Hvala lepa, predsednica za besedo. Spoštovani minister, ekipa, kolegice in kolegi! En lep pozdrav! Zdaj sem tudi ena izmed podpisnikov te pobude, ki je romala na Ustavno sodišče, tako da bi malce povzela tudi kronologijo, kaj se je pač pri tem zakonu tudi dogajalo.

Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo je bil sprejet leta 2000. Temeljna človekova pravica odločanja o rojstvu otrok pomeni, da človek prostovoljno se odloča o tem ali bo imel otroke, kdaj jih bo imel in tudi seveda koliko jih bo imel. Prav tako iz naše Ustave izhajajo tudi te pravice, pravice vseh žensk ne glede na njihov pravni, socialni in premoženjski status, torej tudi pravice samskih žensk do tako preprečevanja zanositve, pravice do umetne prekinitve nosečnosti in pravice do ugotavljanja in zdravljenja zmanjšanja neplodnosti. Zahteva za pobudo ustavnosti je bila podana že leta 2012. Takrat je pobudo podala posameznica, vendar jo je Ustavno sodišče zavrglo takrat z utemeljitvijo, da ni izkazala pravnega položaja. Takrat, bom rekla, je pretresla ta odločitev Ustavnega sodišča poslanke in poslance takratnega sklica Državnega zbora in na tej podlagi je mag. Majda Potrata leta 2013 iz vrst Socialnih demokratov demokratov prevzela prvo pobudo, zbrala podpise poslank in poslancev in podala pobudo za oceno ustavnosti. In ker se je zgodilo to kar se je zgodilo, takratnega sklica, je bil, predčasno potekel, je Ustavno sodišče dejansko to pobudo zavrnilo in leta 2014 smo poslanke in poslanci takratnega sklica ponovno vložili zahtevo za oceno ustavnosti in prav tako se je enako zgodilo s to pobudo, kajti ponovno nam je prenehal mandat, tako da, tukaj smo v enem začaranem krogu. In lahko rečem, da Ustavno sodišče vse do vsebinske pravice do enakosti pred zakonom in svobodnega odločanja o rojstvu otrok v razmerju do upravičencev z biomedicinsko pomočjo pri oploditvi, se še vse do danes ni opredeljevalo. Prav tako se ni opredelilo do vprašanja ali te določbe, predvsem samskim ženskam zagotavljajo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Žal dosedanje izkušnje kažejo, da se razprava o tem vprašanju bodisi ob sprejemanju zakona, če si pogledamo tudi nazaj magnetograme, bodisi tudi v referendumski kampanji, žal spreminjala v podcenjevanje in izključevanja samskih žensk, kar je neprecenljivo, da lahko sploh danes v tem 20. stoletju o tem sploh govorimo.

Predlagatelji zahteve, katera seveda sem že povedala, sem podpisnica, tudi sama, poudarjamo, da ima vsakdo pravico do zdravljenja neplodnosti, ne glede na socialni, družbeni ali, če izhajamo tudi iz 14. člena Ustave, ne glede na osebno okoliščino, samska ali poročena.

Zadnje raziskave, objave v strokovnih in tudi drugih medijih opozarjajo, da je pereča neplodnost pri ženskah in moških posledica modernega načina življenja. Predlagatelji namreč štejemo zdravljenje neplodnosti in umetno oploditev za pomembno civilizacijsko pridobitev. Stiska ljudi, si ne znamo predstavljati, ki se znajde v teh, je namreč velika in vredna vse naše pozornosti, da jim na tak in drugačen način tudi pomagamo. Če se je nedavno še ta problem skrival pod preprogo, se o teh težavah žensk in moških v javnosti ni veliko govorilo. V zadnjih letih opažamo, da je ozaveščenost javnosti o tem čedalje večja.

Prav tako zdravljenje neplodnosti zadeva vse več ljudi in zato je toliko bolj pomembno, da država pokaže družbeno skrb za vse državljanke in državljane. Kot podpisnica zahteve si želim, da bi Slovenija ohranila razmeroma visoko raven pravic žensk. V zadnjih letih se vprašanje o položaju žensk in enakosti na vseh področjih življenja izkazalo kot zelo pomemben sestavni del politike.

Spoštovane poslanke in poslanci! Ne potisnimo Slovenije daleč nazaj v preteklost, tako da mi dovolite, da naj tudi na tem mestu zaključim. Slovenija ne sme postati država, ki bo v Evropi prepoznana po svojem nestrpnem odnosu do žensk, ki ne živijo v zakonski ali zunajzakonski zvezi. Spremembe zakonske ureditve, ki bo skladna s 55. členom Ustave, ki bo prepoznala pravico do biomedicinske pomoči pri oploditvi tudi samskim ženskam, je torej z vidika moralnega načela pravičnosti in ustavne pravice do enakosti pred zakonom ter svobodnega odločanja o rojstvu otrok nujna, in bi jo moral vsak posameznik v skladu z lastno vestjo tudi podpreti. Osebno menim, da tudi Ustavno sodišče. Žal, žal mi je, da to pot mnenje Zakonodajno-pravne službe, ki ga je pripravila, ne bom podprla, če prav razumem zakaj je njihovo mnenje takšno kakršno je. Niso vedno zagovornik zakona, ki je bil sprejet v Državnem zboru, ampak zato menim, da je skrajni čas, da o tej pobudi o kateri že govorimo več kot deset let, končno odloči Ustavno sodišče.

Hvala lepa.