Dober dan in lepo pozdravljeni!

Pričenjam 1. nujno sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti!

Lepo pozdravljam članice in člane te komisije in seveda še posebej toplo pozdravljam vse vabljene na današnjo sejo, ki boste uvodoma imeli tudi možnost, da podate stališča k tej točki dnevnega reda, ker pa je to naša prva seja v novem letu, pa mi dovolite, da vsem skupaj zaželim vse dobro v novem letu, članicam in članom komisije pa, da bomo skupaj dobro sodelovali tudi naprej, da bomo konstruktivni v razpravah in da bomo skupaj našli rešitve, ki bodo v dobro ljudi.

Sedaj pa obveščam vse, da nimam zadržanih, ki se ne bi mogli udeležiti seje, tudi nimamo nadomestnih članov, zato prehajamo na določitev dnevnega reda seje.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red in sicer, 1. in edina točka dnevnega reda Kršenje zakonskih pravic in z ustavo določene pravice do zdravstvenega varstva državljankam in državljanom brez osebnega zdravnika.

Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik katere od predlaganih točk, je torej določen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo torej na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA.

Kot sem že povedala, bomo danes obravnavali temo, ki je v tem trenutku, sploh kar zadeva zdravstvo, ena izmed top tem tudi v javnosti. Govorili bomo torej o tistih 130 tisoč ljudeh, ki nimajo zagotovljenega osebnega zdravnika, nekateri so brez njega ostali kar čez noč. Torej govorili bomo o kršenju zakonskih pravic in z Ustavo določene pravice do zdravstvenega varstva državljankam in državljanom brez osebnega zdravnika.

Na sejo sem vabila dr. Danijela Bešiča Loredana, ministra za zdravje. Vidim, da ga ni z nami, je pa z nami državna sekretarka, gospa Tjaša Vidic, ki bo tudi v nadaljevanju dobila besedo. Jaz bi si sicer želela, sicer vem, da je to po Poslovniku in sem vesela, da ste tukaj, ampak bi si vendarle želela, da v takšnih situacijah, ko vidimo, da vse zelo skrbi problem v zdravstvu, da bi vendarle se takšnih sej udeležil tudi minister. Potem imamo, potem sem vabila Petra Svetino, varuha človekovih pravic, ki ga lepo pozdravljam. Vabili sem, vabila sem ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, gospoda Luka Mesca. Vidim, da ni nikogar s strani Ministrstva za delo. Mogoče se nam v nadaljevanju pridružijo. Vabila sem prof. dr. Bojano Beović, predsednico Zdravniške zbornice Slovenije. Lepo pozdravljeni. Vabila sem gospoda Zorana Jankovića, župana Mestne občine Ljubljana. Veste, da trenutno prav Zdravstveni dom Ljubljana ima največ težav glede osebnih zdravnikov, pa bi lahko tudi pojasnil nekatere stvari in povedal, se nam je opravičil. Vabila sem primarij asistenta dr. Aleksandra Stepanoviča, predsednika Združenja zdravnikov družinske medicine. Lepo pozdravljeni med nami. Vabila sem docentko dr. Tatjano Mlakar, generalno direktorico Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ampak mislim, da je zaenkrat še ni med nami, morda se nam pridruži v nadaljevanju, nismo dobili nobenega opravičila. Vabila sem mag. Egona Stoparja, direktorja Zdravstvenega doma Ajdovščina. Ga lepo pozdravljam. Vabila sem dr. Tino Bregant, nekdanjo državno sekretarko na Ministrstvu za zdravje. Naj povem, da se nam bo javila po video povezavi, preko video povezave. Vabila sem prof. dr. Marka Novaka iz Evropske pravne fakultete Nove univerze, ki ga tudi lepo pozdravljam. Vi boste lahko malo pojasnili iz pravnega vidika, kaj to pomeni za vseh teh 130 tisoč oseb, ki so brez osebnega zdravnika v tem trenutku. Vabili smo mlade zdravnike Slovenije, so se nam opravičili. Vabila sem dr. Dušo Hlade Zore, zastopnico pacientovih pravic, ki je tudi danes z nami in jo prav lepo pozdravljam. In vabili smo Skupnost socialnih zavodov Slovenije, zaenkrat še nismo dobili nobenega opravičila, morda se nam… A ste z nami, se opravičujem, najlepša hvala, da ste se odzvali našemu povabilu in vsekakor boste dobili besedo v nadaljevanju.

Od vabljenih so se torej opravičili gospod Zoran Jankovič, župan Mestne občine Ljubljana in pa Mladi zdravniki Slovenije.

S sklicem seje ste kot gradivo prejeli poslanska vprašanja, ki so bila objavljena na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem, ter članki z dne 12. januar 2023, prav tako objavljeni na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem. Po sklicu seje pa ste prejeli še predlog sklepov z dne 16. januar 2023, ki so objavljeni na e-klopi. In sedaj, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, vabljeni na današnjo sejo.

Pričenjam z obravnavo te točke in najprej mi dovolite, da kot predlagateljica te točke dnevnega reda povem nekaj uvodnih besed o razlogih za sklic te seje oziroma na kratko utemeljim zakaj se mi je zdelo pomembno, da danes to sejo skličemo.

Tukaj smo zato, da pogledamo, kje stojimo na področju zdravstva, zlasti kar zadeva področje družinske medicine in pomanjkanja osebnih zdravnikov.

Najprej naj rečem, da sem zelo zadovoljna, da ste se praktično vsi vabljeni na to sejo, današnje seje udeležili, da ste se odzvali temu povabilu. To je pomemben signal, ker kaže na to, da da imamo res visoko zavedanje o tem, kaj se dogaja v tem trenutku, tudi vsem tem 130 tisočim ljudem in da bomo skušali tukaj o tem spregovoriti vsak iz svojega zornega kota in upam, da našli tudi kakšno rešitev, ki ne bo samo kratkoročna, ampak tudi daljnoročna. Zato sem povabila sem tudi različne deležnike, ki boste znali to najbolje povedati, ker boste izhajali tudi iz prakse.

Zdaj, jaz moram povedati, da se zavedam, da je situacija v zdravstvu, če pogledamo na splošno, na splošno v tem trenutku izjemno zahtevna, nikakor pa niso vsi problemi od danes, absolutno niso in bi bilo krivično, če bi rekli, da so, da se je vse zgodilo čez noč. Ni se, nekatere stvari trajajo že izjemno dolgo. Tudi sama sem kot poslanka, dolgoletna, vrsto let recimo opozarjala na to, da imamo problem z družinskimi zdravniki, zlasti še v centrih, zlasti še v domovih za starejše občane, da je tukaj zelo velik manko. Opozarjala sem na to, da so predolge čakalne vrste. Ves čas smo opozarjali na korupcijo v zdravstvu. Skratka, tukaj so stvari, ki imajo že neko kilometrino. Zagotovo niso nastale čez noč. Ampak je pa res, da je v zadnjih dneh, v zadnjih dveh mesecih, če tako rečemo, v decembru, pa v januarju zadeva zares ekshalirala, še posebej kar zadeva področje družinske medicine in tega, torej, da je zdaj izjemno veliko število ljudi, ki nimajo osebnega zdravnika. Zdaj za tiste, ki nimajo osebnega zdravnika bodo, saj to bo državna sekretarka v nadaljevanju verjetno več povedala, zaenkrat to rešujete nekako na ta način, da ste vzpostavili ambulante za neopredeljene bolnike. Jaz razumem, da neko rešitev je bilo potrebno najti hitro, ampak se moramo pa zavedati, da je to rešitev, za katero pa še ne vemo, kako uspešna bo v resnici. To je prvič. Drugič, za koliko časa naj bi takšne oblike reševanja stisk ljudi, ker zame so to tudi stiske ljudi, brez osebnega zdravnika trajala. Torej, kako daljnoročno mislite, da bo to trajalo, da bo šlo v to smer, da bo tukaj samo ambulanta za neopredeljene zdravnike. Jaz bi si želela, da so te torej rešitve pač bolj dolgoročne, da se ta situacija res reši za te ljudi in na način, ki izhajajo iz zakonov in Ustave. To bo verjetno dr. Novak kasneje lahko več povedal o tem. Zagotovo pa to ni rešitev, ki bi torej v celoti zadostila tako zakonskim kot ustavnim normam, saj iz njih jasno izhaja, da naj bi vsak, ki plačuje zdravstveno zavarovanje, torej obvezno zdravstveno zavarovanje, imel pravico do izbire osebnega zdravnika. In če pogledamo še bolj detajlno, 163. člen pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja pravi, da oseba bi morala imeti osebnega zdravnika, ki je najlažje dosegljiv praviloma v kraju stalnega ali začasnega prebivališča, kar pa ekvivalentno velja potem tudi za osebne zobozdravnike. Enako bi morala oseba imeti možnost tudi menjave osebnega zdravnika. Zdaj smo pa že v situaciji, ko ne gre samo za to, da nekdo recimo želi zamenjati zdravnika, ker zaradi pač različnih razlogov mogoče ni zadovoljen z njim, mogoče se nista ujela, vrsto razlogov je lahko za to, ampak smo že v situaciji, ko nekateri osebnega zdravnika sploh nimajo in ga dejansko ne morejo dobiti, ne morejo ga dobiti. Dobijo ga lahko samo preko zdaj te rešitve neopredeljene ambulante za neopredeljene bolnike. Ampak ker pacient plačuje obvezno zdravstveno zavarovanje, bi pa seveda moral imeti zagotovljene vse pravice, ki izhajajo iz, mislim, da 23. člena Zakona o zdravstvenem varstvu. Tako da tukaj bi želela tudi dati nek poudarek temu, kar bi lahko in bi morala biti današnja razprava.

Zdaj, če ostanem še malo pri členih. In ker veste kakšen je naslov sklica seje te komisije, to je Komisija za, ne samo za peticije, ne samo za enake možnosti, ampak tudi za človekove pravice in 51. člen Ustave Republike Slovenije vsakomur zagotavlja pravico do zdravstvenega varstva. In sicer pod pogoji, ki jih določa zakon. Če pogledamo 4. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju lahko vidimo, da ta narekuje uresničevanje nalog na področju zdravstvenega varstva, določa strategijo, sprejema predpise, sprejema ukrepe, ki spodbujajo krepitev in varovanje zdravja, ampak danes pa je dejansko prav varovanje zdravja mnogih ljudi na veliki preizkušnji. Torej lahko tudi rečemo, da naj preizkušnji so tako zakonska določila, torej tudi ta 4. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, kot seveda tudi 51. člen Ustave Republike Slovenije in obenem mora zagotavljati ta 4. člen takšno zakonodajno politiko, ki je v dobro uporabnikov zdravstvenega sistema in tudi v njihovo zaščito, torej v njihovo zaščito. Kaj to pomeni? To pomeni, da se nam je zgodilo nekaj, kar se nam v resnici ne bi smelo in če bi se verjetno v kakšni drugi državi bi se že dogajale kakšne pravne stvari, od tožb in tako naprej, ampak danes smo tukaj zato, da pač pogledamo na vse te vidike. To pa tudi pomeni, da je vsakokratna vladajoča politika zdaj tista, ki je pač na oblasti, odgovorna za zagotavljanje in za spoštovanje človekove pravice do zdravstvenega varstva, kar torej izhaja iz najvišjega pravnega akta v Republiki Sloveniji. To je Ustave. Še enkrat lahko rečem, da je ta člen zagotovo na preizkušnji, zato sem se tudi odločila, da skličem to sejo, da so mnogim ljudem kršene človekove pravice, zaradi pač nezagotovljenega osebnega zdravnika. Vemo, da je pri nas zdravstveno zavarovanje obvezno in pa prostovoljno. Vemo tudi, da so nekateri kar čez noč ostali brez osebnega zdravnika, brez kakršnihkoli predhodnih obvestil. To je zame nesprejemljivo, to moram povedati. Kot državljanka, jaz sem bila na tej točki zelo, pa ne zgrožena, ampak žalostna, da nismo sposobni niti toliko, da bi skomunicirali z ljudmi, po tej človeški plati govorim, skomunicirali z ljudmi, da žal se je zgodila situacija, saj verjetno jo, potem ljudje tudi lažje razumejo in potem je tudi stiska manjša, če vedo, da jim je nekdo prisluhnil in da jim je tudi povedal vnaprej, da se pač bodo zgodili neki premiki na tem področju. Še posebej pa je to zaskrbljujoče, ker vemo, da vsi ti ljudje plačujejo obvezno zdravstveno zavarovanje in po 80. členu Zakona o zdravstvenem zavarovanju ima zavarovana oseba torej pravico do izbire zdravnika in do zdravstvenega zavoda.

Pomanjkanje družinskih zdravnikov je v Sloveniji, kot sem že prej rekla, že dlje časa velik problem. Jaz sem recimo večkrat postavila kar nekaj poslanskih vprašanj na to temo, vendar je pa dejstvo, da je ta problem potem v zadnjem času, zlasti v dveh mesecih, še posebej ekshaliral. Moramo vedeti, da so mnogi družinski zdravniki preobremenjeni, to je dejstvo. Naj se zdaj govori kar hoče, v javnosti piše, vemo kaj vse se dogaja, ampak so preobremenjeni, ne vsi, ampak mnogi pa. Predvsem pa je bistveno, da si ne morejo vzeti več za pacienta toliko časa kot bi dejansko si želeli in bi si želel tudi tisti, ki pride k temu zdravniku na pogovor. Na drugi strani pa smo torej že v Ljubljani priča pa res prav žalostnim situacijam, ljudje na ulici in sredi noči čakajo v vrsti, da se sploh lahko opredelijo pri zdravniku, ki še sprejema paciente. Priča smo tudi odpovedi zdravnikom, vračanju koncesij družinske medicine ne samo v Ljubljani, da smo si na jasnem, ampak tudi drugod po Sloveniji. Če pogledamo malo številke, po oceni Evropske komisije bi morali v Sloveniji takoj zaposliti tisoč zdravnikov, da bi dosegli nekako povprečje Evropske unije. Po ocenah zdravniške stroke pa sta za takšno pomanjkanje osebnih zdravnikov pravzaprav glavna problema dva, vi boste verjetno še kakšnega našli, ker ste stroka in to bistveno bolje poznate še, še druga stroka. Glavna problema naj bi bila ta, da v zadnjih desetih letih nismo uspeli pridobiti novih mladih kadrov in da pač nujno potrebujemo izboljšave delovnih pogojev.

Zdaj, kaj pomenijo zdravi odnosi, bom rekla, v nekem službenem okolju, pa ne samo v zdravstvenem, tudi drugod, to je predpogoj za to, da lahko ustvariš neke dobre stvari. Skratka, kaj to pomeni in kaj pomenijo kvalitetni delovni pogoji, se je torej najbolje videlo prav na primeru zdravstvenega doma v Ljubljani. Jaz izhajam samo iz tega, kar smo prebrali v medijih in lahko vidimo, da so bile tukaj velike stiske tako tistih, ki so delali v tem zdravstvenem, v teh zdravstvenih domovih, kot tudi potem posledično pacientov oziroma državljanov, mnogi zdravniki odhajajo, naj bi odhajali, tako poročajo, zaradi slabih odnosov v tem kolektivu, zaradi nevzpostavljene…, kvalitetnega okolja. Je pa potrebno opozoriti še na to, da tudi zadnji razpisi specializacij, ki pa ste jih izvedli na Zdravniški zbornici Slovenije, boste verjetno potem lahko kaj več še povedali, ni prineslo nekega pomembnejšega napredka naprej v zvezi oziroma rešitev, če rečem, za to izjemno zahtevno situacijo v družinski medicini.

Razpisali ste, mislim, da, nazadnje, 53 prostih mest, vendar pa se je za prijavo odločilo zgolj 12 mladih diplomantov, kar je za moje pojme zelo zaskrbljujoč in resen podatek, ker pokaže kakšno je dejansko stanje sedaj, ampak to pokaže tudi kaj to pomeni za prihodnost, ne in tukaj bi mogoče od vseh vas, no, vem, da imate tudi že pripravljene stvari, kaj boste povedali, kar je logično, iz svojega področja, ampak, mogoče v razmislek, kako to rešiti, ta problem, tukaj, na, v tem smislu in kako doseči, da se bo več diplomantov odločalo za delo osebnega zdravnika.

Na področju družinske medicine, če imam jaz prave podatke, če ne, me boste popravili, zdaj primanjkuje že več kot 300 zdravnikov. Do danes je brez opredeljenega zdravnika toliko državljanov kot še nikoli do sedaj, 6,26 odstotkov vseh oseb, ki sicer plačujejo osebno zdravstveno zavarovanje, zaradi česar pa jim je kršena, na nek način, ustavna pravica do zdravstvenega varstva.

Še to, da rečem, konec lanskega leta je bilo brez izbranega zdravnika, konec lanskega leta, ne zdaj, ampak konec lanskega leta je bilo brez izbranega zdravnika skoraj sto tisoč ljudi, če pogledamo leto prej je bilo brez izbranega zdravnika 70 tisoč ljudi, danes smo torej v situaciji, ko je brez izbranega zdravnika že 130 tisoč oseb. Največ oseb je brez osebnega zdravnika v Ljubljani, potem v, na Ravnah na Koroškem, če so to pravilni podatki še, in pa v Mariboru in trenutno, glede na veljavno ureditev, je le še 11 odstotkov družinskih zdravnikov dolžno sprejemati nove paciente.

Torej, če za konec rečem naslednje, nesprejemljivo je, da si osebe, ki plačujejo zdravstveno zavarovanje, ne morejo izbrati svojega zdravnika, še toliko bolj zaskrbljujoče je pa, če te osebe čez noč ostanejo brez njega in, skratka, gre za kar zahtevno stanje, ki zahteva tudi takojšnje rešitve.

Že prej sem uvodoma omenila, da je problem pomanjkanja družinskih zdravnikov tudi na področju domov za starejše občane. Jaz sem, bodisi kot predsednica Odbora za delo v prejšnjih dveh letih, pa sedaj kot predsednica komisije, pa tudi že prej, obiskala kar nekaj domov za starejše občane in drugih oblik institucionalnega varstva in moram reči, da so ves čas nekako opozarjali na to, da je to problem, ampak tako kot pa sedaj je to resen problem, pa ni bil še nikoli. Skratka, to ni nek nov problem ali pa izziv za vse nas, ampak že nekaj časa traja, je pa dejstvo, da pomanjkanje družinskih zdravnikov v DSO-jih že ogroža, vsaj tako pravijo, kakovost zdravniške oskrbe in s tem tudi zdravje stanovalcev. In če se ne motim, je Skupnost socialnih zavodov Slovenije, ki jih sicer, ki so z nami, ja, se opravičujem, bodo potem povedali, vi ste tudi že pred časom opozorili na to in tudi pozvali Ministrstvo za zdravje, pa tudi ZZZS, da nemudoma pristopijo k reševanju problematike glede na, glede na pač nezadostno oskrbo starejših, ampak verjetno bomo mogli v nadaljevanju še kakšno sejo specifično na to temo narediti, pa bomo tam več rekli o tej točki.

Skratka, ljudje so v hudih stiskah, ostanejo brez receptov, brez bolniške, brez zdravil, če nimajo osebnega zdravnika. Naj na koncu povem, da smo sem predlagala še dva sklepa, ki ste ju dobili in sicer, »Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti se je seznanila z zadnjimi informacijami v zvezi z razmerami na področju družinske medicine, zlasti glede izrazitega pomanjkanja osebnih zdravnikov« ter, »Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti poziva Ministrstvo za zdravje, da nemudoma pripravi učinkovite kratkoročne in dolgoročne ukrepe, s katerimi bo preprečilo kršitev ustavne pravice do zdravstvenega varstva.«

Toliko torej uvodoma z moje strani, ker sem pač predlagateljica te točke dnevnega reda in se mi zdi prav, da sem vpeljala v to razpravo, kako sama vidim situacijo in zakaj je ta seja bila sklicana, sedaj pa bodo besedo dobili vabljeni na današnjo sejo.

Še enkrat, sem res vesela, da ste se odzvali povabilu in najprej bom dala besedo državni sekretarki na Ministrstvu za zdravje, gospe Tjaši Vidic.

Izvolite, pa tudi, če lahko malo osvetlite kakšen odgovor na ta moja zastavljena vprašanja, ki sem jih imela sedaj.

Izvolite, najlepša hvala.