Hvala lepa, gospa podpre, gospa predsednica. Ne vem, od kje mi je ta pod prišel, se opravičujem, iz kakšnega prejšnjega govora sem jih imel precej te dni.

Hvala za povabilo na to razpravo. Hvala Poslanski skupini SDS, da je inicirala to razpravo, ki je po mojem mnenju potrebna.

Spoštovana gospa ministrica, članice in člani odbora!

Naj povem, da prvič prisostvujem seji Odbora za kulturo, čeprav sem preživel tukaj štiri mandate, nisem pa vesel razloga zaradi katerega smo se dobili. In naj ne zveni nostalgično, ampak vendar v prilog kontekstu naše razprave bi se rad spomnil, da smo tukaj izvolili Vlado, ki je prevzela operativne naloge osamosvajanja. Tu smo podpisali nedaleč stran sporazum, kako gremo na plebiscit. Tu smo sprejeli Zakon o plebiscitu. In v tej hiši smo sprejeli tudi Temeljno ustavno listino in samo Ustavo.

In tukaj danes ne govorimo samo o odnosu nove Vlade oziroma Ministrstva za kulturo do Muzeja slovenske osamosvojitve, ampak o odnosu do osamosvojitve nasploh. Po vsem, kar smo doslej slišali, ne morem sklepati drugače.

Jaz sem gospe ministrici hvaležen za pojasnila, v katerih nisem slišal tistih oznak, ki so bile v javnosti že dane, kot je ta etiketa, da gre pri muzeju za ideološki projekt. Mi je pa žal, da nismo gradiva, zlasti tistega tako imenovanega strokovnega, podpisanega s strani kakšnih imen, dobili prej, ker bi se potem lažje pripravili na to debato.

Tudi po tej predstavitvi, ki je bila seveda formalna in formalistična, jaz ne morem spremeniti temeljnega stališča, da gre za politično namero, da gre za političen projekt. In mi je žal, da smo v tej situaciji, ki jo jaz ocenjujem kot zadevo, diskontinuiteto. Jaz sem zelo pozdravil ustanovitev muzeja slovenske osamosvojitve marca 2021, v času 30-letnice samostojne osamosvojitve. Tudi sam sem študiral nekaj zgodovine in mislim, da je prišlo do zadostne časovne distance do tistih časov in da bi sledeč, bi rekel, drugim, ki so končali v srednji Evropi ali v vzhodni Evropi čase in političnega enoumja z eno stranko oziroma totalitarizma, da bi bil čas tudi v Sloveniji za samostojno muzejsko ustanovo.

Torej, jaz sem videl, da po letu in pol dela ni bilo niti komunikacije s to ustanovo, informirana je bila iz medijev, da se ji pripravlja nov status oziroma ne status. In mene kot politično razmišljujočega in pri moji izkušnji z osamosvojitvijo, bi rekel to, to, ta razlaga, da bomo pač naredili nov zakon, ne zadovoljuje, ker, ko gledamo, kaj vse se kadrovsko ureja, vidim pač v tem znano ali značilno namero, da pač tudi to področje prevzamejo, v narekovaju, naših sedanja direktorja se pač nekam da, potem pa gredo zadeve naprej s tem novim zavodom.

Rad bi poudaril, da je bila osamosvojitev nacionalni projekt, in tak projekt je tudi Muzej slovenske osamosvojitve. In ne želim, da se ga vleče v neko orbito slovenskega razumevanja politične moči, bom še enkrat rekel, v kateri mora biti vse naše, in se mi zdi, da je to škodljivo.

Naša organizacija, ki ji imam čast predsedovati, meni, da potrebujemo samostojen muzej, da je prav, da ta z začetim delom nadaljuje, da se ne prekinja gradbenih del, in da se ostane pri namembnosti, za katero je bilo na Roški že dogovorjeno.

In še to bi rekel, da seveda označevanje tega muzeja kot ideološki projekt potiska seveda vso zadevo v območje ideologije. Vidimo že tudi, kaj se dogaja v predsedniški tekmi. In mene čisto nič ne zanima oziroma se mi zdi nepotrebno, nespametno, da dejansko lezemo v neko ideološko politično tekmo, v kateri naj se sprimeta leti 1941 ali 1945 z letom 1991. Ne bi bil proti, če bi tudi na tem Odboru enkrat pogledali, kakšna je razlika med tisto dobo in to dobo. Imeli smo čas, ki nas je zaradi revolucije predvsem razdelil. in imeli smo čas osamosvojitve z vojno vred, ki nas je poenotila. In to razliko bi si želel, da bi razumeli tudi v šolah, v katerih že 30 let skorajda ne izvejo, naši mladi ljudje skorajda nič, ne vedo niti tega, da smo imeli vojno za Slovenijo.

Bi rekel še besedo o tem, da se mi zdi slovenski institucionalni odnos do osamosvojitve precej površen, da ne rečem nemaren, s svetlo izjemo predsednika države Boruta Pahorja, ki je 16 terminov uporabil za to, da smo se dostojno poklonili mejnikom na poti v osamosvojitev. In vesel sem, da je tudi javno se izrazil v podporo samostojnemu muzeju. In jaz mislim, da je tako tudi organizacija, ki jo predstavljam, da je samostojen muzej dodana vrednost. In v tem duhu je začela tudi delati.

Jaz si ne predstavljam, da bi mi država, ki je izvedla po stoletjih sanj, pričakovanj, resolucij, punktacij in tako naprej, izvedla osamosvojitev, da to pristane formalno kot neko podredje nekega naslova, kjer bo oddelek ali neka enota. Meni se zdi to v velikem nesoglasju in v nasprotju z duhom, z značajem in pomenom osamosvojitve.

Bi rad videl, kako bi zgledala debata na Poljskem, če bi kdo predstavil že zgrajeni muzej solidarnosti za ideološki projekt, ali da bi se tam kdo ukvarjal z idejo, da se Valenco proglaša in njegove kolege za zaslugarje. To je slovensko zmerjanje, slovensko etiketiranje, ki se mu marsikdo na vrhu tako rekoč prav nič ne upira.

Torej, jaz mislim, da tako dejanje, kot je bila osamosvojitev, zasluži pozornost v statusu nacionalnega projekta, zato v imenu organizacije, ki jo predstavljam, in v kateri so tisoči ljudi, ki so se borili in so bili pripravljeni tvegati vse za Slovenijo, torej ne morejo razumeti, da se gre na tak način zadevo ukinjati, ker to pomeni de jure in de facto ukinitev. Ta pristanek v nekem oddelku ali v neki enoti se mi ne zdi odgovor na to, kar bi bilo prav obdelati ali ali praznovati.

In jaz bi si želel, da se to poigravanje ali preigravanje zaključi z odločitvijo, gospa ministrica, da se pač ohrani muzej kot samostojno ustanovo.

Jaz bi si želel, da bi videl tekmo, kdo bo za to več naredil, ne pa koga bomo dali stran ali kje bo zadeva pristala.

In še to bi rekel na koncu, to kar se zdajle dogaja, je pravzaprav prispevek k dodatni polarizaciji, ki je v Sloveniji že itak dovolj močna. In da se to, da ne bi šlo to v tej smeri, da ne bo treba tukaj gledati novih demonstracij. Mene ljudje sprašujejo, kdaj, kdaj pa gremo? Sem rekel, se še pogovarjamo. In trše oblike izražanja naše volje bomo kot demokrati pokazali, če v tem dialogu nikamor ne bomo, ne bomo prišli. Končam s tem. Gospa ministrica, svetujem, predlagam in pričakujem, da se boste tej nameri odpovedali, da boste podprli smelo projekt samostojnega muzeja osamosvojitve. Jaz mislim, da ni nobenega problema razmejiti zadeve med tem muzejem in Muzejem novejše zgodovine. Nikakor si ne bi želel, da bi nesprejemljiva politika osamosvojitev tudi na muzejskem področju porinila v območje zasebnosti, to bi bil zelo slab razvoj. Torej, jaz upam, da bo ta današnja razprava pomagala k temu, da ne bo prišlo do diskontinuitete, do poniževanj, do raznih zadev, ki bi prispevale k nadaljnji polarizaciji. Jaz sem bil jasen in iskren kar se da in s to razpravo želim povedati, da nam ni vseeno, da nam ne bo vseeno in da od vsake Vlade, naj bo leva ali desna, pričakujemo, da bo imela do osamosvojitve in inštitucij, ki iz tega izhajajo, dobrohoten, podporen in, bi rekel, naklonjen odnos.

Hvala za pozornost. Hvala lepa.