Hvala lepa.

Zagovornik načela enakosti podpira predlog, da se izrecno kazenskopravno opredeli in tudi strožje kaznuje zločine iz sovraštva. Tako priporočilo smo sicer dali Ministrstvu za pravosodje že v letu 2019, znana so tudi nekatera starejša priporočila še na to temo. Zločini sovraštva so neposredno povezani z vprašanjem diskriminacije. Imajo za to v bistvu posebno kvalitativno naravo ker so storjena, ti zločini so storjeni s posebnim diskriminatornim nagibom. Takšna kazniva dejanja učinkuje razdiralno in so objektivno bolj škodljiva in zavržna kot običajna kazniva dejanja, ki so storjena brez takega nagiba ali učinka, zato terjajo zelo skrben pregon, tak nagib pa mora biti vedno upoštevan kot oteževalna okoliščina pri ustrezni oziroma sorazmerni odmeri kazni, ki mora biti za to strožja, če je tak nagib podan.

Veljavna ureditev pozna samo nekaj določb, ki bi lahko bile blizu temu institutu, na primer, ob umoru se omenja možnost storitve tega kaznivega dejanja s kršitvijo enakopravnosti ali pa zaradi drugih nizkotnih nagibov. Splošna ureditev določb o odmeri kazni je bila že omenjena in je na splošen način urejena tako, da je upoštevanje morebitnega takega sovražnega, diskriminatornega oziroma nestrpnega nagiba prepuščena presoji tistih, ki odločajo o kazenskem postopku in pri odmeri kazni. Zato je odvisna od organov pregona, ali te nagibe sploh zaznajo, ali sploh preiščejo in pridobijo dokaze o njih, ali te dokaze zavarujejo in potem seveda posameznih državnih tožilcev in sodnikov. Se pravi, ali se ti nagibi sploh dokazujejo in potem tudi upoštevajo pri ugotavljanju stopnje osebne odgovornosti in pri odmeri kazni.

Trenutna ureditev je nezadostna iz več razlogov. Norma se ne sme nanašati le na sodnike, ampak bi se morala dovolj jasno tudi na organe pregona. Ti imajo posebne pozitivne procesne dolžnosti zaznati in skrbno preiskati vsak sum tovrstnega ravnanja. Zakonska norma se mora vsebinsko nanašati zlasti tudi na storilce in potencialne storilce kaznivih dejanj. Ti se morajo zavedati posebne zavržnosti kaznivih dejanj storjenih iz sovraštva, zakonodaja mora imeti v tem smislu, torej preventivni oziroma odvračalni učinek, tako da je zagotovljena tudi jasnost in predvidljivost pri urejanju sankcij. Tako zakonsko urejanje pa je potrebno najprej seveda za učinkovito zaščito žrtev in potencialnih žrtev teh kaznivih dejanj, pri katerih je napadena tudi celotna skupnost, ki ji žrtev pripada. Pogosto gre pri tem tudi za posebno hude oblike viktimizacije oziroma povračilnih ukrepov zoper tiste skupine, ki si prizadevajo za enakopravnost in vključevanje. Ta kazniva dejanja predstavljajo kazniva dejanja s sporočilom, namen pa je v bistvu zastraševalen. Tako urejanje je zato pomembno, da se ohranja zaupanje manjšin v sposobnost državnih organov, da jih bodo vedno zaščitili pred najhujšimi oblikami diskriminacije. Zločini iz sovraštva imajo destruktiven učinek tudi na širšo skupnost, saj negativno vplivajo na družbeno kohezijo, povezanost in povečujejo družbene napetosti, lahko pa vodijo tudi v začaran krog povračilnih ukrepov, povračilnega nasilja, se pravi, da se skupine med sabo začenjajo s spopadom. Njihova opredelitev je zato tudi v javnem interesu. Strožja obravnava tovrstnih kaznivih dejanj, torej storilcem, potencialnim storilcem ter širši skupnosti nazorno ilustrira posebno težo tovrstnega ravnanja. Družbi sporoča, da je diskriminacija katerekoli skupine nesprejemljiva. Iz zakonskega besedila mora biti jasno, da je takšno kaznivo dejanje zaradi tega negiba posebno zavržno, in da to dejstvo ne bo spregledano. Prav zato, ker gre za kvalitativno posebne položaje, se uporablja tudi ta izraz »zločin storjen iz sovraštva«. Po vsebini gre za to, pravzaprav za materialno-pravno urejanje oziroma jasnost urejanja sankcioniranja teh zločinov, hkrati pa gre za spoštovanje prevzetih mednarodnih obveznosti. Najprej prava Sveta Evrope, kar je recimo izrecno razvidno iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je že v nekaj primerih ugotovilo kršitve konvencije, ker države niso dovolj skrbno preganjale tovrstnih zločinov, ker sploh niso zaznale ali pa kljub tem indicem, da je bil tak zločin tako pogojen, tega niso dovolj skrbno preostale. Ta sodna prakse je stara 20 let in več brez jasne in izrecne zakonske ureditve, zato grozi v bistvu sistemska možnost nastanka kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah. Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti že od leta 2002 Slovenijo vztrajno opozarja in ji priporoča, da to nedoslednost odpravi. Takšna priporočila in pozive smo prejeli tudi v okviru Organizacije združenih narodov, na primer s strani Odbora za odpravo vseh oblik rasne diskriminacije v okviru univerzalnega periodičnega pregleda. Zaveza k pregonu kaznivih dejanj iz sovraštva pa konec koncev izhaja tudi iz prava EU. Tukaj bi omenil 4. člen okvirnega sklepa Sveta iz leta 2008 o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazensko pravnimi sredstvi. Ministrstvo tudi samo opozarja, da se zelo razvija razprava tudi v okviru EU o tem, da bi se ta kazniva dejanja vključila na tako imenovani evropski seznam kaznivih dejanj.

Zagovornik je dal priporočilo, da bi se besedilo predlagane določbe še nekoliko izboljšalo, in sicer tako, da bi vključevalo vse pojavne oblike kaznivih dejanj storjenih iz sovraštva. To pomeni, da bi bilo treba zajeti vsa kazniva dejanja, storjena iz spornih nagibov, povezanih z osebnimi okoliščinami ne glede na to, ali te osebne oškodovanci oziroma žrtve dejansko imajo ali pa so jim mogoče samo pripisane ali pa so oškodovanci samo v določeni povezavi z osebami ali pa organizacijami, ki imajo te osebne okoliščine. Trenutno pač po predlaganem besedilu bi bilo treba dokazovati, da so te okoliščine oziroma nagib v okoliščinah na strani žrtve. To ni ustrezno in je preozko. Kot rečeno je treba zajeti položaj, ko je kaznivo dejanje storjeno zaradi zmotnega pripisovanja do osebne okoliščine žrtvi, ta jo ima recimo samo v očeh storilca, čeprav ta oseba tej skupini ljudi zares ne pripada. Treba je vključiti situacije ko je na nek način oseba le povezana s skupino ljudi ali pa celo samo idejo, ki naj bi jo za to predstavljala žrtev, na primer žrtev je samo svojec nekoga, ki ima to osebno okoliščino, se samo bori za pravice teh ljudi, organizacija samo dela na tej temi, pa je napadena. In končno, treba je omeniti tudi situacije zločinov iz sovraštva, ko je v očeh storilca žrtev le brez prave osebne okoliščine, se pravi, ko so takšna kazniva dejanja recimo storjena zaradi supermacizma ali pa podobnih nazorov, ki so seveda zavržni in prav tako diskriminatorni.

Zagovornik je dal sicer predlog tudi za normativno rešitev, seveda pa je na Državnem zboru, da to premisli in seveda pozdravljamo tudi že napovedano pripravljenost, da se bo ta razprava nadaljevala.

Hvala lepa.