Ja, spoštovani poslanec, kot se spomnite, sva že diskutirala o tem na Odboru za pravosodje, v katerem sem tudi pojasnil, da glede omejitve škode bo verjetno v prihodnosti to tudi diskusija, ampak v okviru ali pa odgovornosti za škodo, verjetno bo pa to predvsem v tem izvedbenem delu predvsem pokazala praksa, potem pa kasneje pa sodna praksa. Ker tako, kot se je v tistem primeru, o katerem ste govorili, atomske energije, se tudi ni zgodilo čez noč, se je zadeva oblikovala tudi na podlagi tveganj, ki so obstajala v tistem času. Bo pa tukaj, po moje, pomembno vlogo igral tudi ta sistem zavarovalnic, ker že v zdajšnjem času se lahko, obstaja velik nabor možnosti zavarovanja višine odškodninske odgovornosti. Je pa seveda vprašanje, kaj to pomeni v teh velikih sistemih, visoko inteligenčnih sistemih velikih tveganj.

Res je, Stvarno pravni zakonik je verjetno po državah različen, kljub vsemu pa je treba reči, no, da kot boste tudi prebrali v tem našem mnenju do konca, večina evropskih pravnih sistemov temelji na Justinijanu, temelji na rimskem pravu, tako da so neki osnovni principi, instituti, posebej še v stvarno pravnem delu zelo, zelo podobni. In, če boste gledali Justinijanovo kodifikacijo rimskega prava, boste lahko naleteli tudi na vprašanja, ki jih navajamo tukaj, kot kaj se šteje plin, kot kaj se šteje elektrika oziroma kot kaj se štejejo tvarine ali pa stvari, se pravi premične.

In moram reči, da v evropskem prostoru pa poskuša to zajeti ta direktiva, ki je bolj ali manj posrečeno zdefinirala ta pravila glede odgovornosti. Ampak bistvo te direktive, kot rečeno, je to, da se olajša dokazno breme oškodovancu takrat, kadar gre za visoko tvegane inteligenčne sisteme, ker je praktično za oškodovanca nemogoče dokazati zapletene sisteme teh algoritmov, zato je to, kakorkoli obrnemo, vseeno en pomemben korak k lažjemu ali pa postavlja nekako ravnotežja med dvema, med oškodovancem in visoko inteligenčnimi sistemi, da imajo vseeno bolj enakopraven položaj v tem medsebojnem nepogodbenem razmerju.

Hvala.