Najlepša hvala za besedo. Torej spoštovana gospa predsedujoča, poslanke in poslanci, varuh človekovih pravic, predstavniki dveh ministrstev in predstavnice in seveda vsi drugi vabljeni.

Zdaj, veliko je bilo danes že povedanega. Z večino se strinjam. Tudi sama predsedujoča je pravzaprav v uvodnem nagovoru že opozorila na nek način, da je velik pritisk javnosti na pridobitev pravice do osebne asistence. Temu zagotovo botruje dejstvo, da v Sloveniji imamo splošno pomanjkanje storitev v skupnosti po eni strani in na drugi strani to, kar ste tudi že omenili, nesočasnost sprejetja dveh zakonov, torej Zakona o dolgotrajni oskrbi in Zakona o osebni asistenci in seveda, kot kaže, tudi nejasnost določil Zakona o osebni asistenci, da bi pravzaprav onemogočil mešanje različnih pravzaprav vrst storitev. Tako da ena izmed, zagotovo ena izmed, zagotovo ena izmed točk, ki bi jih zagotovo izpostavila, je ta, da je v splošni javnosti in očitno tudi, kot je gospod varuh človekovih pravic izpostavil, ni jasno pravzaprav, za koga osebna asistenca sploh je oziroma komu je namenjena. Eno je to, da lahko rečemo, da je za državljane oziroma osebe s stalnim prebivališčem, da je pravzaprav cilj samostojno in neodvisno življenje, da je nekako cilj tudi vključevanje v družbo, da pa je pravzaprav namenjena tudi tistim, ki zaradi invalidnosti potrebujejo tovrstno pomoč in podporo, invalidnost pa je seveda stanje, kjer ni pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja ali zvišanja delovne zmožnosti, saj stanja ni mogoče spremeniti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Sami ugotavljamo, da pravzaprav je osebna asistenca bila zelo velikokrat in je še vedno razumljena kot dolgotrajna oskrba, kot skrb, kot v bistvu pomoč na domu, kjer nekdo, torej osebni asistent določene zadeve opravi namesto mene oziroma, če lahko malo bolj pogovorno rečem, da se uporabnika nekako porihta, pa mi oprostite mojemu izrazu, ampak ta je zelo nekako uporaben tudi na terenu. Zdaj nekako vezana je seveda, ta uveljavljanje pravic ali pa opredeljevanje pravic je vezana torej na potrebo potencialnega uporabnika. Zdaj danes smo slišali, da je nedopustno posegati v že opredeljene pravice, pa vendar bi sama opozorila na to, da zakon po moji oceni, sicer pa nisem pravnica, dovolj jasno narekuje tudi to, da je upravičenec dolžan spremeniti spremembo stanja. Sama se s tem področjem ukvarjam že kar nekaj let in moram reči, da takšne vloge zaenkrat še nisem dobila, tako da v bistvu se potreba uporabnika lahko bistveno spremeni, pa vendar ta uporabnik ostaja upravičenec do osebne asistence. In ravno to enačenje osebne asistence in dolgotrajne oskrbe vodi na nek način k razočaranju potencialnih vlagateljev in tudi delavcev na centrih za socialno delo, ker so vedno v, bom rekla, v težkem, nezavidljivem stanju, kajti njihova naloga je, da poiščejo rešitve za vlagatelja oziroma potencialnega uporabnika in seveda je potem razočaranje, ko se ugotovi, da osebna asistenca to ni, seveda toliko večja. Zato se na tej točki sprašujem ali smo seveda naredili dovolj za osveščanje javnosti, da bi pravzaprav vsi, ne samo laična javnost, ampak tudi strokovna javnost vedela, kaj pravzaprav naj bi osebna asistenca bila. Zdaj s tem zamejevanjem osebne asistence in dolgotrajne oskrbe menim, da ustvarjamo pravzaprav neenake možnosti in da neenako obravnavamo ali pa da pravzaprav, lahko rečem, celo diskriminiramo starejše, torej predvsem tiste, ki naj bi bili uporabniki do storitev dolgotrajne oskrbe. Ker na nek način smo zdaj z osebno asistenco hote ali nehote ustvarili neko mini dolgotrajno oskrbo za nekatere upravičence.

Zdaj, veliko je bilo danes rečenega tudi že o mnenjih in izvedenstvu. Torej za leto, z lanskim letom je Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo pridobil novo vlogo, vlogo v sistemu osebne asistence, ki jo dotlej ni imel. S, bom rekla, ponosom povem, da je to vlogo dobil na predlog invalidskih organizacij, ker so očitno inštitut takrat prepoznali kot nekoga, ki bi lahko pravzaprav vodil take postopke, in sicer smo dobili nove vloge. Prva vloga je bila, da postanemo, da organiziramo izvedenski organ na inštitutu in druga, da nekako skrbimo tudi za izobraževanje tistih izvajalcev osebnih asistentov, zakonitih zastopnikov in uporabnikov, ki pravzaprav to želijo. Zdaj nekako tukaj bi rada poudarila še to, da pravzaprav sam zakon ne prinaša novih kriterijev za izvajanje oziroma za upravičenost do osebne asistence, pa vendar lahko vidimo, da je prišlo pri ocenjevanjih do kar precejšnje spremembe v samem, v samih izidih oziroma v samem obsegu, v samem obsegu osebne asistence, ki jo komisije pravzaprav ocenijo. Torej prej, kot ste že, predsedujoča, povedala, smo imeli 112 različnih ocenjevalcev, danes jih je tako na inštitutu trenutno zaposlenih 10, potem imamo še zunanje izvedence. In ključna sprememba je v, bom rekla, v treh ali štirih stavkih, točkah, če jih lahko izpostavim. Eno je to, da skrbimo za enotno razumevanje naloge ali pa funkcije ocenjevalca. Torej mi ocenjevalci, izvedenci nismo na terenu zato, da, se opravičujem grobosti izrazu, iščemo rešitve za posameznika, ampak za to, da ugotavljamo ali je posameznik upravičen do storitev osebne asistence. Kot sem prej rekla, prej je šlo dostikrat za pravzaprav iskanje rešitev, zato je pravzaprav, ne, in smo pravzaprav v storitev dobili upravičence, ki pravzaprav bi bolj potrebovali dolgotrajno oskrbo. Drug vidik je, da ocenjevalci dandanašnji razpolagamo s celotno dokumentacijo, torej celotno vsebino, medicinsko dokumentacijo, na podlagi katere moramo podati svoje strokovno mnenje. Spet lahko kot nekako medklic povem, da sem tudi sama bila izvedenka v prejšnjem modelu, če tako rečem, in dostikrat smo dobili samo informacijo, pojdi na ta in ta je naslov, nisi vedel, kam prihajaš, skratka, od popolnega zaupanja do preverjanja dokumentacije je seveda prineslo precejšnjo razliko. In naslednja stvar je dosledno sledenje navodilom. Izvedenci imamo zelo jasna navodila in natančna navodila in vsi se jih moramo držati. Še ena stvar, ki bi jo lahko pa tukaj povedala, je pa ta, da je razlika v ceni na nek način tudi o odraz neke časovne distance. Na začetku, ko je zakon začel veljati so v glavnem, tudi sama ste povedala, glede na število, so pravzaprav v sistem prehajale osebe, ki so že tedaj in do tedaj imele osebno asistenco po programsko financirano. Tako da mi smo tudi takrat ocenili na inštitutu, da nekje do 500 oseb bomo dobili v sam sistem, in vi ste povedali, da na začetku je bil prenos v bistvu 319 oseb. Danes jih imamo pravzaprav skoraj 4 tisoč. Odkar izvedenski oddelek na inštitutu deluje, to je od 15. marca, na teren, kot je povedal gospod Maljevac, smo šli nekje aprila, smo pravzaprav prejeli, bom kar natančno povedala, do današnjega dne 1460. Od tega smo jih dobili sto devetnajst za ponovno oceno. Ponovne ocene so bile ustavljene, torej do današnjega dne inštitut ni naredil niti ene ponovne ocene. Dobili smo 1122 prvih vlog in 219 pritožb. Torej, če odštejemo od 1460 teh 119 vlog lahko rečem, da kljub temu, da je v javnosti pravzaprav zelo, smo bili nekako okarani kot neučinkoviti, smo pravzaprav naredili do današnjega dne 991 mnenj s kadrom, kot sem ga že prej omenila, pri čemer nam regijska postavljenost komisij zelo, zelo otežkoča delovanje. Kajti, inštitut nima izvedencev, ki bi izhajali iz določenih regij, zato imamo recimo za določen konec Slovenije samo enega izvedenca in zato so seveda čakalne vrste, v narekovajih, tam toliko večje.

Tako da kaj naj rečem, s čim naj zaključim, saj sem bila že predolga, tako da bom kar na tem mestu zaključila, pa vendar. Jaz mislim, da so potrebne določene spremembe, da danes smo opozorili na veliko, bom rekla, nedoslednosti. Zaključila bi pa pravzaprav z mislijo, da je v Sloveniji nenačrtovano nastal en ogromen sistem, tudi danes smo videli, ki ni ustrezno reguliran in ni ustrezno nekako nadzorovan. Zato mislim, da si na sredstva, ki pravzaprav izhajajo iz solidarnosti, pravzaprav ne moremo nekako privoščiti tolikšnega volonterstva, če lahko tako rečem, oziroma iskanja nenačrtovanih rešitev. Tako da hvala lepa.