Hvala za besedo.

Lep pozdrav vsem skupaj!

Torej, kot vedno je Zakonodajno-pravna služba pripravila mnenje k predlogu zakona z vidika svojih nalog, vendar v danem primeru seveda v precej krajšem roku zaradi sklica nujne seje odbora. Mnenje, če se ne motim, ste prejeli včeraj okrog ene ure popoldne.

Na kratko. V tem mnenju je Zakonodajno-pravna služba izrecno izpostavila 147. člen Ustave, ki določa načelo zakonitosti na davčnem področju in določa, da morajo biti davčni zakoni napisani jasno, določno, normativno in nomotehnično ustrezno. Ugotoviti se da, da obravnavani predlog zakona teh zahtev ne izpolnjuje. Vse navedeno je Zakonodajno-pravna služba posebej izpostavila pri posameznih določbah zakonskega predloga. Izredno skromna je tudi obrazložitev, ki tako ne izpolnjuje standardov, kot jih določa Poslovnik Državnega zbora. To velja med drugim tudi za noveliranje Zakona o dohodnini-2Z, saj niso pojasnjeni niti utemeljeni razlogi za spremembe, ki bi morali temeljiti na spremembah dejanskega stanja oziroma dejanskih razmer. Na ta način se posega v načelo pravne varnosti in predvidljivosti, kot jo določa 2. člen Ustave. Zato je treba vse te predlagane rešitve, na katere smo opozorili, v zakonodajnem postopku pojasniti in utemeljiti, da bo presoja sploh mogoča. Kot pa smo zapisali, sklicevanje na koalicijsko pogodbo, kar je prisotno v tem zakonodajnem materialu, ni pravni vir, ni splošno zavezujoče, zato je tak sklic nekorekten in nepravilen. Kot je bilo tudi ravnokar navedeno, uvodni del zakonskega predloga navaja, da so spremembe zakona potrebne tudi zaradi sodnih odločb, vendar pa se da ugotoviti, da se pri tem ni upoštevala odločba Ustavnega sodišča. Odločbe Ustavnega sodišča so seveda zavezujoče za vse; to pa bi kasneje razložila podrobneje kolegica, ki se je ukvarjala s tem delom, ki se tiče splošne olajšave.

Prav tako uvod zakonskega predloga navaja, da se z njim zasleduje osnovni cilj zagotavljanja javnofinančne stabilnosti. S tem namenom se med drugim, kot je razumeti, niža splošna olajšava, kot je vzpostavil ZDOH-2Z, vendar pa je treba zaradi skladnosti s 14. členom ustave navesti prepričljive, stvarne in na naravi stvari utemeljene razloge, ki bodo upravičili neenako obravnavo rezidentov. Kljub navedenemu osnovnemu cilju zakonskega predloga se namreč nižajo nekatere davčne obremenitve, obremenitve ali pa se ohranjajo olajšave, na primer, za zavezance z nižjimi prihodki. Predvsem pa zgleda, da je s tem ciljem, kot sem ga omenila, neskladna uvedba nove davčne olajšave za mlade do 29. leta. V zvezi s tem mora predlagatelj navesti, pojasniti, na katerih pravnih virih sloni odločitev, njegova odločitev ravno za 29. let, saj druga zakonodaja večinoma kot merodajno starost določa 26. ali 35. let. Dodatno pa tudi, ali bo v primeru, da se ta rezident do 29. leta starosti tudi izobražuje in dela, ali bo deležen kar dveh davčnih olajšav, se pravi 3 tisoč 400 in tisoč evrov. Prav tako se uvodni del zakonodajnega gradiva sklicuje na izjemne inflacijske pritiske, vendar pa inflacija, zgleda, ni upoštevana pri spremembi določb, ki namesto dosedanjega izračuna na mesečni ravni uvajajo izračune na letni ravni. Ob tem obrazložitev navaja, da gre le za poenostavitev pri določanju neobdavčenega dela. Prav tako po naši oceni bo inflacija vplivala na usklajevanje, zato je treba utemeljiti tudi določbo, po kateri se uskladitve za leto 2023 ne bodo opravile; obrazložitve v tem delu ni oziroma ni pravilna.

Z vidika skladnosti z ustavo je treba opozoriti še na 17. člen zakonskega predloga, za katerega v gradivu ni dana utemeljitev, ki bi dopustila ustavno skladno retroaktivnost, kot to določa drugi odstavek 155. člena Ustave. To vprašanje se nanaša tako na pridobljene pravice kot na izkazovanje posebne javne koristi.

Zdaj konkretnih pripomb iz našega mnenja jaz niti ne bi ponavljala, po moji oceni so jasno zapisane vse pomanjkljivosti predlaganega besedila. Ustreznih amandmajev pa do zdaj nismo prejeli.

Hvala lepa.