Hvala za besedo. Spoštovana gospa predsednica, spoštovane poslanke in poslanci, cenjeni ostali vabljeni.

Pri Varuhu človekovih pravic je že od leta 2021 ukvarjamo z vprašanjem ponovne ocene upravičenosti do osebne asistence. Posebej lani smo prejeli veliko število pobud, ki so se nanašale na to vprašanje seveda pa na področju izvajanja osebne asistence prepoznavamo tudi druge težave, kot so nepriznavanje določenih stroškov, ki nastajajo pri izvajanju osebne asistence, dolgotrajni postopki odločanja na drugi stopnji ter zmanjševanje obsega že priznane pravice na podlagi 9. člena Zakona o osebni asistenci brez možnosti uporabe pravnega sredstva. Veliko vznemirjenja in težav je povzročila tudi aplikacija za registracijo delovnega časa osebnih asistentov. Ideja ponovne ocene upravičenosti naj bi sprožili nepričakovano visoki stroški izvajanja osebne asistence ter tudi sumi, da o posameznih primerljive s primerljivimi potrebami, da so posamezniki deležni bistveno različnih obseg priznane pravice. Tako smo problematiko vzeli pod drobnogled in ugotovili. Prvič, da odločbe o priznavanju te pravice niso bile ustrezno obrazložene, da je ponovna ocena upravičenosti do osebne asistence lahko poseg v že pridobljene pravice, da je kot poseg v pridobljene pravice mogoče razumeti tudi odločanje o spremenjenih okoliščinah ter da postopki pri izvajanju ponovne ocene upravičenosti do osebne asistence niso jasni. Pojavljale so se tudi informacije, tudi danes smo slišali ugotovitve, da naj bi v nekaterih primerih prišlo do hudih zlorab pravice do osebne asistence, ugotovili pa smo, da v nobenem primeru domnevne zlorabe ni prišlo do ukrepanja, ki ga predpisi predvidevajo za takšne primere, torej do pravice odvzema ali celo kazenskega pregona. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se je na naše ugotovitve odzvalo 17. januarja, to se pravi predvčerajšnjim. Naj v nadaljevanju nekoliko podrobneje razdelam in prej omenjene ugotovitve.

Preučili smo veliko število odločb, iz katerih ni bilo mogoče razbrati kako je prišlo do končne ocene o potrebnem obsegu ur pomoči osebne asistence. Ugotovljene so bile konkretne aktivnosti, pri katerih bi posamezna oseba potrebovala pomoč, ne pa tudi, kakšen časovni obseg te aktivnosti predstavljajo. Odločbe se v celoti sklicuje zgolj na izdelano izvedensko mnenje in le povzemajo ugotovitve izvedencev. Poudarjam, da določba 22. člena Ustave terja, da so obrazložitve odločitve obrazložene tako, da je mogoče razumeti zakaj je bila določena odločitev sprejeta, hkrati pa tudi omogoča učinkovito vlaganje pravnih sredstev. Za zagotovitev človekove pravice do poštenega odločanja in za zagotovitev zaupanja v pravno državo je velikega pomena, da stranka, še posebej v postopku, če v postopku ni bila uspešna, lahko spozna, kakšni so bili razlogi za to odločitev v zvezi z njeno pravico, obveznostjo oziroma pravnim interesom, ustrezna obrazložitev torej hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve. Ministrstvo je to naše stališče sprejelo in je že začelo ukrepati v smeri rešitve. Že leta 2021, ko smo ministrstvu predstavili svoje določbe do svoje stališče do določbe 22. člena Zakona o osebni asistenci in ponovni ocene upravičenosti osebne asistence smo opozorili na nevarnost, da bi lahko prišlo do posega v pravice nekaterih uporabnikov. Z zadnjo novelo Zakona o osebni asistenci se namreč niso spremenile določbe 2., 6. in 7. člena, ki opredeljuje definicijo osebne asistence, upravičence in krog storitev osebne asistence. Po našem mnenju tako ni podana zakonska podlaga za poseganje v že priznane in pridobljene pravice do osebne asistence. Ker so bile odločbe o teh pravicah že pravnomočne so bile s tem pravice posameznikom že zaščitene. Vanje bi bilo mogoče posegati zgolj v primerih, če bi to izjemo določal zakon. Vsaka država pa, ki temelji na vladavini prava, je namreč dolžna zagotavljati pravno varnost, saj v pravni državi predvidljivost vedenja in ravnanja vrednota, ki naj bo kar najbolj uresničevana. Naj poudarim, ni sporna zakonska ureditev, ki opredeljuje možnost ponovne presoje pravnomočnih odločb tudi za primer različnih zlorab pri pridobivanju pravice, vendar pa mora biti takšna ponovna presoja v zakonu predvidena vnaprej. Takšne ponovne presoje Zakona o osebni asistenci do uveljavitve novele ne ureja, zato pri varuhu poseganje v pravnomočnost odločbe, ki so bile izdane pred uveljavljanjem novele, ocenjujemo kot neskladno z določbo sto oseminpetdesetega člena Ustave. Pozdravljamo, da je ministrstvo postopke ponovne ocene zaustavilo. Po našem mnenju je enako sporna kot ponovna ocena tudi ocena upravičenosti do osebne asistence po uradni dolžnosti. Tudi ponovna ocena upravičenosti do osebne asistence v primerih, ko upravičenec še ne zaprosi za povečanje že priznanega obsega osebne asistence zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, pa mu je bil obseg zaradi uporabe novih kriterijev zmanjšan, čeprav ni prišlo do spremembe izboljšanja zdravstvenega stanja. Po našem mnenju je namreč zmanjšanje že priznane pravice do osebne asistence. Utemeljuje se lahko edino na izboljšanju zdravstvenega stanja, zato je treba tudi v takšnih postopkih paziti, da se pri posameznikih, ki se jim je zdravstveno stanje poslabšalo, ne izvede prikriti poseg v pravice s tem, da se opravi nova ocena po novih kriterijih, ki pripeljejo do zmanjšanega obsega pravice. Predlagali smo, da se v takšnih primerih odloča zgolj o tem ali se vlogi ugodi ali pa se jo, ker ni več takšne potrebe, zavrne. Tako do zmanjšanja obsega že priznanega števila ur osebne asistence ne bi prihajalo. Kot vem, so posamezni centri za socialno delo zaznali tudi primere izboljšanja zdravstvenega stanja upravičencev, a se tudi glede tega vprašanja naj ne bi dosledno izvajala zakonska možnost za ponovno oceno upravičenosti, ki ne bi predstavljala posega v že pridobljeno pravico. V odzivu na naše predloge je ministrstvo sporočilo, da bodo enako kot doslej postopke ponovne ocene izvajali vedno, ko posameznik zaprosi za povečan obseg storitev, to se pravi, da naših predlogov ne sprejemajo, vendar se s tem stališčem glede na argumentacijo, ki sem jo pravkar navedel, ne bomo sprijaznili, ampak bomo nadaljevali naše aktivnosti v to smer pri obravnavi ene izmed pobud. To je naslednja točka. Junija lani smo se seznanili z informacijo, da so centri za socialno delo začeli s postopkom ponovne ocene upravičenosti do osebne asistence, in sicer zgolj za tiste izmed vseh upravičencev do osebne asistence, ki so uvrščeni na poseben seznam, ki ga je pripravilo ministrstvo in ga razprodalo centrom za socialno delo izbor upravičencev. Za ponovno oceno je pripravilo ministrstvo skladno z določbo tretjega odstavka 3. člena Pravilnika o osebni asistenci, pri obravnavi primera nikakor nismo mogli priti do informacije, kako je seznam upravičencev nastal, zato smo se sestali s predstavniki ministrstva. Ustreznih pojasnil o tem, na podlagi katerih meril, tudi osebnih podatkov, je bil oblikovan seznam upravičencev za prvi krog ocene, kljub temu nismo dobili, niti nismo uspeli tega razvozlati sami. Nenazadnje, kljub našemu vztrajnemu poskušanju na podlagi vseh zbranih in preučenih informacij smo lahko zaključili, da je bila večja verjetnost, da so se na seznamu za prvi krog ponovne ocene pojavile osebe, ki niso bile zgolj gibalno ovirane, torej v veliki meri osebe z motnjami v duševnem razvoju in duševnem zdravju. Vtis je, da izbira ni bila naključna in je bilo v po postopek izbire dejansko vloženo kar nekaj dela, kar se nikakor ne odraža na rezultatih. Menimo, da je bila izbira upravičencev, pri katerih naj bi bila ponovna ocena opravljena v prvem krogu, samovoljna in morda celo diskriminatorna. Poleg zaznane možnosti, da so bile na udaru v večji meri osebe z motnjami v duševnem razvoju in duševnem zdravju, smo zaznali tudi izjemne razlike pri razmerju oseb, izbranih za prvi krog ponovne ocene, in vsemi upravičenci glede na območje njihovega bivanja. Nismo sicer opravili podrobnejše analize, ampak je že površen pogled pokazal, da bi bila na primer obremenjenost nekaterih območij s ponovno oceno najmanj tridesetkrat tolikšna kot na drugih območjih. Ministrstvo v svojem odzivu naših ugotovitev v tem delu žal sploh ni komentiralo. Skratka, po našem mnenju je s spremembo Zakona o osebni asistenci očitno prišlo do korenite spremembe videnja, kaj je osebna asistenca, komu in v kakšnem obsegu je namenjena. To se je zgodilo, čeprav se določbe zakona, ki to opredeljuje, v ničemer niso spremenile. Zdi se tudi, da imajo različni deležniki različne odgovore na tovrstna vprašanja. Najmanj zaradi vsega, kar sem izpostavil, je nujno treba sistematično pristopiti k razrešitvi vprašanja, kaj je vsebina in namen osebne asistence po Zakonu o osebni asistenci, in to jasno urediti s spremembo zakona, če je to potrebno, pri tem pa je treba posebno pozornost posvetiti vprašanju poseganja v že pridobljene pravice. Pravica mora biti namreč opredeljena tako, da bo razumljiva tako prosilcem oziroma upravičencem, odločevalcem v upravnem postopku, kot so centri za socialno delo in ministrstvo ter izvedencem na Inštitutu Republike Slovenije za socialno varnost. Vsaj do ustrezne novelacije zakonske ureditve se posameznikom ne sme zmanjševati obseg že priznanih pravic, prav tako je nujno treba vzpostaviti tudi učinkovite mehanizme nadzora nad izvajanjem osebne asistence, saj po našem mnenju ni sprejemljivo, da se zaradi morebitnih posamičnih nepravilnosti posega v pravice vseh uporabnikov osebne asistence. Skratka, to je še eno področje, na katerem nas vse skupaj čaka še veliko dela.

Hvala lepa.