Hvala za besedo.

V nadaljevanju vam bom predstavil okvirni načrt, ki ga imamo na Ministrstvu za solidarno prihodnost in sicer na področju stanovanjske politike, dolgotrajne oskrbe in pa ekonomske demokracije.

S samo ustanovitvijo Ministrstva za solidarno prihodnost je Vlada dala jasno sporočilo, da je potrebno v ospredje svojih politik postaviti tudi te tri teme, ki so bile v preteklosti zanemarjene. Stanovanjske politike v Sloveniji tako rekoč ne poznamo zadnjih 30 let, glede dolgotrajne oskrbe pa se tudi pogovarjamo že več kot dvajset let, pa nismo prišli še do zaključka. Dodatno mislim, da je tudi obdobje zadnjih let in Covid krize pokazalo še bolj, kako pomembne so te teme, ki padejo v okviru tega ministrstva in kako pomembno je, da področje dolgotrajne oskrbe uredimo, da naslovimo problematiko starejših, ki so ena izmed najbolj ranljivih skupin v naši družbi.

Tako, zdaj bi šel pa počasi po treh osnovnih področjih.

Če začnem s stanovanjsko politiko. Stanovanje dojemam kot ključno dobrino, predstavlja streho nad glavo in dom za vsakega posameznika in posameznico. Naš cilj na ministrstvu pa je vzpostaviti razvojno politiko, ki bo temeljila na kakovostnih, dostopnih in varnih domovih, in to mora biti cilj naše družbe in razvoja družbe v kateri živimo. Hrbtenico stanovanjske politike vidim v gradnji javnih najemnih stanovanj in vzpostavljanje mreže akterjev, ki bodo delovali pod enotnimi pogoji in bodo deležni javne podpore. To mrežo je treba razviti in okrepiti, da bo sposobna dolgoročne, stabilne in predvidljive produkcije pa stanovanj, ki bodo dostopna in kakovostna. Trg tega ne zagotavlja, mislim, da se vsi tega zavedamo glede na situacijo, v kateri smo. Mora pa to zagotoviti država. In kakšno je stanje danes? Stanovanjsko področje je eno izmed najbolj zanemarjenih področij na ravni države. Politike na tem področju v preteklosti niso bile razvojno usmerjene, še redkeje pa so bile podprte z ustreznimi finančnimi viri in pa tudi kadri. Kot sem uvodoma že rekel, neke sistematične politike na tem področju ni že vse od 90. let naprej, posamezniki in posameznice, ki so se soočali s težavami na področju iskanja ustreznega doma, pa so bili pogostokrat prepuščeni sami sebi. Stanovanjsko politiko smo tako prepustili trgu in iznajdljivosti posameznih gospodinjstev s samo gradnjo. Odsotnost državne politike se kaže tudi na splošnem delovanju stanovanjske preskrbe, saj trg ni zmožen zagotavljanja zadostnega števila kakovostnih in dostopnih stanovanj, sorodstvena solidarnost, ki je bila gonilo gradnje individualnih hiš na podeželju, pa se je tudi počasi že izčrpala. Poleg tega so se v zadnjih letih okrepili naložbeni motivi in špekulacija, ko govorimo o stanovanjih, in ta se odraža tako v investicijskih nakupih, luksuzni gradnji ali pa gradnji za donos in nestanovanjski rabi stanovanj, predvsem v večjih mestih, kjer je vedno več stanovanj, ki se oddajajo preko različnih platform za kratkoročni najem in ta stanovanja niso na voljo za dolgoročni najem in niso na voljo tistim, ki bi potrebovali dom. Neukvarjanje s stanovanjsko politiko nas je tako pripeljalo do situacij, v kateri smo v Sloveniji priča eni izmed največjih rasti cen nepremičnin v Evropski uniji. Priča smo močnemu zaostajanju gradnje s potrebami, letno se v povprečju zgradi manj kot 4 tisoč stanovanj, večanju nedostopnosti in krepitvi zadolževanja prebivalstva in krčenju lastništva in rasti tržnega najema. In predvsem slednji je izjemno problematičen, saj Slovenija državi med države sodi med države z eno najšibkejših regulacij najemnega trga. Zakonodaja ne predvideva minimalne dolžine najemne pogodbe, ne predvideva tudi omejitve rasti najemnin in ne omogoča ustreznega reševanja sporov, če do njih pride. Nedavno izdano poročilo Neznosna negotovost bivanja, ki analizira bivanje najemnikov v Ljubljani, je pokazalo, da je bivanje v tržnem najemu drago, predvsem pa tudi negotovo, najemnine so pogostokrat kratkoročne, kakovost bivanja je nizka in prav tako obstaja neravnovesje moči med najemniki in tisti, ki stanovanja oddajajo, tržni najemniki pa sodijo med tiste skupine prebivalstva, ki za stanovanja najemajo daleč največji delež lastnih prihodkov. V pripravi sem iskal tudi podatke. Pokazalo se je to, kar sem vedel že prej, da je ravno na področju stanovanjske politike manko podatkov zelo velik in je to ena točka, ki jo bomo mogli nasloviti, če bomo lahko, če bomo hoteli pripraviti ustrezne politike, ampak vseeno po nekaterih ocenah v takšnih razmerah najema živi vsaj 60 tisoč gospodinjstev v Sloveniji. In kako smo težave do sedaj reševali? Imam par primerov. Prvi primer, trenutno je na sektorju za stanovanja zaposlenih zgolj pet uslužbencev, uslužbenk in uslužbencev. Torej za celotno stanovanjsko politiko v Sloveniji trenutno skrbi pet oseb. Drugi primer, Stanovanjski sklad Republike Slovenije je kot glavni izvajalec javne stanovanjske gradnje v zadnjih desetih letih s strani države prejel manj kot 20 milijonov evrov - govorimo v zadnjih desetih letih - in še to v veliki meri v obliki stavbnih zemljišč, ki jih zaradi kadrovske, predvsem pa finančne podhranjenosti do sedaj ni bil zmožen aktivirati. Tretji primer, stanovanjski svet za koordinacijo razvoja področja ni bil ustanovljen, čeprav bi moral biti. Četrti primer, nacionalni stanovanjski program, ki se je zaključil z letom 2009 je zaveze izpolnil manj kot 10 %. Drugi, ki je bil sprejet leta 2015, torej 6 let po tistem, ko se je prvi zaključil, pa se ni nikoli resno izvajal. To je potrdilo tudi Računsko sodišče v nedavni reviziji izvajanja stanovanjske politike v Republiki Sloveniji med letoma 2015 in 2021. Računsko sodišče je ugotovilo, da sta bila pri tem izvajanju neučinkoviti tako Vlada kot tudi pristojno ministrstvo. In Vlada ni uresničila politik h kateremu se je zavezala v tem nacionalnem stanovanjskem programu. Med njimi so pa ukrepi na področju koordinacije deležnikov na stanovanjskem področju, zbiranja in urejanja evidenc ter podatkov, predvsem pa vzpostavljanje ustreznih pogojev za gradnjo javnih najemnih stanovanj. Tako so izvajalci javne gradnje med letoma 2011 in 2021 uspeli zagotoviti izgradnjo zgolj 2 tisoč 748 novih stanovanj. Cilj po sprejeti resoluciji pa bi bilo do leta 2025 zgraditi 12 tisoč 540 stanovanj. Temu cilju se pretekle vlade niso približale, predvsem zaradi pomanjkanja financiranja področja. To ponazarjajo tudi mednarodne primerjave, saj Slovenija sodi med države, ki za stanovanjsko področje namenjajo najmanj javnih sredstev, tako na ravni Evropske unije kot tudi OECD. Kljub vsemu naštetemu, pa da ne bom samo negativen, se je v zadnjih letih okrepilo delovanje javnih stanovanjskih skladov, predvsem Stanovanjskega sklada Republike Slovenije. Sklad je tako zagnal investicijski cikel gradnje javnih najemnih stanovanj, ki jih financira z lastnimi viri in zadolževanjem. V zadnjih letih je uspel zagotoviti tako gradnjo okrog tisoč 500 stanovanj, hkrati pa se je okrepilo tudi delovanje lokalnih skladov, ki so sami ali s podporo sklada zagotovili nekaj 100 dodatnih stanovanj. Ta mreža javnih stanovanjskih skladov danes predstavlja hrbtenico javnega stanovanjskega sistema, ki se je vzpostavil kljub pomanjkljivi državni podpori in po mojem mnenju morajo stanovanjski skladi tudi ostati steber in hrbtenica javnega stanovanjskega sistema. Ta sistem se bo v prihodnjih letih bo sposoben zagotoviti gradnjo še okoli tisoč stanovanj. Se pa bo brez dodatne podpore izčrpal do leta 2025 in bo nezmožen nadaljevati svoje delo. Do tega leta bodo skladi porabili lastne vire in dosegli zgornjo mejo zadolževanja, kar pomeni, da se bo njihovo zagotavljanje dodatnih stanovanj brez državne podpore ustavilo. Zato je nujno, da njihovo delovanje okrepimo. Tako, zdaj sem vam orisal stanje, zdaj pa kaj bomo naredili v okviru delovanja novega ministrstva.

Prvi ukrep je oblikovanje stabilnega in robustnega sistema gradnje najemnih stanovanj s strani stanovanjskih skladov in neprofitnih stanovanjskih organizacij. Vzpostaviti moramo sistem, ki bo zagotavljal primerno število kakovostnih, dostopnih in varnih stanovanj. Za oblikovanje takšnega sistema je ključno zagotoviti ustrezno proračunsko financiranje, ustrezno zemljiško politiko in oblikovanje dolgoročno predvidljivega okolja za stanovanjske sklade, ki jih bo spodbujalo k razvojnemu delovanju. To pomeni tako sprejetje ustreznega zakonskega okvirja, kakor tudi zagotavljanje sistemskega vira financiranja. Osrednji cilj pa je, da tak sistem vzpostavimo do konca mandata. V času te vlade pa ustrezno podpremo realizacijo že načrtovanih projektov stanovanjskih skladov, občin in neprofitnih stanovanjskih organizacij. V letošnjem letu tako lahko z ustrezno finančno podporo zaženemo gradnjo vsaj tisoč stanovanj. Cilj pa je, da do konca mandata oblikujemo sistem, ki bo zmožen zagotoviti vsaj 2 tisoč stanovanj mesečno. Še enkrat bi poudaril, ne bomo čakali Še enkrat bi poudaril, ne bomo čakali… / oglašanje v dvorani/ Aja, letno, se opravičujem… / smeh/ Se opravičujem, 2 tisoč stanovanj letno in pa v prihodnjem letu tisoč stanovanj. Ne bomo pa čakali do vzpostavitve sistema, projekte, ki so v razvoju, bomo začeli podpirati takoj . Tako lahko do konca mandata po nekaterih ocenah govorimo o začetku gradnje 5 tisoč stanovanj.

Druga točka je resen pristop k oblikovanju dolgoročne in razvojne stanovanjske politike, to bomo zagotavljali preko koordinacije na ravni vlade in resorjev. Prej sem omenil, da ni bil nikoli ustanovljen Svet za stanovanjsko politiko, da ga bo potrebno ustanoviti takoj. Potem s koordinacijo s stroko in civilno družbo in pa s tesnim povezovanjem s ključnimi deležniki pri zagotavljanju stanovanj. S Stanovanjskim skladom in ostalimi imamo že sedaj redne stike in smo tudi že sklade obiskovali na terenu. Med osrednjimi nalogami pa ni zgolj ustrezno izvajanje nalog v okviru obstoječega nacionalnega stanovanjskega programa, ampak moramo začeti pripravljati tudi novega. Ta se izteče leta 2025. In da se ne bo zgodilo tako, kot se je prej, ko je bilo šest let med prvim in drugim programom, se zavezujemo, da bomo prva Vlada, ki bo pravočasno sprejela nov stanovanjski program in za njegovo izvajanje zagotovila ustrezna sredstva. Da bomo lahko vse to dosegli, je nujna vzpostavitev Direktorata za stanovanja, ki bo imel ustrezno kadrovsko sestavo in dovolj sredstev za izvajanje razvojnih politik na področju javne stanovanjske gradnje, urejanje najemnega trga, naslavljanje področja upravljanja in pa seveda tudi okrepitev delovanja stanovanjske inšpekcije.

Na področju urejanja najemnega trga bomo zasledovali osnovni princip, in sicer, da stanovanje moramo razumeti kot dom in funkcija najemnega trga je zagotavljanje varne, kakovostne in dostopne strehe nad glavo za vse. V letošnjem letu načrtujemo ukrepe na področju kratkoročnega turističnega oddajanja, ki se je močno zažrlo v stanovanjski trg in je v predelih z največjim pomanjkanjem stanovanj močno vplivalo tako na dvig cen kakor tudi na manjšanje ponudbe v najemnih stanovanjih, ponudbe najemnih stanovanj. Nadalje bomo v letošnjem letu začeli z ukrepi urejanja najemnega trga, ki jih lahko izvajamo v okviru obstoječega zakonodajnega okvira, tu mislim predvsem vzpostavitev svetovalnice za najemnike in pripravljanje podlag za širše urejanje področja, od pridobivanja podatkov, vodenja evidenc in vpogleda v stanje. Do konca mandata pa načrtujemo reformo, ki bo temeljila na treh točkah, in sicer na določanju minimalne dolžine najemne pogodbe, regulacije višine najemnin in hitrejše ter učinkovitejše reševanje sporov, naslednja točka je sistematičen pristop k zbiranju, urejanju in vodenju evidenc podatkov. Kot sem že izpostavil, je to večji problem, ki onemogoča sistemsko naslavljanje problematike - tudi k temu smo že aktivno pristopili -, in jasno je, da mora biti nova stanovanjska politika oblikovana na podlagi jasnih podatkov in analiz in mora slediti strokovno podprtim argumentom. Na področju stanovanjske politike so pomembne tudi druge aktivnosti, tako aktivnosti na področju stanovanjskih zadrug, aktivacija fonda praznih stanovanj in pa tudi aktivnega dela z občinami.

Če grem zdaj na drugo področje, ki ga bo pokrivalo ministrstvo, in sicer na dolgotrajno oskrbo. Zaradi naraščajočega deleža starejše populacije, ki potrebuje pomoč v vsakdanjem življenju, je dolgotrajna oskrba ena izmed področij, za katero so ključne sistemske rešitve na ravni države, prioriteta, ki je pred nami je priprava celovitega in izvedljivega predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi in zagotovitev sistemskega financiranja, ki bosta zagotovila dostopno dolgotrajno oskrbo za vse. Kakšno je trenutno stanje. Trenutno govorim o podatkih iz leta 2019. 70 tisoč oseb je v letu 2019 prejemalo storitve dolgotrajne oskrbe. V to številko štejem tudi ljudi, ki živijo v institucijah, ljudi v dnevnem varstvu in pa posameznike, ki prejemajo pomoč na domu in pa prejemke denarnih dodatkov, kakor je dodatek za pomoč in postrežbo in dodatek za nego otroka. Celotni izdatki za dolgotrajno oskrbo so v letu 2019 znašali 1,3 BDP oziroma 617 milijonov, od tega javni okrog 1 odstotka. Čisto za ponazoritev, Avstrija namenja 1,8 BDP, EU povprečje pa 1,6 BDP. V 99 domovih za starejše trenutno biva 20 tisoč oseb, 14 tisoč je pa tistih registriranih čakajočih prošenj za sprejem. Mislim, da se vsi zavedamo, da se delež starejših v populaciji veča, tako da je to tista tema, ki bo z vsakim letom bolj relevantna in bo število tistih, ki potrebujejo podporo naraščalo. Še en podatek, vezana pomoč na domu, teh uporabnikov je pa trenutno okrog 8 tisoč.

Če grem na Zakon o dolgotrajni oskrbi. Veste, da je decembra 2021 Državni zbor sprejel zakon, ki naj bi področje oskrbe oseb, ki za daljši čas potrebujejo pomoč pri vsakdanjih opravilih uredil sistemsko in v enem zakonu. Glavne pomanjkljivosti obstoječega zakona in hkrati točke, na katere se bomo osredotočili v njegovi prenovi, da bi lahko dosegli polno uveljavitev pa so: prva je sama neizvedljivost. Poglavitna težava tu izhaja iz nejasno določenih splošnih pogojev za pridobitev pravice dolgotrajne oskrbe. 11. člen namreč določa, da bi morali biti upravičenci do dolgotrajne oskrbe pred uveljavljanjem pravic, ki izhajajo iz dolgotrajne oskrbe v shemo dodatnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo vključeni v zadnjih 36 mesecih, vsaj 24 mesecev. Torej, v 36 mesecih 24 mesecev. ZZZS je pa vse osebe, ki so bile na dan uporabe zakona, to je 28. 1. 2022 vključil v zakon in dejansko bodo to dolžnost izpolnili šele 18. 1. 2024. Dodatno trenutni / nerazumljivo/ določa, da lahko dosedanji izvajalci na področju institucionalne oskrbe največ v 20 odstotnem deležu posteljnih zmogljivosti izvajajo socialnovarstvene storitve po zakonu, ki ureja socialno varstvo, vendar v 157. členu ZDOSK ukinja podlago za izvajanje institucionalnega varstva. Ravno, zaradi teh navedenih zakonskih nedoslednosti ni možno podeliti pravic, ki izvirajo iz dolgotrajne oskrbe, hkrati pa tudi ni možno izvajati institucionalnega varstva po obstoječi zakonodaji, zato bo za nemoteno koriščenje pravic do dolgotrajne oskrbe oziroma institucionalnega varstva nujno treba spremeniti oziroma dopolniti navedene zakonske določbe. Ena točka, ki je zelo pomembna, ko govorimo o dolgotrajni oskrbi so kadri. Obstoječa verzija Zakona o dolgotrajni oskrbi namreč postavlja dokaj omejujoče pogoje zaposlovanja in to bi lahko povzročilo to, da že zaposlen kader ne bi smel več opravljati storitve na področju dolgotrajne oskrbe. Tu je vezano predvsem na smeri izobrazbe in podobno, tako da s prenovo zakona moramo zagotoviti širši nabor. Problematika kadrov pa je širša, ko govorimo o dolgotrajni oskrbi, tega se sam zavedam in smo tudi že v okviru MDDSZ ustanovili posebno delovno skupino, ki je opravila analizo in zastavila ukrepe za reševanje te stiske tako na področju zmanjšanja postopkovnih in drugih ovir pri pridobivanju in zadrževanju kadrov, finančnih spodbudah za izboljšanje pridobivanja kadrov in pa tudi glede nadgradnje plačnega sistema. Ko govorimo o dolgotrajni oskrbi, moramo seveda govoriti tudi o naboru storitev. Storitve dolgotrajne oskrbe so v sedanji verziji ZDOSK pomanjkljivo opredeljene, s prenizko določenim s časom za izvedbo in prenizko določeno pogostostjo izvajanja storitev. S prenovo zakona bomo zagotovili, da bo uporabnikom zagotovljena varna in kakovostna oskrba. Cena, sedanja verzija ZDOKS ne predvideva kritja realnih stroškov izvajalca, s čimer se tvega negativno poslovanje izvajalcev dolgotrajne oskrbe in vračanje tudi koncesij, ZDOSK določa le prispevek na uporabnika, ne predvideva pa celotnega stroška, ki ga je treba kriti izvajalcu za opravljeno storitev. Torej, kako naprej? Kot tri glavne mejnike reforme lahko opredelim določitev primerne časovnice za zagotovitev materialnih pogojev za delo, primernega kadra in potrebne sistemske, podporne ter informacijske rešitve za izvajanje dolgotrajne oskrbe, pravočasno, ustrezno in usklajeno izvedene vse aktivnosti za zagotovljeno financiranje dolgotrajne oskrbe, predvsem pa vključitev vseh ključnih deležnikov, to je tema, ki se kliče tiče zelo širokega spektra ljudi v naši družbi, vsi morajo biti vključeni v samo pripravo. Poglavitni izzivi na področju dolgotrajne oskrbe pa je seveda zagotovitev dodatnega financiranja za dolgotrajno oskrbo, vzpostavitev informacijskega sistema, ki bo omogočal sistem enotne vstopne točke, primanjkljaj postelj v domovih za starejše, posledično dolge čakalne vrste, bistveno premajhen obseg storitve pomoči na domu, to se je jasno pokazalo tudi ob obiskih na terenu, ki sem jih opravil, manko delavcev in delavk v oskrbi, nujna je krepitev javne mreže dolgotrajne oskrbe s ciljem zagotavljanja storitev vsem državljankam in državljanom, potem tudi pretirana institucionaliziranost dolgotrajne oskrbe za odrasle osebe do 65 let, tu je nujna priprava strategije za prehod iz institucionalnih skupnostnim oblikam oskrbe, povečanje cenovne dostopnosti in dosegljivosti dolgotrajne oskrbe, ta mora biti dosegljiva vsem in predvsem moramo zagotoviti starejšim, ki to želijo, da ostanejo čim dlje doma.

Tretja tema, s katero se bo ministrstvo ukvarjalo, je pa ekonomska demokracija. Pri ekonomski demokraciji govorimo o sistemu, kjer zaposleni sodelujejo pri upravljanju, lastništvu in dobičku podjetij. Na novem ministrstvu bo za implementacijo politik na področju ekonomske demokracije skrbel direktorat za ekonomsko demokracijo, cilj direktorata bo vključevati državljane v proces sprejemanja odločitev glede ekonomskih vprašanj v družbi, ki se tičejo vseh nas, torej tako s spodbujanjem lastništva zaposlenih kot tudi v vlogi delavcev. Kakšne so prednosti lastništva zaposlenih? Podjetja v lasti zaposlenih so bolj družbeno odgovorna, so bolj vključujoča, bolj trajnostna in bolj učinkovita. Raziskave kažejo, da imajo glede na primerljiva podjetja s klasično lastniško strukturo podjetja E so v povprečju do 10 % večjo produktivnost, do skoraj 9 % višjo rast prihodkov na zaposlenega, do 50 % višjo preživitveno stopnjo to pomeni, da tudi v obdobju krize podjetja preživijo in 18 % večjo mediano plač za zaposlene. Ta podjetja so bolj trajnostna, v času krize, na primer leta 2008 pa so odpustila kar štirikrat manj zaposlenih kot druga. Manjša je tudi fluktuacija zaposlenih v tovrstnih podjetjih. Poznamo tudi dobre prakse iz tujine. Iz tujine v Sloveniji poznamo veliko primerov dobrih praks, to so podjetja z več 10 tisoč delavci, največje kar z 200 tisoč zaposlenimi, verjetno ste že slišali za Loreal, Huawei in podobna, pri nas pa Dewesoft in Neodomel(?) in podobno. In kaj bomo točno počeli v okviru direktorata? Glavni cilj bo spodbujanje praks porazdelitve lastništva kapitala in odločitvenih pravic v podjetjih. Prenos lastništva kapitala, nobeno podjetje ne bo primorano. Naša želja je zgolj, da preko sprejema ustrezne zakonodaje in ustanovitve podpornih institucij in ozaveščanja, to omogočimo tistim podjetjem, ki bodo to prepoznala kot neko dodatno vrednost tako zase in kot za svoje zaposlene.

Direktorat pa namerava delati tudi širše. Kot sem uvodoma pri tej temi povedal, lastništvo podjetij predstavlja le en vidik koncepta ekonomske demokracije. Prvi koraki na tem področju je, naš prvi cilj je vložitev predloga Zakona za udeležbo zaposlenih v lastništvu. Tu gre izvorno za ameriški model ESOP, vendar je ta prilagojen evropskemu in slovenskemu prostoru. Pri ESOP modelu gre za shemo, za solastništvo zaposlenih, ki za delavce vzpostavi finančni mehanizem za odkup delnic ali deležev od prodajalca. Gre za model, ki je oblikovan na podlagi sheme Evropski ESOP. Ta je bil tudi nagrajen s strani SocialMarie / nerazumljivo/, Social Inovation v letu 2022 in s tem želimo tistim, ki želijo na ta način preoblikovati svoje podjetje, ponuditi to možnost. Da bo pa to mogoče, bo pa potrebno vzpostaviti podporno okolje.

Ko govorimo o ekonomski demokraciji, bo zelo pomembno tudi sodelovanje z drugimi resorji. Tukaj imam predvsem v mislih MDDSZ in MGRT.

Torej, če počasi zaključim. Z ustanovitvijo ministrstva je vlada dala jasno sporočilo, da v ospredje svojih politik postavlja tri teme, ki so bile v preteklosti zanemarjene. Stanovanjsko vprašanje je eno najbolj perečih problemov mladih, ki se ne zmorejo osamosvojiti. Slovenija ima enih višjih deležev mladih odraslih v Evropski uniji, ki še vedno bivajo pri starših. Na dolgi rok pa bo nadaljevanje trendov vodilo v okrepitev neenakosti, poglabljanje revščine in potencialno eksplozijo revščine med starejšimi. Ti lahko danes kljub nizkim pokojninam preživijo, ker za bivanje ne plačuje najemnine ali obrokov kredita, česar pa ne moremo trditi za tiste, ki so danes aktivni in zaposleni. Ravno zaradi tega je reševanje stanovanjske problematike ključno za družbeni razvoj kakor tudi za solidarnost in kohezijo med različnimi družbenimi skupinami in upam, da se strinjamo, da si vsak prebivalec in prebivalka Slovenije zasluži prostor, kateremu lahko reče dom. Starejši v naši družbi spadajo med najranljivejše. Oni so tisti, ki so gradili našo državo, zato je še kako pomembno, da jim kot družba zagotovimo dostojno starost. Sprejem in izvajanja Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je dostopen in dosegljiv vsem in obravnava vse enako je nujen in temelj dolgotrajne oskrbe pa mora predstavljati javna infrastruktura. Torej, če želimo zgraditi solidarno družbo, prijazno do ljudi vseh generacij, moramo vzpostaviti močno in splošno dostopno javno mrežo storitev dolgotrajne oskrbe, politiko, ki stanovanje razume kot dom in ne kot tržno blago, ter smernice za razvoj demokracije na delovnem mestu, ki lahko edina ukroji naše gospodarstvo po meri delavca, skupnosti in ne kapitala.

Zaključil bom pa s stavkom, prihodnost bo solidarna ali pa jo ne bo.

Hvala.