Hvala lepa.

V vmesnem času se nam je pridružil tudi predstavnik Državnega sveta, gospod državni svetnik Andrej Poglajen.

Izvolite besedo.

ANDREJ POGLAJEN (svetnik Državnega sveta): Spoštovani poslanke in poslanci!

Prvo bi se rad opravičil za krajšo zamudo. Razmere na cestah s koncev, katerih prihajam, so včasih malo neprilagodljive, sploh v času zime.

Se pravi, da nadaljujem naprej. Dne 15. 12. je Državni zbor Republike Slovenije z 38 glasovi za ter 28 glasovi proti sprejel novelo zakona o finančni upravi Republike Slovenije. Dne 21. 12. 2022 je državni svet z 28 glasovi za ter 2 glasovoma proti izglasoval predlog odložilnega veta na omenjeni zakon. V nadaljevanju vam bom nekako predstavil vse zakonske ter ustavne neskladnosti, ki jih prinaša omenjena novela zakona.

Kot že omenjeno na sami seji Državnega sveta, ZFU ima v svoji prvinskosti številne večje anomalije ter odstopanje od prvotnega namena zakona, ki je bil, poudarjam, uskladitev slovenske zakonodaje z zakonodajo Evropske unije z namenom preprostejšega pretoka blaga ter storitev. Državni svetniki smo največjo problematiko predloga nekako videli v spremembi 100. člena, ki bi se po novem v prvem odstavku oglasil, citiram: »Finančna preiskava pomeni izvajanje dejanj, ukrepov in postopkov po tem zakonu in po zakonu, ki ureja davčni postopek, ko so dani razlogi za sum, da je bilo storjeno dejanje, s katerim so bili kršeni predpisi o obdavčevanju ali drugi predpisi iz pristojnosti finančne uprave. Dejanja in ukrepi finančne preiskave se izvajajo zaradi preprečevanja preiskovanja in odkrivanja najtežjih kršitev predpisov o obdavčevanju in drugih predpisov za nadzor nad izvajanjem katerih je pristojna finančna uprava. Finančna preiskava se lahko uvede tudi zaradi izvajanja dejanj in ukrepov po tem zakonu in zakonu, ki ureja davčni postopek za zagotavljanje za zagotovitev medsebojne pomoči organom Evropske unije, držav članic EU in tretjih držav. Najtežje kršitve predpisov obdavčevanja ali drugih predpisov iz pristojnosti finančne uprave so ravnanja ali dejanja davčnih zavezancev in drugih oseb ali in inštitucij, s katerimi je lahko resno ogrožen finančni interes oziroma interes varstva in varnosti Republike Slovenije oziroma EU.« Konec citata. V drugem odstavku se na koncu stavka črta stavek, ki se glasi, citiram: »Nalog za preiskavo izda predstojnik.« Konec citata. Spremenil bi se tudi četrti odstavek tako, da se glasi, citiram: »Če so dani razlogi za sum o premalo obračunanih obveznih dajatvah ali obstoju drugih nepravilnosti iz pristojnosti finančne uprave, se v okviru finančne preiskave lahko opravi inšpekcijski nadzor, ki začne v skladu s predpisom, ki ureja postopek nadzora.« Konec citata.

V omenjeni spremembi zakona je za enega izmed največjih časopisov znotraj Slovenije svoje mnenje podal tudi predstojnik katedre za upravno pravo Pravne fakultete v Ljubljani prof. Rajko Pirnat, ki je med drugim dejal, citiram: »Zadeva je res mejna. Bolje bi bilo, če bi v uporabi sredstev za tajno sedenje odločala oseba izven Fursa, se pravi izven Finančne uprave Republike Slovenije.« Ob tem pa je tudi dodal, da »Knovs v danem primeru ni odgovoren za nadzor nad uporabo tajnih podatkov oziroma sredstev Fursa.« Svoje pomisleke so podali številni predstavniki strokovne javnosti, le-ti pa na žalost niso bili upoštevani s strani predlagateljev zakona.

Če nadaljujem, upoštevajoč vsa mnenja strokovne javnosti ter same spremembe ZFU se seveda pojavi vprašanje nadzora nad uporabo tajnih sredstev, ki so po novem znotraj Fursa. Glede na to, da gre za uvedbo uporabe tajnih naprav, s katerimi lahko pride do nesorazmernih posegov v človekove pravice brez kakršnegakoli zunanjega nadzora in ustreznih pravnih varovalk, je takšen predlog zakona zelo zaskrbljujoč, ob tem pa močno posega v človekove pravice ter svoboščine. Omenjeni argumenti so v bistvu brezdvomna predpostavka, da predlog zakona ni v skladu z vladavino prava Republike Slovenije.

V obrazložitvi s strani državnega sekretarja Ministrstva za finance je bilo povedano, da zakon ureja sledenje blagu, ki je del davčnega postopka, vendar pa je v danem primeru teorija nekako več kot parcialno kontradiktorna sami praksi. Transportno blago se prevaža v transportnih sredstvih, ki pa imajo, kot vsi vemo, nekega upravljavca oziroma če hočete, voznika. Sam še ne poznam, da bi na slovenskem ozemlju nekako koristili transportna sredstva, ki opera tega upravljavca nimajo. Dodatno spornost povzroča tudi dejstvo, da je omenjen način omejevanja svoboščin postavljen v okviru upravnega postopka in da s tem izvzema iz Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju bom uporabljal kratico ZKP. ZKP v svojem 149.a členu jasno opredeljuje zakonske predpostavke, ki morajo biti utemeljene, da se tajno opazovanje oziroma sedenje odobri. ZKP v petem odstavku od 149.a člena tudi določa - ponovno citiram – »Ukrep tajnega opazovanja s pisno odredbo dovoli državni tožilec na pisni predlog policije, razen v primerih iz šestega odstavka tega člena, ko je potrebna odredba preiskovalnega sodnika.« - konec citata. Pogoji za pridobitev odredbe sodišča so določeni v sedmem odstavku omenjenega člena - ponovno citiram – »Predlog in odredba, ki postaneta sestavni del kazenskega spisa morata vsebovati, prvič, podatke, ki omogočajo določljivost osebe, zoper katero se predlaga oziroma odreja ukrep.

Drugič. Utemeljitev oziroma ugotovitev utemeljenih razlogov za sum.

Tretjič. V primeru iz drugega odstavka tega člena podatke, ki omogočajo določljivost osumljenca iz prvega odstavka tega člena ter utemeljitev verjetnosti, da bi izvajanje ukrepa privedlo do identifikacije osumljenca, lokacije, kjer se nahaja oziroma njegovega prebivališča.

Četrtič. V primeru izvajanja ukrepa v zasebnih prostorih, če v to privoli v imetnik prostora oziroma poda pisno soglasje imetnik prostora.

Petič. Način izvajanja ukrepa je njegov, njegov obseg in trajanja ter ostale pomembne okoliščine, ki narekujejo uporabo ukrepa.

Šestič. Utemeljitev oziroma ugotovitev neogibne potrebnosti uporabe ukrepa v razmerju do zbiranja podatkov na drugi način.« - konec citata.

Kot omenjeno, 2. točka sedmega odstavka omenjenega člena določa, da je potrebno za pridobitev odredbe opredeliti oziroma utemeljiti utemeljen razlog za sum. Ob opravljeni pravnoformalni primerjavi četrtega odstavka 100. člena ZFU ter 2. člena sedmega odstavka 149.a člena ZKP lahko ugotovimo, da pooblastila Furs po noveli zakona, ki jo določa ZFU nesorazmerno prekoračijo pooblastila organa odkrivanja brez obsegajoče prej omenjene predpostavke, da za nadzor nad tajnimi podatki Furs ni odgovoren praktično nihče ter že ob prej omenjeni odredbi, ki jo policija potrebuje za opravljanje sledenja. ZFU je potrebno gledati tudi z vidika zagotavljanja človekovih pravic ter temeljnih svoboščin, na katerih v bistvu temelji Ustava Republike Slovenije. ZFU nesorazmerno posega v 15., 35. ter 38. člen Ustave Republike Slovenije in neskladen z navedenimi določili. Prav tako se zastavlja vprašanje skladnosti z 2. členom Ustave Republike Slovenije, načelom pravne države in načelom zakonitosti v kazenskem postopku.

Glede na sodno prakso, tudi mednarodno, je za vsak tak poseg v zasebnost potrebna predhodna odobritev sodne veje oblasti, bodisi v obliki odredbe ali drugega pravnega akta. Takšna določitev pooblastil v ZFU je vprašljiv tudi z vidika 8. člena evropske konvencije o varnosti človekovih pravic.

Za zaključek bi nekako rekel tako. Vsi državni svetniki apeliramo na vse predlagatelje zakona, da znotraj zakonov dopuščate čim manj anomalij, ki bi omogočale, ki bi omogočale takšne ali drugačne posege v človekove in ustavne pravice državljanov Republike Slovenije.

Hvala lepa.