Pozdravljeni.

Hvala za besedo.

Moje ime je Iztok Burlak, sem vodja kuhinje v enem izmed domov. Imam 30 let kariere, vodim 25 zaposlenih, podrejenih. Torej lahko povem, da v teh tridesetih letih je skupina res zapostavljena skupina. Kader, ne, praktično nimamo orodja, s katerim bi lahko stimulirali kader. Potem dogaja se, da se zaposleni izpisujejo od malice, recimo zato, da si na ta način povečajo plačo. Lahko povem za sebe, recimo za 30 let kariere v javnem sektorju, sem odgovoren za 350 stanovalcev, za njihovo prehrano, pripravljam javne razpise, imamo cca 200 zunanjih strank in je moja plača, recimo, vam lahko povem, po 30 letih sem trenutno v 32. plačnem razredu. Mogoče je največja težava to, da ni kadra na razpolago. Recimo, ko so razpisi, se dogaja, ko je razpis za kuharja, bolničarja, za kuhinjskega pomočnika, enostavno ni prijave. Niti ene. Mi smo zdajle tri mesece brez kuharja, ki je odšel kuhati na osnovno šolo, pač, ker tam ni vikendov. Nimamo še novega. V roku 4 let se mi upokojijo štirje zaposleni. Bojim se, kaj bo v tem času, ker kadra enostavno ni. Upam, da se dolgoročno zavedate, kaj to pomeni v roku pet do deset let. Odpirajo se novi domovi. Kje boste dobili kader recimo? Kljub temu, da bom tako dejal, da so recimo delovni pogoji v javnem sektorju v kuhinji relativno oziroma za odtenek boljši kot v zasebnem sektorju, ne, kljub temu ni zanimanja za te poklice oziroma za zaposlitve v tej branži naši.