Dober dan in lepo pozdravljeni! Začenjam 2. sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Najprej lepo pozdravljam članice in člane komisije in seveda še posebej toplo pozdravljam vse vabljene na današnjo sejo! Kot vidite, vas je veliko, to pomeni, da gre zagotovo za zelo pomembno tematiko. Tudi sama sem ocenila, da je vendarle mogoče zdaj pravi čas, da spregovorimo o tem, kako vi vidite udejanjanje Zakona o osebni asistenci. Tu smo danes predvsem zato, da prisluhnemo vam in res slišimo iz prakse, kaj to pomeni tako za uporabnike kot za tiste, ki ste izvajalci osebne asistence.

Obveščam vas, da zaenkrat nimam nobenih opravičil za udeležbo na seji. Imamo pa nadomestne člane komisije, ki s pooblastili sodelujejo na tej komisiji, in sicer: namesto Aleksandra Reberška je z nami Janez Cigler Kralj, ki ga lepo pozdravljam, namesto Tineta Novaka je z nami Sara Žibrat, tudi lepo pozdravljena, namesto Dušana Stojanoviča je z nami Darko Krajnc, lepo pozdravljen in namesto Tamare Vonta je z nami Andreja Živic, ki jo tudi prav lepo pozdravljam.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: prva in oziroma edina točka dnevnega reda Pravica do osebne asistence, izvajanje v praksi z vidika države, uporabnikov ter izvajalcev. Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za njegovo spremembo, je določen, kot je bil predlagan s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA.

Naj povem, da sem na sejo vabila Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za zdravje, Varuha človekovih pravic, gospoda Petra Svetino, ki ga lepo pozdravljam, Skupnost centrov za socialno delo, Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo, Sindikat osebne asistence, Združenje za osebno asistenco Slovenije, Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Društvo za teorijo in kulturo hendikepa, Društvo Vesele nogice, Zvezo Sonček, Zvezo Sožitje, Zvezo društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju, Zavod za razvijanje in izvajanje podpornih storitev za samostojno življenje, Zavod za samostojno življenje, Zavod Brez ovir, Zavod Sreča moja. Dodatno smo vabili Društvo Lipa za pomoč invalidom, kronično bolnim in starostnikom, Društvo distrofikov Slovenije, Zvezo paraplegikov Slovenije, Društvo študentov invalidov Slovenije, Zavod Osebna asistenca Pomurje, gospo Vesno Melanšek, Zavod Moč asistenca, Združenje multiple skleroze Slovenije ter Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije. Od vabljenih so se nam opravičili Zavod Sreča moja.

S sklicem seje ste kot gradivo prejeli Zakon o osebni asistenci, ki je objavljena na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem, Pravilnik o osebni asistenci, objavljen na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem, nadalje ste prejeli vloge, ki so bile posredovane Komisiji za peticije, človekove pravice in enake možnosti in so objavljene v sistemu Udis ter ste jih članice in člani komisije tudi prejeli. Zraven smo dodali tudi članke z dne 20. 12. 2022, ki so objavljeni na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem.

Začenjamo obravnavo te točke dnevnega reda.

Najprej mi dovolite, da uvodoma pojasnim oziroma namenim nekaj misli, zakaj sem se odločila, da danes skličem to sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti oziroma zakaj se mi je zdelo modro, da se v tako široki zasedbi danes srečamo na tej komisiji.

Kot predlagateljica te točke dnevnega reda uvodoma po poslovniku najprej obrazložim samo zahtevo. Najprej naj rečem oziroma dam samo nekaj uvodnih pojasnil čisto tehnične narave, kako bo potekala današnja seja. Vidite, da je malo bolj specifična, glede na to, da verjetno še nikoli v Državnem zboru, razen v glavni sejni dvorani Državnega zbora, ni bilo še toliko vabljenih na sejo. Ampak prepričana sem, da smo tu odprtega duha in da smo tu zato, da naredimo nekaj dobrega, da se bomo poslušali in slišali in bomo tudi sodelovali med seboj. Če bo kdo želel kaj v začetku še povedati, se bo približal mikrofonu, oziroma za vse tiste, ki tega ne bi mogli, je organiziran tudi mikrofon, tako da boste lahko svoje stališče uvodoma tudi povedali. Naj povem, da moramo današnjo sejo zaključiti do 18. ure, kar pomeni, da imamo štiri ure na voljo. Zato vas prosim, da se uvodoma omejite na pet, največ sedem minut; če bo kdo res šel zelo čez, bom začela opozarjati, ampak verjamem, da vsi razumete situacijo in se boste temu tudi prilagodili. Naj še povem, da se tisti, ki vas je več iz ene organizacije, dogovorite med seboj, kdo želi v imenu organizacije govoriti, kajti lahko govori samo ena oseba iz organizacije; to se med seboj dogovorite.

Zdaj pa, zakaj sem se odločila, da skličem to sejo komisije. Predvsem zaradi tega, ker smo dobili kar nekaj peticij na komisijo v zvezi z izvajanjem osebne asistence, kjer posamezniki opažajo določene težave, za kar smo itak vedeli tudi takrat, ko smo leta 2017 zakon sprejeli, da se bodo najverjetneje kakšne težave pokazale tekom delovanja v praksi. Nekaj smo potem storili in popravili tudi z novelo Zakona o osebni asistenci, ampak še vedno so tu, glede na to, da gre tudi za zelo občutljivo temo, še dodatna odprta vprašanja, ki jih lahko danes tudi naslovimo. Kot vidite, sem vabila zelo širok nabor različnih organizacij in vseh tistih, ki kakorkoli sodelujete, ste povezani z osebno asistenco. Naj pa že na začetku opozorim, da mi nismo matično delovno telo za to področje, se pravi, ne moremo spreminjati zakonodaje, to lahko počne samo Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide v Državnem zboru. Smo pa komisija, ki redno opozarja na ranljive skupine, na tiste, ki mogoče nimajo največje moči glasu v javnosti. Zato želimo, da ste slišani, da se vas sliši in da lahko poveste svoja mnenja.

Zakon o osebni asistenci je bil sprejet, kot sem že prej rekla, leta 2017. Naj spomnim, da je takrat bilo na glasovanju tako, da so vsi poslanci oziroma vsi, ki so bili prisotni, glasovali za, torej nihče ni bil proti, kar pomeni, da je bil predlog zakona takrat ocenjen kot dober, kot primeren za izvajanje. Naj spomnim, da so takrat predlog zakona podprle praktično vse invalidske organizacije. Spomnili se boste tudi, da ste takrat tvorno sodelovali pri nastajanju tega zakona. Moramo vedeti, da je osebna asistenca kot taka prinesla zagotovo izjemno veliko dobrih stvari v življenja zlasti tistih, ki osebno asistenco najbolj potrebujejo. Pomembno je, da s tem zakonom omogočimo, da se dviguje kvaliteta življenja tistih invalidov, ki zaradi svoje okvare in zdravja potrebujejo veliko podpore, da lahko živijo neke vrste samostojno življenje, da so lahko vključeni v skupnost, tako pravi tudi 19. člen Konvencije o pravicah invalidov.

Vsi, ki ste danes tukaj, zelo dobro poznate, kako je definirana pomoč v Zakonu o osebni asistenci. Veste tudi, da je uporabniku, ki uporablja osebno asistenco, zagotovljena prosta izbira izvajalca osebne asistence in tudi osebnega asistenta. In tudi veste, kakšni so pogoji, da lahko je nekdo upravičen do uporabe asistence, ampak za tiste, ki nas spremljajo, naj malce bolj osvetlim. Se pravi, osebno asistenco lahko uporabljajo ljudje, stari od 18 do 65 let. Je pa tu pomembno reči, da če ste pred 65. letom starosti bili upravičeni do osebne asistence, potem lahko zaprosite za osebno asistenco tudi po tej starosti, seveda pa je takrat potrebna ponovna ocena na komisiji. Pomembno je tudi reči, da osebno asistenco lahko dobi oseba, ki potrebuje pomoč najmanj 30 ur tedensko, najvišji znesek tedenskih ur, maksimum, pa je 168 ur. Leta 2017, ko je bil sprejet Zakon o osebni asistenci - mislim, da je za uvod pomembno povedati tudi zaradi mogoče kasnejše razprave -, takrat je bila, ne pred zakonodajnim postopkom, ampak na Vladi in tudi v javnosti, že razprava o Zakonu o dolgotrajni oskrbi. Takrat se je nekako razmišljalo o obeh zakonih, da bi prišla v zakonodajni postopek skupaj - gospod Cigler Kralj mi pritrjuje, da je to res -, se pravi, da bi imeli Zakon o osebni asistenci na zakonodajni ravni in pa Zakon o dolgotrajni oskrbi, kar se je meni osebno zdelo tudi takrat najbolj pametno, smotrno. Do tega ni prišlo, žal, ampak zato smo imeli kar nekaj problemov, kajti že takrat - jaz sem se pred to sejo pogovarjala z nekaterimi posamezniki z Ministrstva za delo, ki so že takrat sodelovali pri pripravah teh dveh zakonov in povedali so mi, da so že takrat napovedovali, da je možno pričakovati težave pri izvajanju osebne asistence tudi zaradi tega, ker pač Zakon o dolgotrajni oskrbi takrat ni bil sprejet oziroma ni šel v zakonodajni postopek. Namreč ljudje, ki bi jim bile namenjene storitve dolgotrajne oskrbe, oziroma vrsta ljudi, ki bi jim bile namenjene storitve dolgotrajne oskrbe, so tako želeli, da bodo dobili te storitve z asistenco, in to v resnici so. To sicer z vidika posameznika ali pa uporabnika, ki potrebuje pomoč, ni problematično, je pa s sistemske ravni postalo malo bolj problematično, ker se je povečalo število uporabnikov; saj to boste vi znali bistveno bolje povedati od mene, ker se s tem ves čas srečujete. In s tem posledično je tudi obseg proračunskih sredstev moral biti večji. Če bi bil Zakon o dolgotrajni oskrbi sprejet, pa bi bili ti uporabniki financirani iz naslova prispevka za dolgotrajno oskrbo. Torej, zakaj ta dva zakona nista šla leta 2017 hkrati v zakonodajni postopek, jaz težko odgovorim, to je vprašanje za takratno koalicijo in Vlado. Lahko pa danes rečem, da mi je žal, da do tega ni prišlo, verjetno bi imeli kakšno težavo manj tudi na tem področju. Tisto, kar jaz vidim kot recimo neko pomanjkljivo rešitev, ki se je dogajala, predvsem pa mi boste povedali, če tudi vi tako to opažate, preveliko število ocenjevalcev, članov strokovnih komisij, več kot sto. Mislim, da jih je zdaj v tem trenutku oziroma jih je bilo, ali kako je zdaj s tem, mi boste z ministrstva, no, bolj natančno povedali. Takrat se je pokazalo, da je premalo usposobljenih strokovnjakov, ne, oziroma da imajo prekratek ta čas usposabljanja. Mislim, da se je potem to začelo spreminjati tudi z novelo zakona.

Skratka, leta 2021, če grem malo hitreje naprej, je potem bila novela zakona narejena. Se boste spomnili, tudi takrat ni bil nihče od poslancev proti, kar pomeni, da smo se nekako razumeli, da je zakon primeren za nadaljnjo obravnavo oziroma da je primeren, da se ga implementira. Zdaj, zanima me, kaj vi menite o profesionalizaciji izvedenstva, kakšno je vaše mnenje o tem? Ker ste pač strokovnjaki s tega področja. Kaj bi bila najboljša rešitev, kako je s poenotenjem dela izvedencev, ki pač ocenjujejo potrebe oseb, ki imajo dolgotrajne ali pa dalj časa trajajoče okvare, če se ne motim, je bil predlog Zakona o izvedenstvu že pred leti napisan, ampak ne vem, kako zdaj stvari stojijo?

Skratka, naj še rečem, da glede na to, kar sem že prej rekla, da bi 2017, bi bilo dobro, da bi bil takrat Zakon o dolgotrajni oskrbi sprejet, potem je res leta 2022 bil sprejet. Zdaj veste, da ga spet nimamo in jaz bi si želela, da pa res najhitreje, kar je možno, pristopimo k temu, da Zakon o dolgotrajni oskrbi sprejmemo.

Ob koncu mogoče bi dala samo še dva, še, samo še ta podatek, koliko je število uporabnikov storitve osebne asistence po letih. Zakaj? To se mi zdi pomembno, ker vidimo, kako ta številka narašča. 2019 jih je bilo 311, 2020 tisoč 818, 2021 2 tisoč 472, to je bilo januarja, avgusta 2021 3 tisoč 39 in aprila 2022 3 tisoč 797.

Zdaj, jaz sem to zelo na hitro uvodoma samo malo predstavila, da imamo nekakšen splošen pogled na to, kaj se je dogajalo z Zakonom o osebni asistenci, smo pa danes tukaj zato, pa tudi člani in članice te komisije tudi vedo, da kadar povabimo tako število vabljenih na sejo, je smisel te seje predvsem, da slišimo vas, da nam dejansko poveste, kako se stvari odvijajo v praksi.

Zato bom sedaj dala besedo vam, se pravi od 5 do 7 minut, nekako dajte skušati uokviriti svoje razprave, potem pa v kolikor bo čas, bomo odprli razpravo še poslank in poslancev, nekje do 18. ure oziroma do 18. ure pa moramo razpravo zaključiti.

Sedaj pa dajem besedo, najprej ministru za solidarno prihodnost oziroma še ni minister za solidarno prihodnost, jaz sem že malo prehitela v to prihodnost, očitno, pohitela, dajem pa besedo državnemu sekretarju na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Izvolite, beseda je vaša.