Hvala lepa.

Lep pozdrav vsem spoštovanim poslancem in poslankam, spoštovanim gostom!

Najprej bi za začetek sicer izrazila začudenje nad samim naslovom nujne seje odbora. Kajti že ob tem, kar je sklicatelj napisal in tudi povedal, gre namreč za uporabo besede likvidacija, ki namiguje na to, da na Ministrstvu za kulturo nameravamo izbrisati ta pomemben del naše zgodovine.

Sama uporaba besede likvidacije je zavajajoča in ima v tem kontekstu zgolj eno nalogo in to je podpihovati in spodbujati močna čustva, ki bi zameglila argumentirano razpravo in racionalno presojo ter namesto dejstev v debato tudi v Državnem zboru, tudi na tej seji izpeljala na mesto in na nivo, ki

ni tem takšnim razpravam primeren.

Samo poimenovanje odbor te seje torej, ki govori o likvidaciji je daleč od resnice. Kajti, ravno nasprotno. Mi ničesar ne želimo ukiniti, ampak združevati. Predlog gre v smeri združitve dveh obstoječih muzejev, torej, Muzeja novejše zgodovine in pa no, Muzeja slovenske osamosvojitve v nov javni zavod, v nov muzej. Sedanja situacija namreč ne zagotavlja strokovne obravnave tega pomembnega dela naše zgodovine in pa je hkrati tudi izrazito neracionalna, saj se izvajanje javne službe podvaja. Z združitvijo obeh muzejev želimo ohraniti raziskovanje in predstavitev obdobja osamosvojitve Slovenije, obdobja konca 80. let 90. let in jo celo okrepiti znotraj našega največjega zgodovinskega muzeja, torej, novega načrtovanega javnega zavoda, ne pa ukiniti. Muzej slovenske ustanovitve, osamosvojitve je bil ustanovljen v času prejšnje Vlade. Ob tem ni bilo javne razprave, ampak je bi bilo ob njih nameri nasprotovanja vseh strokovnih društev, muzejskih ustanov in pa tudi dobršnega dela domoljubnih in veteranskih organizacij. Naj omenim nasprotovanje koordinacije domoljubnih in veteranskih organizacij Slovenije, ki združuje skoraj 100 tisoč članov in članic. Med njimi so tudi Zveza veteranov vojne za Slovenije, Zveza policijskih veteranskih društev Sever in Zveza društev in klubov Moris.

Ob ustanovitvi javnega zavoda se je v javnosti pojavilo več kritik in strokovnih vprašanj o smotrnosti odpiranja novega muzeja in Oddelek za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je takratnega ministra za kulturo tudi pozval k odprtju javne razprave o vlogi in pomenu takšnega projekta. Ob tem so zapisali: »Ob vaših načrtih v zvezi s projektom za Muzej slovenske osamosvojitve nas zaskrbljene čudi odsotnost odprte javne razprave v muzeju in njegovi muzejski postavitvi. Želimo vas pozvati, da odprete javno razpravo. K temu vas in vse nas zavezujejo tudi vzgibi in dejanja, ki naj se mu muzej posveti, torej, slovenska osamosvojitev.« Nova definicija muzeja, ki je bila sprejeta na generalni konferenci Icom letos jeseni v Pragi pravi: »Muzej je stalna neprofitna ustanova, ki deluje v korist družbe, raziskuje, zbira, konzervira, interpretira ter razstavlja snovno in nesnovno dediščino. Muzeji so odprti za javnost, dostopni in vključujoči ter spodbujajo raznovrstnost in trajnostni razvoj. Delujejo in komunicirajo etično, profesionalno in sodelovanje s skupnostmi, pri čemer omogočajo raznovrstne izkušnje za izobraževanje, uživanje, premišljevanje in širjenje znanja.« konec citata.

Muzej slovenske osamosvojitve pa je bil ustanovljen kljub dejstvu, da se s to tematiko že ukvarja, kar nekaj javnih zavodov in da v svojem ustanovitvenem aktu slovenske osamosvojitve in nastanek slovenske države že pokrivajo številni muzeji, zato smo v Vladi prisluhnili argumentom stroke glede nepotrebnosti ustanovitve nove muzejske institucije, ampak hkrati smo tudi seveda prisluhnili in se zavedamo pomembnosti trenutka slovenske osamosvojitve v naši zgodovini in zato želimo, da se čim še več ukvarja z obdobjem devetdesetih let 20. stoletja in časov, ki so k temu dogodku prispevali. Zato bomo v novi muzejski ustanovi združili in s tem okrepili nov muzej z oddelkom, ki se bo posvečal prav muzej s časom slovenske osamosvojitve. Namreč to obdobje in gradnja samostojne države predstavlja enega najpomembnejših obdobij slovenske zgodovine in zato se v okviru javne službe s tem zgodovinskim obdobjem ukvarjajo slovenski muzeji, ki imajo že vzpostavljene zbirke in pripravljajo stalne in začasne razstave ter redno objavljajo najrazličnejše publikacije na to temo.

O pomenu teme in raziskovanju, vrednotenju in predstavljanju tega obdobja priča med drugim tudi število razstav, ki so jih v letu 2021 pripravili slovenski muzeji in drugi javni zavodi na področju varstva dediščine, arhivske dejavnosti in kulture. Tudi v preteklosti so muzeji, ki opravljajo javno službo zbiranja, dokumentiranja, predstavljanja in širjenja znanja o procesih slovenske osamosvojitve iz obdobja časa slovenskega nastanka slovenske države, zelo aktivni. Redno, a še posebej v času obletnic, pripravljajo najrazličnejše dogodke, razstave in izdajajo pričevanja, publikacije, kataloge in drugo gradivo.

In kot pravi ustanovitveni akt Muzeja slovenske osamosvojitve v 2. členu, muzej utemeljuje svoje poslanstvo na podlagi zbirk s področja procesa demokratizacije Republike Slovenije in procesa osamosvojitve Republike Slovenije, ki jih dopolnjuje v skladu z zbiralno politiko. A hkrati ta muzej nima zbirke, saj je nastal brez nje. Najpomembnejši predmeti so namreč v zbirke že vključeni v številne druge institucije.

In v orgatmentaciji nastanku novega zavoda se je javnost tudi zavajalo, da muzeji v Sloveniji niso poskrbeli ustrezno za to obdobje in da nihče ne izvaja sistematičnega zbiranja gradiva. Slednje ne drži, kar so posebej na posebej opozarjali ves čas vsi trije muzeji, ki imajo osnovane zbiralne politike na gradivu slovenske osamosvojitve in obdobja gradnje samostojne države. To so najpomembnejši Muzej novejše zgodovine Slovenije, Muzej novejše zgodovine Celje in Muzej narodne osamosvojitve Maribor. Hkrati pa se s tem ukvarjajo seveda tudi Goriški muzej, Vojaški muzej in Park vojaške zgodovine Pivka. Ti muzeji imajo skupaj več 100 predmetov, izjemne opuse fotoreporterskih zgodb, ure posnetih pričevalcev, ki so z zavodom zapustili svoje izkušnje in pa tudi prepustili svoje predmete. Tudi ostali slovenski muzeji in institucije se vsak po svoje ukvarjajo točno s to tematiko, pripravljajo tudi učne programe za šole.

V Muzeju narodne osamosvojitve Maribor so gradivo na tematiko slovenske osamosvojitve začeli namreč zbirati že leta 1991. In tako so tudi konec julija leta, od kot so začeli zbirati 1991, do danes naredili izjemno pomembno zbirko na to temo. V zbirki imajo več kot 3 tisoč fotografij o volitvah leta 1990, pekarskih dogodkih in vojaških spopadih v severovzhodni Sloveniji. In to gradivo so pridobili od iz častnikov in časopisov, pa tudi od posameznih fotografov, drugih številnih posameznikov, vpetih v slovensko osamosvojitev.

Omenila bi še, da je ravno prva razstava na to temo bila v Muzeju narodne osamosvojitve Maribor že leta 1991, decembra, in to prav na dan, ko so v Državnem zboru sprejeli slovensko Ustavo. Od takrat je že predstavljena stalna spominska razstava in, ki je tudi redno prenovljena, nazadnje je bila prenovljena prav leta 2021, torej ob 30. letnici.

Med muzeji bi posebej izpostavila poslanstvo in funkcijo Muzeja novejše zgodovine Slovenije, ki že desetletja gradi zbirko iz obdobja osamosvojitve in opravlja v celoti delo, vezano na tematike muzeja osamosvojitve. V njegovi zbirki so tudi edinstveni predmeti, ki poosebljajo historično izgradnjo nove države. Muzej je že v prvih osamosvojitvenih letih začel s tem sistematičnim zbiranjem predmetov fotografske dediščine iz obdobja in začel izobraževati o pomenu ohranjanja dogodkov in muzeali iz konca 80. let in začetka 90. let. In zato tudi prav ta muzej hrani prvo slovensko zastavo iz proslave ob razglasitvi samostojnosti iz leta 1991, zbirko plakatov iz obdobja slovenske osamosvojitve, osebne predmete iz časa procesa osamosvojitve in nastanka države, vojaške uniforme, protokolarna darila prvega predsednika Republike Slovenije in tako naprej. Muzej ima tudi vzpostavljeno zbirko Demokratizacija in osamosvojitev, ki ohranja pomen dogodkov osamosvojitve, opravlja se delo poučevanja, interpretacija in tudi upravljanja te zelo pomembne kulturne dediščine. Muzej novejše zgodovine Slovenije tako že leta gradi to zbirko iz tega obdobja in opravlja pravzaprav v celoti tematiko, ki je vezano na Muzej osamosvojitve.

Z ustanovitvijo novega muzeja pa se je vzpostavila možnost podvajanja ali celo razvrednotenja nacionalnih zbirk teh konkretnih javnih zavodov, ki so bili s strani države ustanovljeni z namenom, da opravljajo javno službo ohranjanja dediščine. Podvajanje pa ni zgolj problematično z vidika zbiralnih politik, obeh in tudi drugih zavodov, temveč tudi v podvajanju kadra, ki se z omejeno tematiko ukvarja in skrbi za valorizacijo muzejskih zbirk.

Ohranjanje naše kulturne dediščine in njeno javno promoviranje je v javnem interesu. Slednjega pa ne pogojuje število zavodov, temveč kakovostna izvedba razstav, standardi profesionalnega dela in gradnja mednarodne prepoznavnosti naših muzejev. Slediti moramo načelom kakovostnega varovanja, ohranjanja in vrednotenja kulturne dediščine ter izobraževalnega poslanstva naših muzejev. To nam narekuje tudi zakonodaja. In za uresničevanje javnega interesa na področju kulture so javni zavodi tudi ustanovljeni, ko zbirk ni mogoče vključiti v že obstoječe muzeje.

Tudi Arhiv Republike Slovenije prevzema in hrani seveda izjemno pomembno gradivo iz obdobja osamosvojitve Republike Slovenije, ki je nastajal pri takratnih najvišjih državnih predstavništvih, zakonodajnih in izvršilnih organih, torej Državni zbor, Urad predsedstva, Vlada Republike Slovenije, ministrstva in drugo. Svoje gradivo pa so zaupali Arhivu Slovenije tudi nekateri najpomembnejši akterji takratnega obdobja, na primer France Tomšič, Dimitrij Rupel, Ivan Oman, France Bučar, Ciril Zlobec, Dušan Plunt, Milan Kučan, Tone Peršak in drugi.

Predvsem velja izpostaviti zbirko Plebiscit iz leta 1990, v kateri se zaradi dogodka hranijo tudi skoraj vse glasovnice. Zato omenjam še posebej Arhiv Republike Slovenije, kajti poleg same zbirke je posebno vprašanje, so tudi prostori Muzeja slovenske osamosvojitve, ki so bili predvideni na Poljanski cesti 40. Tukaj so bili prvotno namenjeni prostori za Arhiv Slovenije, ki, kot rečeno, hrani prav tako pomembno arhivsko gradivo iz časa osamosvojitve in nujno potrebuje nove prostore za svoje delovanje. Arhiv Slovenije varuje najpomembnejše gradivo v državi in poleg prevzemanja, varovanja, urejanja in popisovanje je njihovo delo tudi zagotavljanje uporabe slovenske arhivske kulturne dediščine državljankam in državljanom ter vsem tujim raziskovalcem in raziskovalkam, ki se želijo s tem gradivom raziskovati in ga uporabljati pri svojem delu. Po zadnjih podatkih arhiv hrani kar 38 tekočih kilometrov arhivskega gradiva, ki je razglašen v več kot tisoč 900 fondov in zbirk. In zato se tudi prenavljajo ti novi prostori na Poljanski cesti 40, v katerih se je naknadno umestil tudi Muzej slovenske osamosvojitve. Trenutno ta projekt še vedno poteka po projektni dokumentaciji, ki je bila izdelana za Arhiv Slovenije in zaenkrat še novi projekti za ti dve etaži sploh še nista bili pripravljeni.

Zato je ključno izpostaviti, da je nujno, da se kot država zavedamo pomena arhivov in njihovih prostorov. Tako da ta rešitev ni bila ustrezna niti takrat, niti ustrezno skomunicirana z Arhivom Slovenije, za katerega so pravzaprav ti nujni prostori prenove bili v začetku in so še zdaj tudi namenjeni.

Združitev obeh muzejev pa zagotavlja transparentno in kvalitetnejše strokovno delo, korist ohranjanja in valorizacije nacionalne dediščine, njene izobraževalne noge in ohranjanja kolektivnega spomina. Med poglavitnimi razlogi za združitev obeh zavodov so poleg optimizacije strokovnega dela na področju varovanja in ohranjanja kulturne dediščine ter večje dostopnosti materialne in nesnovne kulturne dediščine s področja slovenske osamosvojitve in nastanka samostojne države Slovenij. Transparentno in začrtano strokovno delo na področju ohranjanja dediščine gre tudi v prid izognitev podvajanja ali prikrivanja tega poslanstva in zbiralnih politik in vse to vpliva na nastanek relevantnih zbirk muzejev ustanovljenih za opravljanje javne službe varstva kulturne dediščine. S tem bo boljše začrtano to strokovno delo na področju proučevanja, interpretacija, upravljanja in razstavljanja ter tudi dostopnosti dediščine. Obstaja namreč potreba po okrepljenem strokovnem raziskovanju, vrednotenju in predstavljanju sodobne zgodovine, ki pa tudi sovpada z začetkom procesa osamosvojitve Slovenije. In z združitvijo obeh zavodov je tako izraz spoštovanje do stroke in omogoča transparentno in boljše strokovno delo. S tem se delo ne bo podvajalo v dveh muzejih, ne bo delitve zbirk in s kustosom, ki je obdobje pokrivalo, bomo še optimizirali delovne pogoje. Namera o združitvi muzejev, torej obeh javnih zavodov v nov muzej in javni zavod, bo usmerjena v krepitev nacionalnega muzeja, ki dopolnjuje poslanstvo Muzeja novejše zgodovine Slovenije in ga organizacijsko, kadrovsko in finančno opremi za opravljanje dejavnosti tega novega nacionalnega muzeja. Hvala lepa.