Hvala za besedo.

Lepo pozdravljeni!

ZPS je v obliki pisnega mnenja pripravila predlog odgovora Državnega zbora na zahtevo skupine poslank in poslancev za oceno ustavnosti 44. in 45. člena Zakona o dohodnini. Preden mnenje kratko predstavim, bi želela opozoriti, da je ZPS pisno mnenje pripravila dne 5. 11. 2022. Glede na pretečen čas od izdelave pisnega mnenja do njegove obravnave na seji matičnega delovnega telesa je treba opozoriti, da del mnenja pod rimsko ena, ki osporava pravnovarstveno potrebo skupine poslank in poslancev, odraža okoliščine obdobja, v katerem je bilo mnenje kreirano. Te okoliščine danes niso več takšne, kot so bile, zato je ta del mnenja obsoleten in predlagamo, da se ga v odgovor Državnega zbora Ustavnemu sodišču ne vključi. S črtanjem tega dela mnenja na vsebinsko strukturo mnenja ne bo vpliva, prišlo bi le do preštevilčenja točk pod rimsko dve in tri, ki bi tako postali nova rimska ena in dve.

Sedaj pa predstavitev predloga odgovora po vsebini. V mnenju so najprej povzete navedbe predlagatelja, ki meni, da naj bi 44. in 45. člen Zakona o dohodnini uvajala kriterij, po katerem se stroški prehrane med delom in stroški prevoza na delo in z dela priznajo glede na višino bruto plače zavezanca, zaposlenega v tujini, ne glede na dogovorjene pravice iz delovnopravne zakonodaje in kolektivno dogovarjanje med socialnimi partnerji, zaradi česar naj bi imel zavezanec, zaposlen v tujini, pri enakih letnih dohodkih, enakih stroških prehrane med delom in enakih stroških prevoza na delo in z dela nižji letni razpoložljivi dohodek od zavezanca z virom dohodka v Sloveniji. Prav tako naj bi po mnenju predlagatelja izpodbijana ureditev povzročala neenakost glede razpoložljivega dohodka med samimi zavezanci z delovnim razmerjem v tujini, kajti večji bruto dohodek omogoča višji odbitek davka pri enakih stroških. Predlagatelj zatrjuje nasprotje z 2. in 14. členom Ustave ter 45. členom Pogodbe o delovanju EU, v povezavi z 8. in 153. členom Ustave.

V odzivu na navedbe predlagatelja v mnenju najprej navedemo, da je Ustavno sodišče v eni izmed svojih odločb zavzelo stališče, da so glede na v Zakonu o dohodnini uveljavljeno načelo obdavčitve svetovnega dohodka rezidentov Slovenije ter upoštevajoč metodo omejenega odbitka za odpravo dvojnega obdavčevanja čezmejni delovni migranti, torej zavezanci, zaposleni v tujini, v bistveno enakih položajih kot drugi zavezanci za plačilo dohodnine. Načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave zavezuje zakonodajalca, da bistveno enake položaje obravnava enako, če jih ureja različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom tako ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Razlikovanje mora služiti ustavno dopustnemu cilju, ta cilj pa mora biti v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in uvedeno razlikovanje mora biti primerno sredstvo za dosego tega cilja. Izpodbijani 44. člen Zakona o dohodnini taksativno določa dohodke iz delovnega razmerja, ki se ne vštevajo v davčno osnovo. Določbe tega člena se nanašajo na zavezance z virom dohodka v Sloveniji, katerim se davčna osnova zmanjšuje po enakih zakonsko določenih kriterijih, kar se odraža v manjši davčni obremenitvi zavezancev. Predlagatelj zatrjevanja protiustavnosti določb 44. člena Zakona o dohodnini ne utemelji in ne konkretizira.

Izpodbijani 45. člen Zakona o dohodnini pa ureja institut dohodka iz delovnega razmerja s tujim delodajalcem za delo v tujini, ki se ne všteva v davčno osnovo. Ta zakonski institut je bil uveljavljen leta 2016, ko je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini, in sicer novela R, ki je v 8. členu posegel v 45. člen Zakona o dohodnini. Sprejetje sprememb 45. člena Zakona o dohodnini leta 2016 je v bistvu predstavljal odziv zakonodajalca na črtanje določbe petega odstavka 113. člena Zakona o dohodnini, ki je določala posebno osebno olajšavo za čezmejne delovne migrante v višini 7 tisoč evrov letno in je bila ugotovljena za neskladno z Ustavo. Skladno s prvim odstavkom 45. člena Zakona o dohodnini se zavezancu, ki prejema dohodek iz delovnega razmerja s tujim delodajalcem za delo v tujini, v davčno osnovo od tega dohodka ne všteva dohodek v višini stroška prehrane med delom in stroška prevoza na delo in z dela glede na dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini pod pogoji in do višine, ki jih na podlagi drugega odstavka 44. člena Zakona o dohodnini določi vlada, pri čemer se stroški prehrane med delom priznajo do višine, povečane za 80 % glede na višino, ki jo določi vlada. Skladno z drugim odstavkom 44. člena zakona o dohodnini pri določanju povračil stroškov v zvezi z delom vlada med drugim upošteva raven posameznih pravic delojemalcev, določenih z zakoni in s kolektivnimi pogodbami na ravni države. Pogoji za priznanje stroškov prehrane med delom in stroškov prevoza na delo in z dela ter njihova višina so za vse zavezance na zakonski ravni določeni enako. Zavezancem, zaposlenim v tujini, se prizna višji strošek prehrane med delom, to je razlikovanje, ki ga neposredno določa zakon, razlog zanj pa je, da so zavezanci, zaposleni v tujini, tam soočeni z višjimi stroški prehrane. Razlikovanja, ki jih v zahtevi navaja predlagatelj, pa niso neposredna posledica izpodbijanih zakonskih določb, temveč do njih prihaja zaradi razlogov, ki so izven dosega zakonodajalca. Pravna ureditev delovnih razmerij v tujini namreč ni enaka kot v Sloveniji in zaposleni v tujini praviloma ne dobijo posebnih plačil stroškov prehrane med delom in prevoza na delo in z dela, ampak so ti stroški vključeni v njihovo bruto plačo. Zato Državni zbor meni, da položaja zavezancev, zaposlenih v tujini, ni mogoče enako urediti v absolutnem smislu. Z namenom, da pa se doseže kar najbolj primerljiv položaj z zavezanci, zaposlenimi v Sloveniji, se po veljavni zakonski ureditvi določeni dohodki zavezancev, zaposlenih v tujini, obravnavajo na enak način, tako da se izvzamejo iz davčne osnove in so iz osnove izvzeti ves čas, ne glede na to, kdaj je davčna obveznost ugotovljena.

Izpostaviti je treba še, da načelo enakomerne porazdelitve davčnega bremena med zavezance ne pomeni, da bi davek moral predstavljati enak delež v razpoložljivem dohodku zavezanca po plačilu davka, temveč je to načelo treba presojati z vidika določitve davčne osnove, davčne stopnje ter davčne oprostitve. Protiustavnosti določb Zakona o dohodnini, ki urejajo dohodek, ki se všteva v davčno osnovo, davčno stopnjo in davčne oprostitve, pa predlagatelj ne zatrjuje. Tudi navedba predlagatelja, da je zavezanec, ki je zaposlen v Avstriji, v slabšem položaju od zavezanca, ki je zaposlen v Sloveniji, ker koristi prosti pretok oseb, je pavšalna, temelji zgolj na primerjavi ozkega segmenta izvzetja dela stroškov iz davčne osnove zavezancev. Popolne primerjave celostne davčne obravnave zavezancev zaposlenih v tujini pa predlagatelj ne opravi.

Mestoma sem omenjala Avstrijo, mestoma zavezance v tujini, zahteva je pisana, kakor da se nanaša le na tiste delavce migrante, zaposlene v Avstriji, skratka, so pa tudi drugi, ki so zaposleni v drugih državah, sosednjih ali drugih državah članicah EU, glede tega pa navedbe niso v bistvu zatrjevane in podane.

Še zaključek mnenja. Skratka, zakonodajalec ima pri izbiri davčnega predmeta in pri določitvi davčne osnove, davčne stopnje in davčnih oprostitev široko polje proste presoje, kar je tudi ugotovitev Ustavnega sodišča. Stroška prehrane med delom in prevoza na delo in z dela sta za zaposlenega nepogrešljiva in ju ni mogoče obremenjevati z dohodnino, ki je po svoji naravi davek na povečano premoženje. Navedeno je zakonodajalec z izvzetjem dela dohodka iz davčne osnove upošteval tako za zavezance, zaposlene v tujini, kakor tudi za zaveza zavezance, zaposlene v Sloveniji. Izpodbijana ureditev je tako »in favorem« zavezancem in je v načelu enaka za vse, do razlikovanja pride pri njeni izvedbi zaradi drugačne pravne ureditve in načina izplačevanja plač ter stroškov v zvezi z delom v tujini, kar je stvaren in razumen razlog za razlikovanje. Zato Državni zbor meni, da je ta zahteva neutemeljena.

Hvala.