Spoštovana predsedujoča, hvala za besedo, hvala tudi za vsebino, ki se neposredno, prav eksistencialno tiče naše, naše biti v našem prostoru.

Torej, jaz bi se strinjala z vsem, kar je bilo izpostavljeno v gradivu, kar se tiče stanja slovenskih šol, je dokaj natančno popisan. Tudi poročilo, ki ga je dala državna sekretarka, pa tudi Roman Gruden z Ministrstva za šolstvo, dejansko drži. In res vse, kar Slovenija dela v podporo našega šolstva, pa tudi kar se tiče splošne ohranjanja slovenskega jezika, je za nas neprecenljivo.

Rada bi pa izpostavila sledeče. In sicer to, da je potreba se zavedati, da je v zadnjih tridesetih letih naša populacija se dokaj spremenila. In vse raziskave, tudi najnovejše, tukaj bi citirala prav pred kratkim zaključeno raziskavo, ki jo je opravil geograf dr. Milan Fon, ugotavljajo, da se je narodno telo spremenilo v smislu, da je čistih družin Slovencev v italijanskem zamejstvu, čedalje manj. To vidimo predvsem v našem šolstvu, kjer se slovenske družine opredeljujejo za šolo s slovenskim jezikom in njihova prisotnost beleži nekako od petindvajset do pet od sto, odvisno od posamezne šole, ostalo so predvsem dvojezični zakoni in tudi družine iz italijanskega okolja. Ugotavljali smo, da se naše šolstvo je ohranilo. Tukaj bi opozorila, da je v zamejstvu edino šolstvo s slovenskim učnim jezikom, razen imamo samo eno dvojezično šolo, in sicer v Benečiji, ohranilo prav zato, ker si je vsa ta leta v zadnjih tridesetih letih predvsem prizadevalo za to, da bi pridobivali nove govorce. Tukaj gre pravzaprav za pojav deasimilacije, kajti če analiziramo te mešane družine ali pa tudi italijanske družine, veliko, veliko število teh družin ima vsaj enega, če ne dveh ali celo vse stare starše, ki izhajajo iz slovenskega pokolenja. Ker je pa slika, družbena slika taka v naših šolah, bi potrebovali nove pristope, nove pristope tudi s strani Slovenije. Naše šolstvo ima veliko sistemskih napak, ki smo jih v naših dokumentih večkrat posredovali bodisi Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, pa tudi Ministrstvu za šolstvo, ki bi jih lahko rešili samo na ravni bilaterale. Ne bi se tukaj poglabljala v te napake, ampak te močno ovirajo naše, naše delovanje. Gre se tukaj od priznavanja naslovov do načina pridobivanja statusa šolnikov, posebno tistih, ki se, ki si pridobijo naslove v Sloveniji. In to je spričo podhranjenosti kadra velik, velik problem. Gre se za financiranje šolstva, gre se tudi za zaznavnost slovenskega šolstva, ki je specifika v Italiji, ki je veliko, veliko manjša v odnosu do centralne vlade v Rimu kot do drugih manjšin tukaj, nemško v Tridentinskem – Zgornjem Poadižju ali pa francoske v Avstriji. Tukaj se gre za politično vprašanje in tukaj zares rabimo podporo matične države, da te sistemske napake ublaži ali pa tudi postopoma reši. V prejšnji mandatni dobi je prišlo do bilateralnega srečanja dveh šolskih ministrov v Bologni, kjer se so se začrtali nekatere smernice dela, zelo dobro bi bilo, da se zdaj to spet vzame v roke in nadaljuje tam, kjer se je zaključilo. Novi pristopi pomenijo tudi večjo sistemsko izpostavljenost jeziku, tako kot je tudi Roman Gruden povedal, ampak po mojem, mislim, bi to moralo biti dosti bolj sistemsko, naši otroci bi morali nekje od 3. razreda osnovne šole pa do srednjega šolstva vsak, vsako leto pa vsaj teden dni bi sistemsko izpostavljeni bivanju v Sloveniji. Naj povem, da za te nove generacije, ki prihajajo iz mešanih zakonov, je slovenščina jezik, ki se, ki se ga uporablja v strukturiranih okoljih, v šolstvu, športu, društvu in tako naprej. In nemalokrat se sliši, da je slovenščina resna, dolgočasna in tako naprej. Seveda, ker so odtujeni, od medijske scene, ne poznajo, ne poznajo glasbene scene, ne poznajo, kaj jaz vem, tudi filmov in to, ker nam je televizija težko dostopna, tudi sploh dogajanju vse manj sledi, kot se je v preteklosti. In zato je slovenščina nekako, kako bi rekla, jezik, ki je, ki se ga uporablja samo v sistemskih, sistemsko organiziranih okoljih. Evo, to gre verjetno na škodo tudi narodne pripadnosti in tukaj bi morali tudi razmisliti kaj, kaj lahko naredimo.

Tako, hvala.