Hvala za besedo, spoštovana predsednica. Spoštovane poslanke, poslanci, ministrica z ekipo, državni sekretar, državna sekretarka.

Težko bi bilo zdaj povedati koliko ur v preteklih letih smo seveda sedeli raznorazni deležniki pri pripravi tega strateškega načrta in kaj vse je bilo usklajevano. In seveda strateški načrt je ustava slovenskega kmetijstva med dvema programskima obdobje, se pravi znotraj evropskega kmetijstva.

Jaz bom poskušal biti sicer kratek in bom povedal na tiste dileme in težave, za katere pa smo slovenski kmetje še vedno smo v skrbeh. Zdaj, ali smo dobili občutek, da so bruseljski birokrati in ocenjevalci strateškega načrta dobili občutek v katerem času in v kakšni krizi živimo, seveda slovenski kmetje tega nismo dobili. Predvsem smatramo to zato, da je nemogoče enako ocenjevati tudi, se pravi, iz tega green deala in teh okoljskih in podnebnih zahtev, enako pričakovati in zahtevati od vseh držav članic evropskega, evropskega, se pravi Evropske unije, kajti seveda nimamo istega, enakega štartnega položaja. Slovensko kmetijstvo je seveda izredno trajnostno naravnano bilo že do sedaj. Mi imamo izredno nizko obtežbo z živinorejo, se pravi pod 1 GVŽ na kmetijske površine, recimo Nizozemci imajo pa 5 in več, ne in so imeli do sedaj vseskozi neke odmike. Tukaj včasih potem vidimo ali imamo v evropski kmetijski politiki tudi Evropo več hitrosti, več razredov in moramo reči, da imamo, kajti določene države članice zavestno kršijo evropsko zakonodajo in normative in za to plačujejo kazni. Slovenija se tega ne pridružuje in to je prav, res pa je, da smo potem seveda na skupnem kmetijskem trgu pa kmetje isti, enaki in enako obravnavani in smo za to eni v veliko bolj deprivilegiranem položaju.

Največji problem so te tako imenovana, zdaj smo rekli pogojenost, včasih je bila to navzkrižna skladnost, kjer se seveda obravnavajo tudi določene zakonodaj in tukaj recimo lahko povem samo za ta primer različnosti. V Sloveniji, je potrebno seveda se držati teh vodovarstvenih pasov 5 in 15 metrov, 15 metrov na vodovarstvenih vodotokih prvega razreda, kajti to nam daje naša slovenska zakonodaja že iz leta 2008 in slovenski kmetje se tega držimo, v drugih državah članicah je to 3 in 5 metrov, ponekod pa celo nič. In tukaj je zdaj ta enak občutek do vsega tega.

Dalje, seveda bi rad mogoče povedal to, ministrica je seveda govorila o procentih in o cifrah, jaz o cifrah ne bom, ker se potem te zadeve lahko gredo tudi v drugo smer. Ampak določena izplačila, intervencije, za vse to so seveda narejene kalkulacije in po teh kalkulacijah se plača, recimo, razen za ta največji nadstandard, to je Copop, so seveda narejene kalkulacije in zdaj, če so bile tiste cifre, ki jih je ministrica povedala, mislite, da so to 100 % plačilo teh intervencij seveda ni, v povprečju lahko rečemo, da so ta plačila nekje 50 % plus minus, nekje odvisno zdaj, saj imamo točno napisano za vsako intervencijo koliko je. In zdaj seveda zakaj se marsikdo sprašuje, zakaj seveda se slovenski kmetje potem vključujemo v te Copope(?) in zakaj, se pravi, jih izvajamo če v bistvu, bi rekel, delamo izgubo. Vključujemo se zato, ker imamo trajnostni odnos do kmetijstva, do okolja in ne zato, ker nam recimo neki drugi gospodarstveniki rečejo, da smo seveda neumni in da bi mogli seveda delati samo tisto kar se splača. Nismo. Mi si seveda želimo, da bi, zdaj sem prišel na tisto fazo, mogoče malo preskakujem, da ne bi bil, da bom poskusil strniti, da se zahvaljujemo tej vladi in prejšnji vladi, da je razumela strateškost, seveda morate vedeti, da smo usklajevali s prejšnjo vlado, pa so bile vmes volitve, pa je bilo malo vakuuma in tako novo, kar je logično in normalno, ampak tako je bilo, da je razumela strateškost kmetijstva in povezave, se pravi z vsem tem, kar je s kmetijstvom in multiplikativnostjo in se pravi namenila dodatna sredstva za strateški načrt. In danes, ugotavljamo, ko imamo tako veliko inflacijo, ki jo seveda Evropska unija, Evropska komisija te inflacije v teh svojih priporočilih ali pa v teh dokumentih ni zaznala, da hvala bogu, da smo to dosegli in se še enkrat, moram reči na tem mestu zahvaljujem obema Vladama, ki so namenila dodatna sredstva za to območje. Si pa seveda želimo v prihodnje, in to je pa zdaj tisto, kar nas zdaj seveda čaka in to, to pa je zdaj hud zalogaj, mi moramo zdaj v zelo kratkem času sprejeti in intenzivno usklajujemo in delamo vse izvedbene akte, ampak vedno se, ne bom rekel kaj skriva v podrobnostih ,in potem moramo seveda iz teh izvedbenih aktov in tako naprej mora naša javna služba kmetijskega svetovanja, naša skupna služba, se pravi, podučiti in naučiti kmete kako in kaj ravnati in seveda novosti je pa ogromno in veliko, prvič zato, da ne bodo sankcionirani, da ne bodo nekaj delali narobe in drugič seveda, da se bo lahko koristil, da se bodo lahko koristila sredstva. Ta čas bo kratek, to delo bo izredno zahtevno, se pravi in za službo in seveda tudi za same kmetovalce, ki bodo seveda morali zaznati nov čas in nov problem. Zdaj recimo tukaj je ta problem, ki ga jaz, moram reči, v preteklosti nisem zaznal, zdaj ga pa zaznam, to je recimo tako prepoved tega zimskega oranja ali zimske prahe. Ko se vozim po Sloveniji, skoraj ne morem verjeti, da imamo toliko površin v tem agrotehničnem ukrepu, če bi lahko tako rekel, narejeno, ker je to bila včasih, bom rekel, praksa in priporočljivo in tako naprej. Zdaj je to seveda, moram reči, dovoljeno samo za 20 % površin, težjih površin in se pravi, razložiti nekomu, ki je 40 ali 50 let, vemo kakšno imamo naše starostno strukturo naših kmetij, da pa zdaj to ne sme početi in zakaj ne sme početi, da to ne sme početi zaradi tega, ker je to koristno za zemljo, ker je to koristno za okolje, ker se s tem ne ustvarja erozija in tako naprej, se pravi, te stvari, vam povem, da ne bodo, ne bodo enostavne. In se moramo vsi to zavedati in da bo še kar veliko hude krvi in jeze in marsičesa.

Še enkrat bi seveda rad poudaril, da bi, upam, da bomo tudi pri razpisih za investicije in tako naprej našli eno tako boljšo formulo. Kajti, v preteklem programskem obdobju, če s čim ne smemo biti zadovoljni, seveda ne smemo biti z razdelitvijo sredstev iz teh tako imenovanih investicijskih sredstev. Lahko smo zadovoljni, da smo seveda, ne vem, dobrih tisoč kmetij usposobili v maks, bom rekel, v evropski super nadstandard in tako naprej. Ampak če pogledamo, da se na teh razpisih za investicije kandidiralo, zdajle, ne vem, govorim malo po spominu, ampak mislim, da 1629 kmetij, v preteklem obdobju pa je ene še večkrat, od 56 tisoč kmetij, ki seveda dajejo vloge. Tako da jaz upam, da bomo res našli tu take zadeve, da bomo probali tudi te manjše kmetije s profesionalizirati, da bodo seveda lahko tudi se posodobile in da bodo lahko seveda tudi živele od kmetijstva.

Zdaj pa seveda o zahtevnosti ne vsega tega dela strateškega načrta, samih zbirnih vlog in prenosa znanja do kmetov, samo za primer, v Sloveniji imamo slabega pol milijona hektarjev kmetijskih površin, mislim, da 475 tisoč ali nekje recimo v zbirnih vlogah, govorim zdaj malo po spominu. Imamo dobrih 56 tisoč vlagateljev na zbirnih vlogah. V Češki republiki je teh površin 3 milijone in pol, pa 30 tisoč vlagateljev. To so zdaj tiste naše posebnosti, ki sem pa že mogoče tudi na začetku rekel, da si jih seveda uradniki na Evropski komisiji ali nočejo ali pa namerno ne, jih ne znajo oceniti, se pravi, ali jih ne znajo ali jih pa nočejo, ker s tem dajejo prednost drugim.

Se opravičujem, ne bi več kratil vašega časa, ampak hvala.