Ja, lep pozdrav tudi z moje strani. Bom sicer kratek.

Ker medijsko gledano je sovražni govor majhen, drugače tretiran kot recimo v pravosodju ali pa recimo v kazenskem zakoniku, zaradi tega, ker države praktično povsod po svetu so izredno previdne glede tega, kako v medijsko zakonodajo zapisati sovražen govor v strahu pred prekomernim posegom v svobodo izražanja in pa uredniško in novinarsko avtonomijo. zaradi tega, ker ja, so znani zgodovinski primeri, kjer so se take definicije že uporabljale tudi za utišanje kritičnih glasov, čemur se seveda hočemo izogniti. Ampak, kar pa zelo pozdravljam je pa to, da so do zdaj bile kakršnekoli pobude Ministrstva za kulturo, da bi to področje nekako normirali ali pa ga naslovili. Praktično takoj napadene točno s to kritiko, češ, kakršnakoli poseg ali pa kakršnakoli zakonska recimo v obravnava tega pojma v medijski zakonodaji bi avtomatično pomenila cenzuro in prevelik poseg v svobodo govora. Tako da upam, da smo se majčkeno pripravljeni izogniti temu fundamentalizmu, da je na eni strani samo popolna svoboda, na drugi strani pa samo cenzura.

Kaj je tukaj problem, spet z vidika medijske zakonodaje? Sovražni govor je opredeljen v medijskem zakonu in v avdiovizualni direktivi, ampak ni sankcij oziroma ni predvidenih niti postopkov, niti inšpekcijskega, nadzornega, niti ni sankcij, kar pomeni je bolj na ravni tega, to je prepovedano, to se ne sme, ampak ni pa nobenega zares uporabnega mehanizma, niti ni kakšne pravne prakse, ki bi se na podlagi tega dejansko izoblikovala, kar pomeni, imamo eno tako načelno zavezanost, da se to ne sme in da mediji tega ne smejo početi. Ni pa kakšnega mehanizma, kako bi to udejanjili, to je prvi problem. Drug problem pa je, da v zadnjih desetih letih se je poleg tega, kar imamo za medije pridružil še en tak širši informacijski ekosistem recimo družabna omrežja, internet, forum in podobno, ki so pa nekje v eni taki sivi coni. Ker na eni strani imamo medije tradicionalne, ki so tudi v slovenski zakonodaji recimo definirani skoraj skozi to, ali so vpisani v razvid medijev ali niso. In pa na drugi strani kup enih informacijskih in platform, včasih so bili blogi, danes so forumi in drugi kanali, ki se po medijski zakonodaji in definiciji medija izognejo. Kar smo videli, je to, da v tem nereguliranem polju se pa dejansko pojavlja veliko tega, kar lahko opredelimo kot sovražni govor ali pa malo širše gledano, kot govor sovraštva oziroma govor nestrpnosti, žaljivosti in podobno, ki ga pa na nek način te platforme tudi spodbujajo. Na eni strani imamo algoritme, ki vedo, da je tak govor nekaj, kar spodbuja veliko več enega angažmaja in ga tudi spodbujajo in ga kažejo več uporabnikom. Drug problem je, ker je dostikrat se tisti, ki uporabljajo tak Drug problem je, ker je, dostikrat se tisti, ki uporabljajo tak govor skrivajo za anonimnostjo in nekako vedo, da jih tako rekoč ne morejo preganjati zaradi tega. Potem je seveda vprašanje jurisdikcije, zaradi tega, ker te platforme imajo sedež izven Slovenije in so izven dosega naše zakonodaje, ne glede na to kaj naša zakonodaja o tem pravi. Zadnja stvar, ki je pa tudi izredno pomembna, je pa dezinhibicija in to na teh platformah smo pač dobili in običajni državljani veliko več možnosti besede, kar pomeni, ni samo tisti, ki lahko dostopajo v medijih in so medijski komentatorji ali pa novinarji ali pa medijski delavci, ampak lahko v tem informacijskem ekosistemu sodelujejo vsi državljani, poleg njih pa tudi vidni predstavniki države, visoki funkcionarji, politiki in podobni, ki pa seveda lahko s svojim zgledom, dobrim ali pa slabim dajo eno tako pomembno sporočilo, da je to postalo družbeno sprejemljivo. Recimo vidimo tudi to, da z vidika politika, ki na ta način govori

o svojih ali nasprotnikih, podobno, da ga, kot bi rekli sociologi, družbo, zaradi tega ne kaznuje, ampak lahko prej nagrajuje in to seveda, potem tudi spodbuja tako obnašanje.

Tako da na Ministrstvu za kulturo je bilo v zadnjem poskusu medijskega zakona, ki je bil sprejet, ki je bil pripravljen leta 2019, je bila predvidena ena varovalka, ki je bila tudi zelo kritizirana in to je, da bi imel Inšpektorat za medije možnost intervenirati v primeru sovražnega govora ali pa suma sovražnega govora na medijih, ki je objavljen v medijih. Zakaj je to pomembno? Ker taka vsebina lahko povzroči škodo prizadeti stranki takoj, ne šele in recimo, če, ne vem, če jo ne ustaviš takoj, ampak šele čez tri mesece, je dostikrat že prepozno in je škoda že narejena. Takrat je bila ideja, da bi imel inšpektorat možnost ustaviti to objavo, kar pomeni zamejiti to širjenje škode, zaradi takega govora, ampak hkrati si pa ne jemlje pristojnosti za presojo kaj je sovražni govor, ampak je to en tak obdobje 14 dni. V tem času pa mora o tem, ali gre za sovražni govor ali pa ne odločiti sodišče. To je ena taka varovalka, ki preprečuje to, kar je recimo dosti pogosto, da bi, ne vem, da bi določeno medijsko vsebino z eno tako začasno odredbo ustavili in potem lahko vlekli do neskončnosti. Ampak pač, kot rečeno, ta poskus oziroma ta ukrep ni bil sprejet, zaradi tega, ker pač zakon ni bil sprejet. Je pa to eden od možnih načinov, ki recimo za medije, ki so mediji, omogoča recimo Ministrstvu za kulturo določeno intervencijo na tem področju, hkrati pa ne daje tukaj prevelike pravice ali pa pooblastila, dejansko presoja o tem kaj je sovražni govor in kaj ne, ampak to presoja pa to prepušča sodiščem. To je ena stvar.

Za učinkovitejši boj proti sovražnemu govoru pa je tukaj treba absolutno nasloviti tudi vprašanje velikih tehnoloških platform, kar pa presega zgolj pristojnosti Slovenije in kar pa tudi že počnemo tudi z vidika tega, da sodelujemo v razpravi o novih evropskih medijskih zakonih in uredbah, ki to vprašanje tako ali drugače bolj konkretno naslavljajo. Da se pač izoblikuje in to se vidi na ravni EU, ena taka dosti široka koalicija držav, ki to prepoznajo kot problem in ki pripravljajo recimo tudi na ravni evropske zakonodaje določene varovalke oziroma določene ukrepe, ki bi tudi velike platforme: od Facebookov, Twitterjev, Tiktokov in podobnih do neke mere držale odgovorne za stvari, ki se dogajajo na njihovih platformah in seveda hkrati se pa ves čas zelo dobro zavedamo, skupaj z našimi kolegi po EU, da je pri takih rečeh treba biti izredno previden, zaradi tega, ker ja, v primeru medijske zakonodaje in medijev smo tukaj res takoj na svobodi izražanja, ki seveda mora biti zaščitena. Ampak, kar je pa pomembno vedeti, je pa tudi to, da tudi Ustava dosti jasno pove oziroma pravna praksa dosti jasno pove, da je preganjanje sovražnega govora do pravega sovražnega govora pomembnejše oziroma je tista izjema, ki dovoljuje omejevanje svobode izražanja. Kar pomeni, sovražni govor ni zgolj udejanjanje svobode izražanja, ampak je poseben primer, tako da to so stvari, v katere smo vključeni. Spremljamo problematiko in ja, treba je tukaj iskati zelo to tanko ali pa tako krhko ravnovesje med tem, da ne posegaš prekomerno v novinarsko avtonomijo, uredniško avtonomijo in svobodo izražanja in hkrati novinarsko avtonomijo, uredniško avtonomijo in svobodo izražanja in hkrati zaščiti žrtve sovražnega govora.