanja Slovenije, da se neusmiljeno viša, to ne zgolj zaradi Slovenije, gre pač zaradi spremembe načina vodenja denarne politike Evropske centralne banke. Tako da če smo se še lani zadolževali po praktično nič odstotni obrestni meri, je zdaj naš strošek nekje na desetih letih, tam 3, 3,6, kar pomeni, če povem čisto plastično, za vsako milijardo, ki si jo sposodimo, to pomeni 36 milijonov obresti na leto. Se pravi, pri treh milijardah načrtovanega primanjkljaja bi to pomenilo 100 milijonov obresti vsako leto za odplačevanje teh dolgov.

Toliko z moje strani zaenkrat. Hvala.