Hvala lepa, spoštovana gospa predsednica.

Spoštovani poslanke in poslanci, ostali gostje!

Posebno poročilo Varuha človekovih pravic o dostopnosti centrov za socialno delo za gibalno in senzorno ovirane invalide je prvo posebno poročilo, ki je nastalo v času mojega mandata.

Naj kar na začetku pojasnim, da Varuh človekovih pravic pri svojem delu uporablja izraz »invalid« in ne na primer »oseba z oviranostmi« ali »osebe z invalidnostjo« ali katerikoli drug izraz, zato ker sledi uveljavljeni pravni terminologiji. Termin »invalid« izhaja namreč iz 56. člena Ustave Republike Slovenije, ki opredeljuje pravico invalidov kot ustavno kategorijo. Tudi Konvencija o pravicah invalidov uporablja izraz »invalid«, nenazadnje pa se ta uveljavljen pravni termin uporablja tudi na zakonodajni ravni, kot sta na primer Zakon o izenačevanju možnosti invalidov in Zakon o invalidskih organizacijah.

Prepričan sem, da lahko s tem poročilom odgovornim v državi, ki je dolžna skrbeti za izboljšave, ponudimo dovolj izčrpne rešitve za nujno ukrepanje. Omogočanje fizičnega dostopa do objektov v javni rabi, dostopa do informacij in komunikacij za gibalno in senzorno ovirane invalide je pomemben element zagotavljanja enakih možnosti invalidov. Žal se invalidi še vedno prepogosto znajdejo pred številnimi ovirami v javno dostopnih ustanovah.

To je pokazalo tudi naše poročilo, za katerega izdelavo smo se odločili na podlagi mnogih anonimnih prijav uporabnikov centrov za socialno delo. Naj navedem le dva zgovorna primera prijav, citiram, »Ne vem, če ste bili že kdaj v njihovih prostorih. Lahko vam povem, da so visoko v tretjem nadstropju, s polno stopnic in brez dvigala«, in še drug primer, »čez delavce pa nimam kaj reči, do mene so bili vedno korektni in prijazni, včasih so prišli celo do prvih vhodnih vrat, da nisem rabil hodit gor po stopnicah.«

Ko smo pri varuhu preverjali stanje, sta se oba primera izkazala za resnična. S stanjem, ki smo mu priča, invalide in ljudi, ki so gibalno ali senzorno ovirani in zaradi tega še bolj ranljivi, odrivamo na rob družbe, kar je nedopustno, in to več kot desetletje po uveljavitvi zakona o izenačevanju možnosti invalidov, ki predpisuje odpravo ovir do leta 2025. Danes smo 2 leti pred tem in po skoraj 15. letih od začetka veljavnosti Konvencije o pravicah invalidov. Poleg tega je potreben nadzor nad izvajanjem teh določil. Ena izmed anomalij na primer je, da nobena inšpekcija ni pristojna za nadzor nad že zgrajenimi objekti. Žal je bila prav lani ob obravnavi ZGO v tej hiši zamujena priložnost za ureditev tega, saj je bil tudi zaradi priporočila varuha vložen amandma, ki bi to uredil, vendar je bil žal zavrnjen. Stanje dostopnosti centrov za gibalno in senzorno oviranje smo preverjali v vseh 16 območnih regijskih centrih za socialno delo oziroma skupno 63 enotah CSD-jev po Sloveniji. Najprej smo se marca 2021 lotili poizvedovanja o dostopnosti za gibalno ovirane, nato pa smo januarja lani pri istih naslovnikih poizvedovali še v izbranih vidikih dostopnosti za senzorno ovirane. Poudarjam, da so centri za socialno delo javni zavodi, v katerih se opravljajo storitve oziroma dejavnosti, katerih socialno varstvena narava odločujoče vpliva na dostojanstvenost življenja uporabnikov. CSD-ji so dolžni zagotavljati različne pomoči vsakomur, ki se znajde v življenjski stiski in potrebuje strokovno pomoč, zato je še toliko bolj pomembno, da so dostopni vsakomur. Invalidi so že dolgo prepoznani kot izrazito ranljiva skupina, zato od odgovornih upravičeno pričakujemo ustrezno pozornost.

V nadaljevanju želim izpostaviti nekaj na vsepovednih ugotovitev, ki kažejo na to, da stanje dostopnosti na centrih za socialno delo ni optimalno, še več, v nekaterih primerih je kritično. Glede dostopnosti centrov z vidika gibalnih oviranosti smo ugotovili, da je fizična dostopnost urejena pri tri četrtinah enot centrov za socialno delo, torej od 63 enot jih ima 47 urejeno fizično dostopnost za invalide. Štiri enote centrov za socialno delo pa še leta 2021 niso imele zagotovljene fizične dostopnosti svojih prostorov za gibalno ovirane. 9 objektov, kjer poslujejo centri, ni imelo invalidom zagotovljenih parkirišč. 18 enot centrov za socialno delo pa ni imelo sanitarij dostopnih za invalide. Invalide so zato na primer usmerjali na sanitarije na bližnji bencinski servis ali v 170 metrov oddaljen zdravstveni dom. Tako stanje je nedopustno in kaže na brezbrižnost države in vodstva posameznih enot centrov za socialno delo. Stanje glede dostopnosti z vidika senzornih oviranosti pa je žal še slabše. Velika večina, kar 94 % enot centrov za socialno delo nima taktilnih oznak za orientacijo slepih in slabovidnih. Le dobra polovica, 52 %, je imela na primer jasno označen vhod, ki omogoča neoviran dostop osebam z motnjami sluha oziroma vida. Reliefnih napisov in simbolov ter napisov v Braillovi pisavi ni zagotavljala nobena enota centrov za socialno delo. Prav tako noben center za socialno delo v državi ni imel prikazovalnikov pisnih informacij, predvajalnikov z video posnetki pomembnih informacij v znakovnem jeziku in s podnapisi. Morebitne možnosti vgradnje slušnih zank tudi žal ni imel nobeden od slovenskih centrov za socialno delo.

Moram pa na tem mestu omeniti odziv enega izmed centrov za socialno delo, ko smo pridobivali informacije o dostopnosti za senzorno ovirane, kjer smo bili, milo rečeno, zgroženi. Gre konkretno za Center za socialno delo Kamnik. Ko smo jim postavili vprašanje, ali je dostop od vhoda do prostorov enote jasno označen in nudi neoviran dostop osebam s senzornimi motnjami iz enote Kamnik, so nam odgovorili: »Tabla z napisom je. Ali jo slepi vidi? Mislim, da ne.« Ta odgovor izpostavljam kot primer, ki kaže na nedostojen in ponižujoč odnos tako do invalidov kot tudi do varuha. Ob tem se sprašujem, koliko tenkočutnosti do invalidov lahko premore CSD, če zaposleni kažejo tak podcenjujoč odnos.

Želim pa opozoriti, da so na podlagi prvih varuhov poizvedb nekatere enote centrov takoj odpravile pomanjkljivosti glede dostopnosti, kar potrjuje, da je včasih za pomembne spremembe razmer na centrih dovolj že samo nekaj angažmaja njihovih direktorjev. Po drugi strani pa se postavlja vprašanje, zakaj so morali biti na to opozorjeni in sami nimajo občutka za to. Torej, razlogi za nesprejemljivo stanje niso vedno posledica ravnanja drugih v sistemu.

Obenem ne moremo pristajati na navedbe, da so prostori najemniški in da je odvisno od dobre volje lastnikov, da se dostopnost uredi. Nenazadnje Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve podaja soglasje k najemu prostorov in očitno tudi tam ni posluha oziroma zavedanje za to, če že ne za civilizacijsko in strokovno normo, ampak zakonsko obveznost. Prav tako ne pristajamo na pojasnila o visokih stroških, saj ne govorimo o gradbenih posegih. Namestitev slušne zanke, ki ponavljam, jo nima niti eden center za socialno delo ali taktilnih oznak ni strošek, je pa, kot se je nenazadnje mi smo razvita država, tistih nekaj sto evrov pa vseeno dolžni to narediti. Da s stanjem dostopnosti objektov v javni rabi nikakor ne moremo biti zadovoljni, pa ni pokazalo le posebno poročilo, ki ga obravnavamo danes, ampak smo na to pri varuhu opozorili že pred petimi leti. Na podlagi konkretne pobude smo odprli širše vprašanje glede fizične dostopnosti sodišč za invalide, takrat smo preverjali stanje v vseh 88-ih sodiščih v državi in ugotovili, da je za invalide dostopno manj kot polovica stavb, v katerih poslujejo sodišča. V letnem poročilu za leto 2018 smo Ministrstvu za pravosodje dali priporočilo, da čim prej izboljša ugotovljeno stanje. Pristojni to urejajo postopoma, žal pa še vedno ni prišlo do vseh potrebnih izboljšav infrastrukture.

Od države pričakujem, da čim prej zagotovi ustrezno infrastrukturo, s katero bo omogočena enaka obravnava za vse ljudi oziroma njihovo socialno vključevanje. To je nedvoumno naloga Vlade Republike Slovenije in ministrstev, ki na svojih delovnih področjih uresničuje cilje nacionalnega akcijskega programa za invalide. Na podlagi 49. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu mora Vlada Republike Slovenije vsaka 3 leta Državnemu zboru poročati o učinkovitosti delovanja centrov za socialno delo. Na Vlado smo zato pred dvema tednoma že poslali poizvedbo, da nam obrazložijo svoje ugotovitve glede učinkovitosti delovanja CSD-jev. Na poročila seveda, če sploh obstajajo oziroma odgovore pa še čakamo. Hvala lepa.