Predsedujoča, hvala za besedo.

Slovensko družbo preči večplastna kriza kapitalizma, ki si nadeva zelo strašljive obraze. Štirje obrazi krize kapitalizma, ki so v tem hipu najpogosteje izpostavljeni, so stanovanjska kriza, kriza skrbstva starejših, zdravstvena kriza in seveda okoljska kriza oziroma podnebni zlom. V Levici kot socialistični stranki je odgovor, ki ga na to družbeno realnost ponujamo, vizija socializma za 21. stoletje, odgovor, ki ga na krizo kapitalizma za ta mandat ponujamo v koaliciji liberalcev, Socialnih demokratov in nas kot socialistov, pa je solidarna prihodnost. Ta solidarna prihodnost mora na zdravstvenem področju, ki naj bi zaznamovalo letošnje leto, vzpostaviti robusten javni zdravstveni sistem, sistem, ki bo rešil in zavaroval potrebe pacientov pred ne neprestanim napadanjem zasebnih interesov, ki naš zdravstveni sistem spodnašajo že tri desetletja. Ravno ti zasebni interesi v našem zdravstvu so razlog, zakaj smo do zdravstvene krize sploh prišli. Žal je politika v vseh teh treh desetletjih bodisi držala štango tem zasebnim interesom bodisi gledala v stran, medtem ko se je spodnašalo naše javne bolnišnice. Kakšen je odgovor torej v zdravstveni reformi na te zasebne interese, če želimo po poti izgradnje zares javnega sistema, je jasno. Zdravstvena reforma mora biti zgolj drugo ime za izgon teh zasebnih interesov iz javnega sistema. Konkretne politike iz tega področja so tudi znane in so znane že dlje časa.

Bom začel pri verjetno najbolj razvpiti, najbolj nevralgični točki, ki se je znašla že v prenekateri koalicijski pogodbi, to je dopolnilno zdravstveno zavarovanje, za katerim stoji zavarovalniški lobi. Vsi plačujemo položnice za okoli 35 evrov vsak mesec, ne glede na to, kakšni so naši prihodki. To nepravično. Položnico plačujeta enakih 35 evrov tako revež kot bogataš, tako nekdo, ki je na minimalni plači, kot nekdo, ki prejema po 20 tisoč evrov na mesec na mesec, ali upokojenec, ki životari v revščini. Zakaj plačujemo to položnico za dopolnilno zdravstveno zavarovanje? Dobrega razloga za to pravzaprav nimamo. Edini razlog v družbeni strukturi je, da se iz naslova dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja zavarovalnice vsako leto nahranijo v višini 50 milijonov evrov in več. To so sredstva nas na vseh nas zavarovancev, ki ostanejo v zasebnih rokah, v napihnjenih režijskih stroških, namesto da bi se stekala v našo javno zdravstveno blagajno oziroma od tam naprej v javni zdravstveni sistem za material, za storitve, za posege, za kader in za paciente.

Naj nadaljujem pri problemu izvajanja zdravstvene dejavnosti, ki je ravno tako kot področje financiranja in zbiranja naših sredstev tarča raznoraznih oblik privatizacije s strani teh zasebnih interesov, o katerih sem že govoril na področju izvajanja zdravstvene dejavnosti. Najlažje te zasebne interese povzamemo v izraz zdravniški lobi. Pogovarjamo se o zdravniških mandarinih, ki so si skozi desetletja krojenja specializacij zagotovili privilegiran položaj znotraj javnih bolnišnic in iz tega privilegiranega položaja sedaj izsiljujejo tako paciente kot državo za privilegije, še več privilegijev, za vse mogoče privilegije, ki jih sploh, na katere se sploh lahko domislijo. Sem sodijo tudi raznorazne oblike zasebništva, ki lobistično spodnašajo naš javni zdravstveni sistem. Konkretne politike, ki jih je potrebno implementirati na tem področju, so za začetek zelo jasna razmejitev, razločitev javnega od zasebnega, da se te zasebne interese odklopi od našega denarja. Zagotovo gre izpostaviti tako imenovane zdravnike dvoživke oziroma zdravnike, zaposlene v javnih bolnišnicah, ki sočasno, ki sočasno opravljajo še popoldansko delo pri zasebnikih. Jasno je, da so delovne kapacitete, energija, zmožnosti vsakega med nami omejene. Ne moremo delati v nedogled nihče od nas. In, če boš dobro oddelal svojih osem ur pa še kakšno naduro v javni bolnišnici za paciente v javno korist, potem ti bo zmanjkalo energije in zmožnosti, da boš to sočasno počel tudi pri zasebniku. Edini ustroj, v katerem to gre, je tisti ustroj, kjer nekdo v javni bolnišnici ne oddela tistega, kar bi moral, ustvarja čakalno vrsto zato, da jo za večji dodaten denar skrajšuje v narekovajih popoldne pri zasebniku. Kako daleč to lahko pripelje in do kakšnih absurdov smo lahko videli ne tako zelo dolgo nazaj na primeru afere ortopedov v ljubljanskem Kliničnem centru, ki so se prihajali na svoje delovno mesto v javni bolnišnici zgolj štempljat, potem so pa obšli na opravljanje istih posegov k zasebniku. Odprava popoldanskega dela zdravnikov pri zasebnikih, ločitev javnega in zasebnega je zato druga politika, ki jo mora zdravstvena reforma vzpostaviti.

3. točka - Razgradnje in razkrajanje našega javnega zdravstvenega sistema - poteka v obliki vedno pogostejšega podeljevanja koncesij. Osnovna ideja koncesij, ko so bile te uvedene v naš pravni red in v naš zdravstveni sistem je bila, da naj ta javni zdravstveni sistem dopolnijo na mestih, kamor ne seže. Lahko to opredelimo popolnoma geografsko, tam kjer v naši državi nimamo razvite javne zdravstvene infrastrukture, kjer nimamo vzpostavljene javne ambulante in javnega zdravstvenega doma, je seveda smiselno, da država podeli koncesijo. Začasno, da se razumemo, na podlagi načrta, da bo to manjkajočo javno zdravstveno infrastrukturo v naslednjih petih letih morda desetletju ali desetletju in pol izgradila in koncesije ne bomo več potrebovali. A področje koncesij se je v teh desetletjih izrodilo in kot rečeno, postale so oblike privatizacije našega zdravstvenega sistema. Vse prepogosto so tako država kot občine postavljene v situacijo, da jih akterji zdravniškega lobija dobesedno izsiljujejo in skupaj z njimi z nami izsiljujejo tudi paciente, češ, ne bom prišel na delo v javni zdravstveni dom, podelite mi koncesijo ali pa se zdravstvena dejavnost v vašem okraju ne bo opravljala, pacienti pa bodo ostali brez oskrbe. Ena za drugo instanca javnega interesa občine in države pred tem lobističnim pritiskom, pred temi zasebnimi interesi poklekajo, ker seveda nihče ne želi videti, da še več pacientov ostane brez zdravnika in brez oskrbe, kot to velja v tem hipu. Dolgoročno to pelje v nadaljnje stopnjevanje zagotavljanja javnega interesa znotraj javnega zdravstva preprosto zato, ker se javno zdravstvo presnavlja v smeri zasebnega zdravstva. Še posebej je to postalo izrazito tudi pravno formalno v nedavni odločitvi ustavnega sodišča, ki je dejalo, da lahko koncesionarji ne zgolj opravljajo zdravstveno dejavnost pod neprofitnimi pogoji, ampak lahko tudi uradno formalno zaračunavajo zraven še dobiček. Opravljanje zdravstvene dejavnosti za dobiček kot gospodarske dejavnosti in ne kot družbene dejavnosti zdravljenja pacienta je seveda tista nevarnost, tisti lait motiv, ki je spodnesel naš sistem primarnega zdravstva in ki postopoma spodnaša tudi naše javne bolnišnice celo do točke, da že nekaj časa beremo, poslušamo in zaskrbljeno spremljamo kako v Ljubljani nastaja in raste prva zasebna bolnišnica. Še nedolgo nazaj, mislim, da je bilo teden, morda štirinajst dni nazaj sem v enem izmed dnevnih časopisov prebral naslov kako je bila vložena na ljubljansko upravno enoto vloga za gradbeno dovoljenje za to zasebno bolnišnico.

Kar je potrebno storiti je, da na prvo mesto v zdravstveni reformi in v ideji, viziji našega zdravstvenega sistema pojav postavimo javne zdravstvene zavode, torej, javne bolnišnice in javne zdravstvene domove. Edino ta organizacijska oblika bo dala prednost pacientu pred dobičkom. Zato javne bolnišnice in javne zdravstvene domove v resnici pravzaprav imamo, ne zato, da bi kdorkoli zaslužil, ampak za to, da paciente oskrbimo. Koncesije pa je potrebno omejiti na to, kar je v izhodišču njihova ideja bila, neprofitno opravljanje zdravstvene dejavnosti tam, zgolj tam in samo tam, kamor javna zdravstvena infrastruktura ne seže.

Ko se pogovarjamo o zdravstvenih reformah, o odtekanju denarja, o oškodovanju pacientov in o njihovih stiskah v zdravstvenem sistemu, seveda ne moremo mimo dejstva, da se ogromno denarja izgublja na preplačilih medicinske opreme. Tu lahko vzpostavimo tretji lobistični sklop osebnih interesov znotraj našega zdravstva, to je lobistični sklop teh in onih dobaviteljev. Oskrba z zdravstvenimi pripomočki je pri nas prepuščena trgu in seveda po tržni logiki v zasledovanju najvišjega možnega dobička dobavitelji medicinske opreme tudi delujejo, od tod preplačila. Ta preplačila in vpleteni zneski so res visoki, nekaj zaradi tega, ker ja, zdravstvena oprema je draga, ja, zdravstvene potrebe slovenskih državljank in državljanov so v razmerah starajoče se družbe velike, a tudi zato se ta preplačila in stroški množijo, ker se množijo in rastejo tudi apetiti omenjenih dobaviteljev.

Nakopičen kapital skozi dobave medicinskih pripomočkov se je pretočil tudi v politično moč, v lobistično moč, ki lahko manevrira znotraj političnega sistema, pritiska na odločevalce in si tako zagotavlja privilegiran položaj, da vzdržuje svoje visoke profite še v bodoče. Oškodovani smo vsi mi, državljanke in državljani. Kako daleč to prijateljevanje med politiko in kapitalom na področju dobav medicinske opreme lahko seže, smo videli ob zaključku prejšnjega mandata Državnega zbora, ko so v javnost ušle fotografije lobista oziroma dobavitelja Marčiča skupaj z nekdanjim predsednikom Vlade gospodom Janezom Janšo.

Edini način, da se rešimo korupcije na dobavi medicinske opreme ni v temu, vzpostavljamo sisteme nekih reguliranih cen, pa poskušamo nadaljevati po poti regulacije. Glejte, te lobistične lovke na dobavah medicinske opreme imajo izjemno politično moč, lahko jih reguliramo do nezavesti in do onemoglosti, pa bodo vedno našle luknje in vedno bodo našli našle mesta, kje si zaračunavati oderuške marže. Ne, kolegice in kolegi, edini način, da se rešimo lobističnih lovk, je to, da jih odrežemo. Kako to storimo? Tako, da sploh ukinemo inštitut posrednika, torej dobavitelja te medicinske opreme, tako da država sama vzame v roke in organizira svojo preskrbo z medicinskimi pripomočki. Kako to storiti obstaja več možnosti, obstaja več oblik. Lahko osnuje javno neprofitno podjetje, ki bo kupovalo te pripomočke neposredno pri dobaviteljih, lahko to naredi, pardon, ne pri dobaviteljih, pri proizvajalcih in bo odšla po nakupih v tujino, zavarovana s potrebami dveh milijonov državljank in državljanov Republike Slovenije. To pa je zelo velika, zelo močna pogajalska roka, s katero se ti dogovoriš za grosistične cene pod neprofitnimi pogoji. Podobne učinke lahko dosežemo ne skozi javno podjetje, ampak morda osnovanjem javne agencije ali pa da tovrstno centralizirano nabavo, ki ni zgolj centralizirano naročanje, osnujemo v sklopu Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, torej zdravstvene blagajne. To so tri izmed izvedbenih možnosti, kako mi odrežemo lobistične lovke na področju dobave medicinske opreme, bi jih pa kazalo v sklopu priprave zdravstvene reforme podrobneje pretresti, preučiti in izbrati tisto najboljšo, s katero lahko najbolje cilje neprofitne organizirane javne dobave medicinske opreme in pripomočkov tudi dosežemo.

Na peto mesto prioritet, ki jih v Levici vidimo, da jih mora zdravstvena reforma nasloviti, ne na peto mesto po pomembnosti, ampak zgolj po strukturi v moji intervenciji velja postaviti primarno oskrbo državljank in državljanov. To akutno potrebo pomanjkanja družinskih zdravnikov oziroma dejstva, da smo soočeni s 130 tisoč naših sodržavljank, sodržavljanov, ki dostopa do osebnega zdravnika nimamo. Kakšne so v grobem rešitve za zagotavljanje osebnega zdravnika vsem, ki ga potrebujejo, kroži že kar nekaj časa iz več različnih strani v slovenski družbi in niti ni predmet prav hudo polemične debate. Na eni strani je potrebno time družinske medicine kadrovsko okrepiti, jih tudi administrativno razbremeniti. Na drugi strani pa je potrebno kakršne koli metrike, ki določajo obseg dela timov družinske medicine, prilagoditi dejanskim potrebam. Torej temu, da čisto vsak med nami, ki zdravnika potrebuje, tega zdravnika tudi dobi.

Zato se mi zdi vredno zaključiti predstavitev stališča Poslanske skupine Levice s poudarkom na točki, da naš zdravstveni sistem in ideja javnega zdravstva ne počiva v tem, da bi nekdo zaslužil, ampak je ideja naše javne zdravstvene oskrbe ta, da poskrbi za pacienta.

Hvala.