Pozdravljeni! Najlepša hvala za vabilo.

Spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani gostje in gosti!

Prepozna zdravstvena oskrba je v bistvu zelo podobna zdravstveni oskrbi, ki je ni. V Sloveniji pa imamo celo zapisano v Ustavi v 51. členu pravico do zdravstvenega varstva. Zato je v bistvu še toliko huje, da je v zakonodaji na papirju vse urejeno, plačujemo tudi v obliki približno 13 % odtegljaja od bruto plače, na koncu pa nimamo osebnega zdravnika. Ja, to kliče po ukrepih, po reformi. Tu sicer velja opozoriti na regionalne posebnosti – zakaj? -, zato, ker seveda to pomeni dodatno neenakost v zdravstveni obravnavi pri nas v Sloveniji. Vemo, da nekatere občine v zadnjih mesecih, zlasti Mestna občina Ljubljana izstopa po številu ljudi, ki so ostali brez osebnega zdravnika. Te regijske občinske posebnosti so povezane s privlačnostjo dela v določenem kraju. In zelo zanimivo, v tujini ostanejo prazna oziroma slabše zasedena mesta za zdravstveni kader v oddaljenih krajih, tam, kjer v bistvu ni možnosti recimo za šolanje otrok, zaposlitev družinskega člana. V Sloveniji pa je ravno obratno - glavno mesto je postalo izrazito negostoljubno za zdravnike in zdravstvene delavce, na kar lahko sklepamo iz števila zdravnikov, ki so odšli iz Ljubljane v bližnje kraje. Ta problem seveda ravno zaradi pristojnosti, kjer je ustanoviteljica Zdravstvenega doma Ljubljana občina, mora nasloviti predvsem župan mesta. In veste, da smo mestni svetniki tudi vložili zahtevo za izredno sejo na temo zdravstva, ki bo, upajmo, potekala naslednji teden; tam smo tudi predlagali trinajst uporabnih praktičnih ukrepov. Vendar pa smo danes pravzaprav na državnem nivoju in na državnem nivoju se moramo zavedati več pasti, morda bi jim lahko rekli priložnosti, ki jih lahko skupaj naslovimo. Prvič, medicina je postala zelo draga, medicina sicer zelo dobra za pacienta, butična, z butičnim zdravljenjem, to je zelo drago, zahtevno in seveda to predstavlja eno veliko finančno breme za katerokoli državo. In kje najdemo pravzaprav prihranke, kje država najde prihranke ali pa zavarovalnica - najde se pri tem, da storitve ostajajo podplačane. In to je v Sloveniji velik problem, pravzaprav tiste osnovne storitve niti z inflacijo niso usklajene. In seveda lahko prihrani tudi pri plačah zdravstvenih delavcev, kar je pa povsem napačen pristop. V Sloveniji so v resnici naše glavno bogastvo ljudje, zdravstveni delavci, zdravniki in tudi ostali kader. In, žal, si prav zato tudi mladi, čeprav doštudirajo medicino, ko kasneje vidijo, kaj njihovo delovno mesto prinaša, poiščejo drugo delovno okolje, v katerem so bolj cenjeni. In, žal, tako delovno okolje Slovenija ni.

Drugi aspekt je študij medicine. In tu je potrebno povedati, da smo pač ujeti v ta trikotnik - čas, stroški, dostopnost. Študij medicine je dolg, drag za najboljše dijake in bo verjetno na mednarodnem nivoju stroka morala narediti nekatere pomembne spremembe. Kaj pa glede naše stroke, tudi Zdravniške zbornice oziroma Medicinske fakultete? Gotovo velja povečati vpis na fakultete, vendar smo že danes slišali, kajne, da nimamo niti dovolj kadra niti kapacitet. Poleg tega pa opozarjam na to, da nam nič ne bo pomagalo, če bomo izobrazili diplomante Medicinske fakultete, ki tako kot nekateri od mojih mlajših kolegov pravzaprav po zadnjem izpitu zapustijo Slovenijo in nikjer niti niso še evidentirani kot zdravniki. To se pravi, tudi če jih izobrazimo, bo potrebno urediti delovne pogoje, izboljšati delovne pogoje.

Na tretjem mestu je gotovo meritokratsko nagrajevanje in plače. Jaz mislim, da tu ni nobenih iluzij več, enotnega plačnega sistema nimamo, je porušen, in sedanje anomalije, ki so prisotne v zdravstvu, so pravzaprav nekatere tako absurdne, da jih je dejansko potrebno odpraviti.

Na četrtem mestu je staranje prebivalstva, vključno z zastaranjem zdravstvenih delavcev, in to pač kliče po spremembah v procesih, v načinu dela. In tu bi bilo potrebno vpeljati dodaten, tudi nemedicinski kader za določene storitve. V tujini poznajo tako imenovanega javno zdravstvenega delavca za izboljšanje digitalne pismenosti oziroma svetovanje, digitalne ambasadorje, ki pomagajo pri tem. Potem je tu gotovo tudi debirokratizacija procesov - zdravnik naj dela samo tisto, kar res zna in zna samo on, to se pravi, pregleduje paciente, se z njimi pogovarja, jih zdravi, medtem ko naj birokratska opravila dela nekdo drug. Tu je seveda na voljo tudi informatizacija in tu bi bilo potrebno uvesti neke vrste brezšivno poslovanje s procesi, kjer je čim manj vmesnih postaj, to se pravi, čim manj zdravnikov med pacientom, recimo, ki čaka na operacijo, do kirurga, ki ga operira; ni nobene potrebe, da je pravzaprav vmes več postaj, naj tisti prvi zdravnik in zadnji zdravnik naredita tisto, kar morata in bosta za to tudi plačana.

Peta točka, naslavljanje zdravja populacije, tudi z dvigom digitalne in zdravstvene pismenosti. Sem sodijo tudi preventivni ukrepi, skrb za zdrav življenjski slog in seveda medresorsko delovanje; to je naloga tudi Vlade. Recimo, okoljska problematika, veste, da so trdi delci zaradi prometa, kajne, v Ljubljani po nekaterih ocenah letno umre sto ljudi zaradi tega. Da ne omenjam, da taka onesnaženost zraka pripomore tudi k povišanju duševnih težav. Potem je tu preventivno delovanje v šolstvu izjemno pomembno.

Na šestem mestu že omenjena digitalizacija in informatizacija ter tudi uporaba telemedicine. Tu so res priložnosti za nemedicinski kader, v sodelovanju z zdravstvenimi delavci.

In na sedmem mestu bi si res želela, da v bistvu začnemo govoriti o zdravstvu in medicini ne kot porabniku proračuna, pač pa kot o panogi, ki prispeva k boljšemu zdravju vseh in celo prispeva k dvigu BDP.

Od državnega do bolj specifičnega, kar je bilo danes tudi že omenjeno, na lokalnem nivoju v Ljubljani bi pravzaprav lahko zelo hitro ustanovili informacijski center za pomoč ljudem, ki so ostali brez osebnega zdravnika. To se pravi, to bi bile informacije, povezane recimo z logističnimi težavami, kje lahko dobijo zdravnika, kako naj uporabljajo portal IRI za prijavo, katera ambulanta je na voljo. Predstavniki pacientov so predlagali telefonsko številko 111, medtem ko Zdravstveni dom Maribor pa Zdravstveni dom Jesenice imajo tudi sistem triaže, tak zelo uspešen, uporabljajo pri tem aplikacije pri zdravniku oziroma do zdravnika. V Ljubljani bi lahko tudi dosti hitro naredili, pa informacijski center za razreševanje zdravstvenih težav. To se pravi, tu gre pa predvsem za opravke, ki so povezane z izdajanjem e-receptov, pa izdajanje obstoječe kronične terapije, izdajo e-bolniških, obstoječih medicinskih pripomočkov. Zakaj – tu bi se pa mogoče tudi navezala na to ambulanto za neopredeljene, za katero pa mislim, da je res slaba rešitev in bi se pravzaprav morala imenovati zasilna ambulanta. Res si ne želimo, da bi zaživela tako, da bi živela dlje časa. Zakaj to pravim? Zato, ker če bodo v tej ambulanti opravljali birokratske storitve, to se pravi, te že omenjene izdaje e-recepta, e-bolniške, potem je to izjemno draga ambulanta; to je zelo drago plačilo za storitve, ki jih zdravnik apriori ne bi smel opravljati. Zakaj pa slaba? Zato, ker pravzaprav ruši koncept primarne obravnave, te vzpostavitve odnosa med pacientom in zdravnikom. In ta odnos mora biti dolgotrajen, zaželeno bi bilo seveda, da se med sabo poznata. In tudi zato, ker če to delo v tej ambulanti, če ne bo ta ambulanta opremljena podobno kot urgentna ambulanta, bo to izjemno nevarno tako za bolnika kot zdravnika. Skratka, če bo želel ta zdravnik res delati z bolnikom, ga spoznati, nekega kroničnega pacienta, to zna trajati zelo dolgo časa, pa vprašanje je še, ali bo zmogel priti do vseh podrobnosti. Tako s tega vidika res mislim, da so te zasilne ambulante res slaba rešitev in jih naj uporabimo čim krajši čas in rajši zagotovimo dobro plačilo za osebnega zdravnika v Ljubljani. Seveda so tukaj še rešitve, ki jih je že omenil tudi gospod Stopar. Moram reči, da seveda, saj tukaj ni neke tople vode za odkrivati, od štipendiranja do nudenja pravzaprav neprofitne najemnine stanovanj v Ljubljani. Veste, da je problem tudi parkiranje, to se pravi brezplačno parkiranje morda za delavce oziroma možnost brezplačnega javnega prevoza na delo.

Da zaključim. Mislim, da je potrebno več vzporednih ukrepov, tako kratko kot dolgoročnih. Ja, temu bi pravzaprav lahko rekli prava reforma zdravstva. Želim si, da bo v njej bolnik v središču, da bo denar sledil pacientu in bodo zdravstveni delavci radi delali to, za kar so se učili. Moram vseeno povedati, da zdravniki in zdravstveni delavci, mi smo se večinoma odločali za medicino zato, ker radi pomagamo ljudem, in prosimo, da nam politiki pri tem pomagate oziroma da naj nas vsaj ne onemogočate pri tem. Zato upam, da bo tudi ta posvet pomagal, da končno stopimo skupaj in bolnikom zagotovimo osebnega zdravnika, zato ker zdravje ni last ene politične opcije in zdravje ni last enega ministra, zdravje je vrednota vseh nas.

Hvala.