Hvala lepa.

Spoštovana predsednica Državnega zbora, spoštovane poslanke in poslanci, predsednik Vlade, kolegice in kolegi ministri, dobro jutro.

Danes stojim pred vami samo zato, ker sem kot ministrica za zunanje zadeve ravnala tako, kot sem v Državnem zboru ob prevzemu funkcije pred vsemi vami prisegla, da bom spoštovala ustavni red, delovala po svoji vesti in za blaginjo Slovenije. Pred vami stojim zaradi dejstva, da sem spoštovala zakonodajo in ukrepala, kot sem bila dolžna ukrepati. To dejstvo je za nekatere poslance zelo moteče in boleče, da so zoper moje delo vložili interpelacijo. V svojem pisnem odgovoru, ki ste ga prejeli vsi, sem natančno odgovorila in argumentirano s pravnimi dejstvi zavrnila vse obtožbe in očitke, in danes bom v svojem odgovoru povzela argumente. Začenjam s pojasnilom o dokumentu, torej depeši, ki je predmet interpelacije. Janez Janša, poslanec SDS in prejšnji predsednik Vlade, je 2. septembra na svojem Twitter računu objavil fotografijo. Na njej je viden računalniški zaslon in na njem odprta depeša. Iz vsebine depeše izhaja, da gre za depešo številka ZKO 220322 z dne 1. septembra letos. V depeši je zapisana prošnja kandidatke za predsednico republike, naj se na veleposlaništvih objavi njen naslov z namenom zbiranja podpisov volivcev. To depešo je MZZ poslalo na vsa veleposlaništva. Zakaj? Ker je dobilo zaprosilo od Ministrstva za notranje zadeve. Gre namreč za ustaljen postopek zbiranja podpore podpisov na veleposlaništvih, ki je na enak način urejen od leta 1997, torej približno 25 let. To pravico imajo vsi kandidati za predsednika. Prošnjo za zbiranje podpisov mora dati kandidat sam. Na veleposlaništva so bile posredovane prošnje za zbiranje podpisov še za šest drugih kandidatov za letošnje predsedniške volitve. SDS, ki je vlagatelj te interpelacije, to prakso zbiranja podpisov preko veleposlaništev dobro pozna. Ta način so že uporabili, denimo za zbiranje podpisov za referendum o Vladi, o RTV Slovenija, o dolgotrajni oskrbi in sicer 30. avgusta letos. To je dva dni pred objavljeno depešo iz interpelacije. Poudarjam, da je identičen postopek zbiranja podpore na veleposlaništvih potekal tudi v času predsedniških volitev leta 2007. Vlado je takrat vodil Janez Janša, minister za zunanje zadeve je bil Dimitrij Rupel, minister za notranje zadeve pa Dragutin Mate. SDS očitno dobro pozna ta institut in ga tudi uporablja. Depeša, ki je bila poslana, je torej del ustaljene prakse. Njeno razkritje, torej posredovanje in objava na socialnem omrežju, tako ni povezano z razkritjem nemoralnih ali protizakonitih dejanj. Ni nikakršno žvižgaštvo, ima drugačne cilje in te poznajo protagonisti te interpelacije.

¸ Naj pojasnim pravila za ravnanje z depešami. Depeša je diplomatsko sporočilo, ki se z MZZ pošilja po posebnem sistemu. Gre za notranji in ne javni sistem. Gre za komunikacijo med ministrstvom in veleposlaništvi. Ker je vsak podatek lahko potencialno občutljiv z vidika odnosov z našimi partnerji v tujini ali z vidika nacionalnih interesov Slovenije, je sistem narejen tako, da se podatki ne pošiljajo, prvič, nepooblaščenim osebam in drugič, na nepooblaščen način. Depeše se lahko pošiljajo samo naslovnikom depeše in iz sistema lahko podatke iz depeše daje samo minister ali za to pooblaščena oseba. Zato se o pošiljanju depeše posebej označijo naslovniki, ki naj bi depešo prebrali. Pri tem je povsem nepomembno, ali je depeša označena s stopnjo tajnosti, v vsakem primeru gre za notranje diplomatsko komuniciranje. Poseben predpis določa, da uslužbenci brez pooblastila ne smejo razkriti dokumenta iz depešnega sistema javnosti ali posameznim nepooblaščenim osebam. Ob vstopu v depešni sistem se na računalniškem zaslonu vsakič z rdečim izpiše tudi opozorilo, vstopate v depešni sistem Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije, v katerem se obravnavajo tudi tajni podatki. Vse vaše aktivnosti se beležijo, vsak nepooblaščen dostop oziroma kakršnakoli druga zloraba je kazniva.

Zaradi zavedanja o možnostih zlorabe sistema in za njeno preprečevanje je minister Logar, član SDS, decembra lani uvedel spremembe predpisa. Uvedena je bila enkratna šifra depeše in urejen postopek ugotavljanja kršitve. Pri odprtju dokumenta se izpiše šifra, ob tem se v sistemu zabeleži oseba in čas odprtja dokumenta. Beležijo se tudi vse aktivnosti uporabnikov v aplikaciji. Predpis določa, da lahko ob sumu nepooblaščenega razkritja depeše, nepooblaščenim osebam minister ali generalni sekretar pisno odredi vpogled v podatke o navedenih varnostnih elementih, da se ugotovi, s katerega računalniškega računa je bila razkrita depeša. Depeša je, odvisno od vsebine, lahko dokument, ki bi ga MZZ posredoval prosilcu na njegovo zahtevo na podlagi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja. O tem lahko v okviru zakonsko predpisanega postopka odloča le minister, ministrica ali uradna oseba, pooblaščena za posredovanje informacij javnega značaja. V tem primeru MZZ take zahteve ni prejelo.

Na podlagi vsega povedanega smo torej imeli utemeljen sum, da je šlo za nepooblaščeno razkritje depeše nepooblaščeni osebi, zato je bila na podlagi predpisa izdana odredba za komisijski vpogled v aplikacijo depeše. In kaj kažejo dejstva? Ugotovljeno je bilo, da je depešo z enoznačno šifro depeše, izpisano na vodnem žigu, torej točno to depešo, ki je na fotografiji, odprl in pregledoval uporabnik informacijskega sistema Tone Kajzer, MZZ, GOV. Čas pregledovanja te depeše je bil 1. september letos, 22:36:23, po lokalnem washingtonskem času. Od odprtja depeše do fotografiranja monitorja je, kot kaže ura na fotografiji, minila manj kot minuta, saj je na fotografiji viden čas 22:37. Ugotovljeno je bilo, da je bil ta isti uporabnik edini, ki je v celotnem sistemu to depešo odprl ob navedenem času, da se je vpogled v depešo brez dvoma zgodil v poslovnih prostorih Veleposlaništva v Washingtonu, kažejo tudi druga dejstva iz fotografije. Je pri ugotavljanju kršitve pomembna stopnja tajnosti depeše? Ne. Pri ugotavljanju kršitve ne gre za vsebino ali stopnjo tajnosti depeše, pač pa za njeno nepooblaščeno posredovanje.

Vlagatelji interpelacije menijo, da pri tem nepooblaščenem posredovanju depeše ni šlo za kršitev, češ da vsebina navedene depeše predstavlja informacijo javnega značaja in ne tajni podatek. Vsebina te depeše je sicer javna informacija, vendar pa je vsebina depeše ali stopnja njene tajnosti nerelevantna. V postopku je bilo ugotovljeno, da je veleposlanik Kajzer nepooblaščeno posredoval depešo, kršitev 45. člena Zakona o zunanjih zadevah in 16.b člena Pravilnika o varovanju osebnih podatkov MZZ, je bila storjena s samim nepooblaščenim posredovanjem vsebine depeše tretji nepooblaščeni osebi. Dejstvo je, da veleposlanik ni bil pooblaščen za razkritje depeše.

Zaradi ugotovljenih kršitev je bila sprejeta odločitev, da se predsedniku republike predlaga predčasni odpoklic veleposlanika. Postopek odpoklica je določen v četrtem odstavku 17.a člena Zakona o zunanjih zadevah, ki določa, da veleposlanika postavi in odpokliče predsednik republike z ukazom, ki se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Minister za zunanje zadeve pripravi predlog odpoklica za obravnavo na seji Vlade, pred tem pa se posvetuje s predsednikom. Način posvetovanja s predsednikom republike pri odpoklicu veleposlanika v predpisih ni določen. V zvezi s tem se je izoblikovala praksa in na podlagi predpisa ter obstoječe prakse je potekal postopek posvetovanja in odpoklica. Kot je to običajno, so posvetovanja potekala pred sejo Vlade.

V obdobju, ko je bil predsednik republike Borut Pahor, je vlada na predlog ministra za zunanje zadeve predlagala dva predčasna odpoklica veleposlanika Republike Slovenije v Avstraliji, julija 2014 in veleposlanika Republike Slovenije v Turčiji v juniju letos. V nobenem od teh primerov ni bilo pisnega posvetovanja o predlogu za odpoklic s predsednikom republike. Postopek ugotavljanja kršitev veleposlanika je bil izveden v skladu s predpisi. Podobno visok dokazni standard se sicer uporablja v kazenskem postopku za izrek obsodilne kazenske sodbe. Veleposlanik je s svojim dejanjem nepovratno omajal zaupanje, da bo pri nadaljnjem delu deloval v javno korist Slovenije in ne zgolj v korist ene politične stranke, v kateri je predsednik Odbora za zunanjo politiko.

Naj sklenem prvi del. Zakaj veleposlanik ne more več voditi veleposlaništva? Ker je kršil zakonodajo, ni spoštoval pravil depešnega sistema in je dal prednost stranki pred državo. Veleposlanik je bil odpoklican, ker je kršil 45. člen Zakona o zunanjih zadevah, ki določa, da so diplomati dolžni varovati premoženje, opremo, dokumente in podatke. Kršil je tudi 16. člen pravilnika zunanjega ministrstva o varovanju osebnih podatkov. Pravilnik je lani spremenil minister iz SDS dr. Anže Logar. Ne gre za vprašanje, ali je vsebina depeše označena kot tajna ali ne, po pravilniku je kršitev nastala z nepooblaščenim razkritjem dokumenta iz notranjega depešnega sistema nepooblaščeni zunanji osebi. Veleposlanik je s tem dejanjem našim sogovornikom v diplomaciji dal signal, da zelo verjetno ne zmore ohranjati sporočil, ki mu jih posredujejo kot najvišjemu predstavniku Slovenije. Diplomatski pogovori temeljijo na predpostavki zaupnosti in zavedanjem, da bodo sporočila prišla v roke naslovnikom. Kaj si lahko o lahkotnem posredovanju diplomatskih depeš nepooblaščenim osebam in kršenju notranjih pravil mislijo naše partnerske države? Zaupnost pogovorov je temelj diplomatskega dela, zato so depeše varovane in niso javno objavljene. Veleposlanik bi moral vedeti, da je zbiranje podpisov na veleposlaništvih za predsedniško funkcijo in referendumske pobude zelo ustaljena praksa, saj poteka že 25 let. To možnost je že velikokrat uporabila stranka SDS za zbiranje podpisov, za predsedniške kandidate in na enak način potekalo 2007 v vladi Janeza Janše. Vznemirjenje, ki je nastalo ob obvestilu o možnosti oddaj podpisov za predsedniško kandidatko, je, žal, moram reči, tako navadno sprenevedanje vlagateljev interpelacije. Notranje ministrstvo pošlje zaprosilo na MZZ, letos so bile po vrstnem redu, kot so prihajale posredovane tovrstne prošnje za 7 kandidatov, prva za predsedniško kandidatko. Podpisniki interpelacije mu očitajo, da je bil odpoklic veleposlanika nesorazmeren. Kaj je alternativa? Alternativa je, da bi njegova dejanja dobila legitimnost in se multiplicirala. To seveda podpisniki interpelacije vedo. In spoštovani poslanke in poslanci, naj vprašam ali je interpelacija zoper ministrico, ki deluje na podlagi zakonodaje in ukrepa zoper kršitelje zakonodaje sorazmeren ukrep? Mislim, da je odgovor zelo jasen in s tem pridemo do drugega dela, namreč do tega zakaj pri tej interpelaciji pravzaprav sploh gre. Primarno je namen obeh vloženih interpelacij SDS načenjati trdnost koalicije, ustvarjati morebitne razpoke, prikazovati kako neučinkovita naj bi bila trenutna vlada. V primeru interpelacije zaradi odpoklica veleposlanika Kajzerja gre za preusmerjanje pozornosti z neprimernega ravnanja veleposlanika in neprimernega ravnanja nekdanjega trikratnega predsednika Vlade. Skrajno neprofesionalno je, da veleposlanik nepooblaščeno razkrije diplomatsko depešo, enako pa tudi, da trikratni predsednik vlade objavi diplomatsko pošto na svojem Twitter računu. Tega ni mogoče ne opravičiti in ne zagovarjati. Ne spomnim se, da bi nekdanji SDS-ov zunanji minister, tako imenovani neodvisni kandidat za predsednika države Anže Logar okaral neprimerno delovanje bodisi svojega ali strankarskega šefa bodisi strankarskega kolega Toneta Kajzerja. Očitno je nerealno pričakovati, da bi se gospod Logar, ki je takratni Janševi vladi predlagal imenovanje svojega državnega sekretarja Toneta Kajzerja za veleposlanika v Washingtonu, opredelil do dejanj obeh, kaj šele, da bi ju kritiziral. Celoten primer Kajzer kaže na modus operandi največje opozicijske stranke, ki daje prednost strankarski pripadnosti pred profesionalnostjo, njeni kadri pa so bolj kot državnemu sistemu, v tem primeru MZZ, lojalni stranki in vodstvu. SDS je v času, ko je ministrstvo vodil član SDS in kandidat za predsednika države Anže Logar, izigrala Zakon o zunanji politiki in je svoje kadre zaposlila na uradniška mesta v MZZ. Tedanja koalicija je tudi na veleposlaniška mesta postavila sebi lojalne kadre, med njimi nekatere neprimerne. Tone Kajzer v tem smislu ni osamljen primer in te veleposlanike je na predlog SDS-ovega ministra potrdila tudi vlada Janeza Janša. Posebej pomenljiv primer strankarsko obarvane kadrovske telovadbe v času ministrovanja Logarja je primer vojaka, ki ga je prejšnja vlada poslala kot odpravnika poslov na veleposlaništvo v Kijev. Pred tem, kar je skrajno nenavadno, iz Kijeva je umaknila akreditiranega veleposlanika, opolnomočenega, da predstavlja Slovenijo v Ukrajini. Kako neprimerna je bila ta izbira ministra Logarja, priča dejstvo, da ta vojak sedaj javno na Twitter računu kritizira aktualnega veleposlanika Slovenije v Kijevu. Kot se boste spomnili, gre za istega vojaka, ki je proti pravilom umaknil slovensko zastavo z veleposlaništva v Kijevu in s tem oskrunil simbol slovenske države. Takšna praksa takratnega ministra je zelo škodljiva za profesionalno delovanje slovenske diplomacije in rušil ugled slovenske diplomacije in države Slovenije.

Primer Kaiser kaže, da za nekatere ni pomembna resnica, temveč njeno izkrivljanje. Resnica je, da je postopek obveščanja veleposlaništev na zaprosilo Ministrstva za notranje zadeve čista rutina in večkrat uporabljena v preteklosti. Predlagatelji interpelacije dejstva z lahkoto prirejate za notranjepolitične namene in počnete to tudi preko različnih strankarskih medijev. Naj spomnim tudi na izjave predsedniškega kandidata, ko je aprila leta 2020 zagovarjal pošiljanje depeše Svetu Evrope z vsebino, da večina slovenskih medijev izvira iz komunističnega režima. In še enkrat, danes govoriti o neodvisnem kandidatu za predsednika države je zelo nenavadno.

Zelo me tudi žalosti, da je bilo v času Janševe vlade Ministrstvo za zunanje zadeve uporabljeno za blatenje slovenskih medijev v mednarodnih institucijah in za izkrivljanje poročanja o stanju človekovih pravic v naši državi. Tega takratni minister ne bi smel dovoliti in ne bi smel dajati prednosti spet stranki pred državo. Na vse te in druge napake smo in še vedno intenzivno opozarjamo, v samo petih mesecih mandata je aktualni vladi uspelo popraviti precej napak, najbolj pomembno je, da smo Slovenijo zapeljali v družbo jedrnih članic Evropske unije, ki so zavezane temeljnim vrednotam Evropske unije, vključno z vladavino prava in spoštovanjem človekovih pravic.

Popravili smo napako iz leta dva 2012, ko je Geoplin odpovedal pogodbo o dobavi alžirskega plina v Sloveniji, s tem je bila Slovenija pahnjena v popolno odvisnost od plina in v Slovenijo bo z novim letom ponovno pretekel tudi alžirski plin.

Odločitev arbitražnega sodišča glede meje s Hrvaško smo postavili nazaj na dnevni red. Ta vlada si želi dobrih odnosov s Hrvaško in odprta vprašanja bomo reševali v duhu dobrososedskih odnosov. Hrvaške ne bomo ustavljali na poti v Schengen, bomo pa vztrajali pri arbitraži.

Spremenili smo politiko prejšnje vlade do Bosne in Hercegovine, ko je bil ugled Slovenije očrnjen tudi, zaradi non- paperja v zahodnem Balkanu, ki je predlagal spremembo meja Bosne in Hercegovine. Celotna mednarodna skupnost se je opredelila proti, medtem ko minister Logar se takrat do predloga ni distanciral. Že takrat sem opozarjala, da lahko takšno podpihovanje zaneti vojno. Da je bila vsebina non-paperja zmotna in škodljiva, vidimo ob vojni v Ukrajini, ki kaže, kako dragoceno je načelo suverenosti in nedotakljivosti meja. Naša vlada je prepoznavna po aktivni podpori statusu kandidatke Bosni in Hercegovini, v kar smo prepričali komisijo in večino držav članic Evropske unije. Zaradi naših aktivnosti je država najbližje kandidatskemu statusu doslej.

Ta Vlada je v zunanjo politiko Slovenije, lahko s ponosom rečem, vpeljala zmernost. Slovenija vodi zunanjo politiko, ki je usklajena z Evropsko unijo, smo med državami, ki tvorijo trdno, umirjeno večino, ki pomagamo Ukrajini na način, ki ne vodi v nekontrolirano eskalacijo spopadov. To ni bila ravno odlika prej, ko smo imeli različne predloge, ki bi lahko vodili v nadaljnjo eskalacijo, na primer, predlog o tako imenovani coni, zaprtem nebu nad Ukrajino, kar bi vodilo v direkten spopad med Nato in Ukrajino, širitev vojne na celotno Evropo in mogoče svet. Ideja o coni brez letenja nad Ukrajino so zavrnile vse velike članice Unije in Nato. Tudi pritisk za podporo izjavi o takojšnjem sprejetju Ukrajine v Nato je bil precej rokohitrski in je izkoriščalo ukrajinsko situacijo za notranje politične koristi. Sama sem zaradi velikih varnostnih tveganj za Slovenijo do tega izrazila zadržanost. Tragično je, da kdorkoli v Sloveniji celo varnostno občutljivo situacijo izkorišča za neko permanentno volilno kampanjo. Čeprav je bila zunanja politika vlade na volitvah jasno zavrnjena, še vedno opozicija odločno vsiljuje svoje ideje, med drugim tudi preko poslancev v Odboru za zunanjo politiko Državnega zbora. Slovenija naj bi stala ob strani njihovim političnim sopotnikom v Evropi, to se denimo kaže v njihovi politiki do Ukrajine in poskusom označevanja te Vlade za prorusko, kar je glavna točka opozicijskega delovanja na zunanjepolitičnem področju. Dejstvo je, da zunanja politika naše Vlade ni niti proruska niti pro ukrajinska. Slovenska zunanja politika do Ukrajine in do vseh drugih vprašanj je evropska. Slovenija je del trdnega, zmernega jedra držav Evropske unije. Politiko je na lastni koži izkusil poslanec v evropskem parlamentu Milan Zver, politiko predlagateljev interpelacije, ki bo uvrščen na sankcijsko listo Irana. MZZ je zaradi tega ta teden izrazil protest začasnemu odpravniku poslov veleposlaništva Irana v Ljubljani, je pa poteza Irana do poslanca med drugim posledica komunikacije strankarskih kolegov kršenje človekovih pravic v Iranu, je brez dvoma nesprejemljivo in

Nedopustno. To sem izpostavila večkrat, tudi na sestanku z iranskim zunanjim ministrom ob robu generalne skupščine OZN letos. Vendar pa je pomembno, kolegice in kolegi, kako komuniciramo. Besede štejejo enako kot dejanja. Primeren način komunikacije ni vrlina mnogih, tudi ne včasih v tej dvorani, kar je nenazadnje potrdilo v nekaterih primerih tudi sodišče. Tipično primer Zver, je stranka izkoristila za precej nizkotni populizem, vaša. Predsednik Janša, obtožili ste me, da nisem reagirala na iransko sankcioniranje evropskega poslanca Zvera. V resnici sem v Argentini govorila z visokim predstavnikom Borrellom, sankcije javno obsodila, in na to nameravam ponovno opozoriti v ponedeljek na zasedanju zunanjih ministrov. Takšno politikantstvo je nevarno in tudi zaradi tega danes stojim tu. Vsem nam je jasno, da interpelacija nima nikakršne osnove, in da gre zgolj za napad s katerim si opozicija ustvarja populistično politično kampanjo. Spoštovani vsi! Zunanja politika ne sme postati predmet notranjepolitičnih preigravanj. Slovenija potrebuje enotnost v zunanji politiki. Kot zunanja ministrica sem pripravljen se pogovarjati z vsemi političnimi akterji v Sloveniji, da bi v zunanji politiki našli skupni jezik glede izzivov, ki so pred nami. V mnogo čem gre za generacijske izzive, ki presegajo eno stranko in to ali ono vlado, ki presegajo tudi Slovenijo, in bo zato treba nanjo odgovarjati v sodelovanju z drugimi državami. Med drugim, po koncu vojne v Ukrajini bo treba vzpostaviti novo varnostno arhitekturo v Evropi. Napovedi niso dobre. Da bomo v novi realnosti zmanjšali varnostna tveganja, potrebujemo okrepljene in učinkovitejše multilateralne organizacije OZN, OVSE, na primer. Redefinirati bo treba odnose med zahodom in Kitajsko. Tudi razmere v indopacifiku so poleg vzhodne Evrope predmet prihodnjih razprav. Vprašanje Tajvana bo zagotovo na dnevnem redu in vsi scenariji so možni. Zagotoviti bo treba trajno energetsko neodvisnost od Rusije in zato diverzifikacijo energetskih virov. Ob tem se bo treba posvetiti zelenemu prehodu. Treba bo globalno nasloviti vprašanje oskrbe s hrano in vodo, ki bo zaradi klimatskih sprememb in povečevanja števila prebivalstva vse bolj pereče, in ponovno se bo treba vrniti na izpolnjevanje podnebnih ciljev, ki so v zadnjem obdobju izpostavljeni zaradi energetske varnosti. Vse to so globalni izzivi, s katerimi se bo Slovenija morala bolj intenzivno soočati, še posebej, če bo kot nestalna članica izvoljena v varnostni svet OZN, 2024-2025. Čaka nas veliko intenzivnega dela, zato še toliko bolj upam, da ta projekt ne postane predmet razdvajanja, temveč združevanja.

Pozivam opozicijo, da namesto vlaganja neutemeljenih interpelacij, svoje napore usmeri v podporo projektu, ki je projekt celotne države. Zunanje ministrstvo vam je na razpolago za vse potrebne informacije, v kratkem bomo o poteku projekta informirali tudi Državni zbor. Zagotavljam vam, da se zavzemam za profesionalizacijo diplomacije. Politična imenovanja so zakonsko urejena, politično imenovani so poleg ministra samo še državni sekretarji. Od vseh svojih uslužbencev pričakujem, da bodo delali profesionalno in v interesu države, ne pa v ozkem interesu političnih strank. Prosim tudi vas, da spoštujete profesionalizem državnega uradništva v skupno dobro države. Zdi se mi tudi pomembno, da diplomate držimo stran s prvih strani medijev, tudi ko gre za njihova imenovanja oziroma razrešitve. Z vložitvijo te interpelacije je narejena zelo velika škoda ravno veleposlaniku Kajzerju, največjo škodo, in to me žalosti, pa je naredila ta zgodba tudi slovenski diplomaciji, v kateri je vendarle velika večina profesionalnih in kakovostnih kadrov in kakšno diplomacijo, pričakujem, jo potrebuje Slovenija. Samo na kratko. Interpelacijo vidim danes kot priložnost za razpravo, kakšno diplomacijo si pravzaprav želimo. Si želimo profesionalno diplomacijo, ki odlikuje državniško omika, ki deluje na podlagi predpisov in zakonov in je zvesta državi, ali pa želimo diplomacijo, ki je strankarsko obremenjena, ne spoštuje notranjih pravil in procedur in je lojalna strankarskim voditeljem? Zame to ni dilema, jaz sem, kot sem že povedala, za profesionalno diplomacijo. V prejšnjem mandatu je prišlo do slabitve profesionalne diplomacije in želimo to škodo, ki je bila storjena, dolgoročna, tudi popraviti. V prihodnosti bo treba več investirati v slovenski diplomatski aparat, v izobraževanje diplomatov, nova diplomatska konzularna predstavništva, v primerno plačilo diplomatov in to pričakujemo od vseh nas. Diplomacija se mora ves čas učiti, se prilagajati, iskati nove prijatelje in vzdrževati stike s starimi. V Uniji, v Natu, OCE, OVSE, OECD, Svetu Evrope je naš glas slišan vedno, ko lahko predstavimo močne argumente. In to lahko najbolje naredijo profesionalci. Poleg tega na dnevni red diplomacije prihajajo nove teme kot so vodna, podnebna, digitalna diplomacija, energetska diplomacija, znanstvena, boj proti kibernetskim napadom, boj proti dezinformacijskim kampanjam, tu je še umetna inteligenca s svojimi izzivi. Dobro diplomacijo potrebujemo za zaščito nacionalnih in evropskih interesov, za zaščito pravil, na katerih temeljijo mednarodni odnosi. Diplomacija kot veščina upravljanja mrež ne more biti dobra, če se diplomati udinjajo strankarskim kombinatorikam, če njihovo delo ne temelji na spoštovanju diplomatskih pravil in na spoštovanju domače zakonodaje in pravilnikov. Ne more niti biti motivirana, če je uveljavljen princip partitokracije in ne meritokracije, če profesionalnost in odličnost nista v srednji merili, temveč je v osrednje merilo pripadnost nekomu, in slednjega je bilo zlasti v preteklosti veliko in preveč. V tem Državnem zboru sem se zavezala tudi k temu, da bom diplomaciji povrnila ugled. To bomo dosegli tudi tako, da se politične stranke vzdržimo političnega kadrovanja. Sem sodi pogosto slaba praksa, ko so stranke zaposlovale svoje člane, simpatizerje na uradniških mestih in s tem zaobšle zakonske formalne pogoje za zasedbo diplomatskih delovnih mest. Naša dolžnost je, da na mesta v tujini pošiljamo najboljše kadre. Zato naj primer Kajzer ostane osamljen primer neprofesionalnega ravnanja.

Naj pa zaključim z nedavno zelo prijetno izkušnjo obiska slovenskih izseljencev v Buenos Airesu, Montevideju, ki jih petnajst let ni obiskal noben zunanji minister. Želim si, da bi bila tudi v domačem hramu demokracije deležna vsaj delčka takšne naklonjenosti, pozitivnega duha, sprejemanja različnosti kot sem jo bila deležna pri Slovencih, ki so sicer zelo daleč od matične države, a jo kot domovino nosijo v srcu.

Hvala lepa.