(Željko Oset, direktor Muzeja slovenske osamosvojitve) Hvala za besedo. Spoštovani udeleženi!

Jaz bom predstavil svoje delo na načelu Muzeja slovenske osamosvojitve, kamor sem bil imenovan najprej kot vršilec dolžnosti in sedaj kot direktor. Moje delo bi lahko razdelil v dva sklopa. Prvi sklop, ki je obsegal večino mojega dela je povezan z gradnjo, torej obnovo prostorov na Poljanski cesti 40 in drugi del je vezan na sam vsebinski del, torej na organizacijo dela, pridobivanje gradiva in tudi organiziranje občasnih razstav in torej zagotovitev pogojev za kontinuirano delo, torej izvajanje javne službe.

Če se morda osredotočim najprej na ta prvi del. Z obnovo prostorov se je bilo precej dela, torej je bilo treba dokumentacijo precej dopolnjevati in tudi čez čas se bo pokazalo, da dokumentacija ni bila pripravljena najbolj skrbno. Kot je gospa ministrica povedala je bilo načrtovano preprojektiranje prostorov, izdelana je bila programska naloga, ki pa je nebistveno posegla v obstoječi PZI, torej, če povem tako zelo plastično, premakne se ena stena, sicer pa se spremi zgolj pisarniški prostori. Torej prostori so že v sedanji obliki primerni tudi za muzejsko dejavnost. Torej, kot rečeno, tudi v nadaljevanju je bilo precej dela povezanega z gradnjo, precej dopolnil, dodatnih del in tako dalje. Tako, da to je, se mi zdi, da kar pomembno vprašanje, ki ga bo potrebno nasloviti v nadaljevanju.

Bolj pa sem ponosen na ta vsebinski del, kjer smo torej pripravili pravilnike, se povezali z mednarodnim okoljem in čisto vsi moji sogovorniki tako doma in v tujini so bili nad idejo samostojnega tematskega muzeja, vezanega na nastanek države, prijetno presenečeni in so me celo povabili, da bi o tem predaval in tako imam dogovorjeno predavanje februarja na Portugalskem in tudi ostali, recimo slovenski kolegi, s katerimi sem se precej posvetoval, se jim zdi ustanovitev nove institucije kot neka priložnost za vzpostavitev dialoga. Res je, naše zbirke so zelo majhne, prej je bilo omenjeno, da so bili omenjeni različni muzeji, ki hranijo v svojih depojih gradivo, tukaj bi še izpostavil morda Posavski muzej Brežice, ki ima zelo bogat fond, pa ni dostopen javnosti in seveda tudi vsi ostali muzeji imajo gradivo vezano na leto 1990, konec 80-ih, v začetku 90-ih let, zato ker ni bilo sistematičnega zbiranja, tudi nekateri raziskovalni inštituti tudi Nacionalna in univerzitetna knjižnica ima bogate zbirke. Zato smo mi to pri pripravi strateškega načrta upoštevali in smo razumeli, da je potrebno sodelovanje, dialog z ostalimi muzejskimi in akademskimi institucijami, tako v Sloveniji kot tudi v tujini, ker na ta način lahko nastane tudi dodana vrednost in to se nenazadnje tudi izkazuje pri dveh naših občasnih razstavah. Prva je bila vezana na samoodločbo, torej na plebiscite skozi čas, beneški, koroški in slovenski in v sklopu tega smo pripravili zvočno knjigo, posebej namenjeno ranljivim skupinam in na ta način tudi testno postavili, pridobili kompetence, da lahko v prihodnje to vpeljemo v svoje redno delo. In druga razstava pa je bila vezana na Jožeta Pučnika v spominu sodobnem in zgodovinskem spominu in v sklopu tega smo tudi organizirali posvet in se mi zdi, da ravno ta posvet dokazuje, da je v bistvu še ogromno odprtega, da je možno o tem diskutirati na en zelo zanimiv, poglobljen način, da si poslušalci, tudi splošna javnost tega želi in da tudi je dodana vrednost takšnih srečanj, ki so pripravljena strokovno in organizirano. In ravno pri tem drugem razstavnem projektu smo s tehniko snežene kepe prišli do posameznikov, ki hranijo bogato gradivo in jih na ta način nagovorili, da to svoje gradivo zaupajo bodisi nam bodisi drugim. Mislim, da je v splošnem javnem interesu, da to gradivo pride v institucije, ker ravno institucije so tisti okvir, ki zagotavljajo ustrezno hrambo, vrednotenje in tudi nenazadnje prezentacijo. Kot je bilo že v uvodni predstavitvi povedano, večino gradiva je v depojih in se mi zdi, da en takšen samostojen muzej, dodaten prostor lahko zagotavlja ta poglobljen stik z občinstvom in bi morda ob tem navedel podatek, ki me je tudi nekako nagovoril, da sprejme ta izziv. Lansko leto je Zveza prijateljev mladine Slovenije organizirala tematski razpis za raziskovalne naloge na temo Slovenska osamosvojitev in jaz tam sodelujem kot prostovoljec, kot ocenjevalec že 15 let in mi je v spominu ostala raziskovalna naloga, v kateri je bila predstavljena anketa za 4. osnovno šolo v Novi Gorici Frana Erjavca in vzorec je bila druga in tretja triada te šole, torej več kot reprezentativen vzorec in več kot polovica mladih ni znala obkrožiti, da je Slovenija nastala. Prav tako sta bili kot enakovredni možnosti po številu rezultatov sprejeti, od katere države se je Slovenija odcepila; Kraljevina Jugoslavija in SFRJ. Torej, se mi zdi, da obstaja en takšen primanjkljaj znanja in to je tudi eno področje, zelo pomembno področje, ki bi ga lahko samostojen muzej naslovil. Se pa zavedam, da je organiziranje in financiranje javne službe v domeni politike in bi si tudi želel, da preden bi se takšna odločitev sprejela, bi bili tudi pritegnjeni v konzultacije in bi lahko predstavili rezultate našega dela. Najlepša hvala.