Hvala za besedo, gospa predsednica.

Spoštovane poslanke, poslanci, predstavniki Vlade, ostali vabljeni.

Pristojna komisija Državnega sveta je predlog zakona obravnavala na svoji 36. izredni seji in tam opravila razpravo tudi z zainteresiranimi deležniki, torej z Združenjem zdravstvenih zavodov, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Zdravniško zbornico, Zbornico zdravstvene in babiške nege Slovenije, Lekarniško zbornico, Nacionalni svet invalidskih organizacij ter Zveze prijateljev mladine.

V svojem pisnem mnenju smo podrobneje predstavili vsa ta stališča in mnenja. Danes bom povzel, glede na to, da je večina teh tudi danes prisotni in bodo lahko sami podali svoja stališča, samo stališče komisije. Osnovno opozorilo je, da seveda ukrepi, ki se izvajajo, se morajo vedno izhajati iz potreb pacientov kot osrednjega elementa zdravstvenega sistema. Nekateri člani komisije so bili mnenja, da se tudi tokratni interventni zakon bolj spušča na stran financiranja in urejanja tega področja kot pa urejanja problematike pacientov. Komisija je v celoti podprla predlog Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, da bi se moralo uvesti zakonsko varovalko glede morebitnega kritja primanjkljaja zdravstvene blagajne iz državnega proračuna, še posebej zato, ker je že skupščina zavoda opozorila, da se za leto 2023, če ne bo prej urejeno, lahko pričakuje več kot 560 milijonov evrov primanjkljaja. Na seji Državnega sveta kjer smo obravnavali proračun za leto 2023-2024 in ustrezne spremljajoče zakone, nas pojasnila Ministrstva za finance, kjer so rekli, da bo ta razlika povrnjena nazaj iz višjih prispevkov iz plač in prenosa obveznega izplačila nadomestila med začasno zadržanostjo od dela zaradi COVID-19, kar se danes z amandmajem tudi črta, ni prepričala, zato Državni svet o proračunu še ni odločal. Gre namreč za to, da v kolikor v blagajni ne bo dovolj sredstev, bodo seveda najprej poravnane zakonske obveznosti, to se je pa že v preteklosti kazalo s tem, da je prišlo do krčenja obsega zdravstvenih storitev, do manjše dostopnosti in podaljševanja čakalnih dob. Vezano na to smo v Državnem svetu že v letu 2021 sprožili ustavno presojo četrte alineje tretjega odstavka 6. člena Zakona o fiskalnem pravilu, ki določa, da se v okviru za pripravo proračunov sektorja države za posamezna leta določi tudi najvišji obseg izdatkov za zdravstveno blagajno, kar je po našem mnenju neustaven poseg, saj se sredstva v blagajno zbirajo iz prispevkov zavarovancev in delodajalcev in bi se zato, ker so namenjena zdravstvenim storitvam, bile prvovrstno financirane iz tega vira, vse ostalo, kar pa se seveda izvaja v zdravstvenem sistemu, pa iz državnega proračuna.

Tako kot je opozorila tudi predstavnica Zakonodajno-pravne službe, smo tudi v komisiji večkrat opozorili, da takšni zakoni povečujejo nepreglednost in nekonsistentnost zakonodaje, ki jo praviloma sproži potem tak omnibus zakonov. Vezano na to pa izražamo tudi pomisleke glede primernosti predloženega predloga sklepa o nedopustnosti zakonodajnega referenduma o današnjem zakonu, kajti v obrazložitvi se predlagatelj sklicuje na epidemiološko sliko, ki je v predlogu niti ni pojasnjena, danes pa smo slišali, da ni tako grozna. Glede na to, da je večina teh ukrepov v predlogu takšnih, ki ne opravičujejo po našem mnenju tako drastičnega posega v ustavno določeno pravico državljanov, da o primernosti zakona odločajo na referendumu, če ocenijo, da je bilo to primerno, se nam ta sklep ne zdi primeren.

Z zadovoljstvom ugotavljam, da je bil predviden prenos stroškov bolniške odsotnosti s proračuna oziroma z blagajne ZZZS predlagano na delodajalce, zdaj ustrezno z amandmajem umaknjeno. To bo prav gotovo zagotovo zadovoljilo delodajalske interesne organizacije. Vezano na to smo podali tudi predlog amandmaja, ki ga je pripravil državni svetnik Danijel Kastelic s podporo Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije in pa Zveze prijateljev Slovenije, Rdečega križa, navezujejo se pa na organizacijo skupinskih zdravstvenih programov, ki jih že vrsto let, več kot 30 let organizirajo. reprezentativne invalidske organizacije Rdeči križ, Zveza prijateljev mladine, da bi se namreč že na zakonskem nivoju opredelilo kdo so tisti, ki te programe lahko izvajajo. Kajti obstaja seveda možnost, da tisti, ki so vsa ta leta se trudili in to razvijali, na nek način ostanejo potem pred vrati za izvajanje tega.

Kar nekaj razprave smo posvetili 14. členu, vezanem na novo oprostitev posebnega davka, po katerem bo, po določbi tega člena bodo javni zdravstveni zavodi, ki bodo sklepali pogodbe s svojimi zaposlenimi, upravičeni posebnega davka na podlagi podjemnih pogodb. Postavlja se vprašanje, kaj je v primeru, ko javni zdravstveni zavod sklene pogodbo z zaposlenimi v drugem javnem zdravstvenem zavodu, saj to, če nam je v namen tega, da zaposleni pomagajo pri izvajanju teh nalog, potem seveda tu ne vidimo nobene, nobene potrebne razlike, zakaj bi pri najemu zdravstvenih delavcev iz drugih javnih zdravstvenih zavodov te posebne dajatve morali plačevati. Še posebej pa zato, ker tudi s tega vidika javni zdravstveni zavodi enostavno niso konkurenčni pri plačilu. Ve se, da zasebni izvajalci zdravstvene dejavnosti še vedno plačujejo ugodnejše, gre plačilo bruto za neto preko normiranih s.p.-jev, ki pa v javnem zdravstvenem sistemu niso dovoljeni. Kar se tiče dodatkov, se seveda ugotavlja, da te dodatki, ki so bili v času epidemije namenjeni tistim, ki so obravnavali paciente s covidom, sumom covida ali pa, kot se je potem izkazalo, so bili izplačani malce bolj ali malce preveč svobodno, namreč niso dosegli vseh učinkov, povzročajo pa kar precej slabe volje med zaposlenimi, zavist in podobno, objave v medijih, blatenje posameznikov. Denarne nagrade seveda imajo nek svoj učinek, ampak učinkujejo zelo na kratek čas, treba bo storiti kaj drugega. Glede na to, da pa COVID-19 postaja endemična bolezen, je pa treba z roko na srce povedati, da kolektivne pogodbe že predvidevajo dodatek za izpostavljenost infekcijam, se pravi, nek dodatek zaposlenim je tu že priznan. Če pa dodatek je, pa seveda Zbornica zdravstvene in babiške nege opozarja, da so do njega upravičeni in bi ga morali dobiti tudi patronažne medicinske sestre, ki opravljajo zdravstveno nego pacientov na domu, bodisi pacientom s covidom ali drugih pacientov, kjer je v družinskem krogu nekdo s covidom, saj so pravzaprav v istih, v istih pogojih delujejo.

Kar se tiče 30. člena, ko govorimo o post-covidni obravnavi, je to seveda ena izmed najpomembnejših zadev. Izkazuje se, da bo to lahko postalo celo večji problem v zdravstvenem sistemu kot sama epidemija, ki je v izzvenevanju. Ocena je s strani zbornice, da bi to dejavnost morala voditi izkušena diplomirana medicinska sestra z najmanj petletnimi delovnimi izkušnjami ne pa samo eno leto, kajti po njihovem mnenju to ne bo zagotavljalo ustrezne kompleksne oskrbe teh pacientov.

K 35. členu se strinjamo s stališčem Zdravniške zbornice, da če želimo urediti primarni nivo, se pravi osebnega izbranega zdravnika, potem je treba dati stimulacije ne samo družinskim zdravnikom, ki so jasno najbolj izpostavljeni, ampak tem sledijo tudi pediatri, izbrani ginekologi, se pravi, je potrebno, tako kot je bilo tudi opozorjeno, vse specializacije na primarnem nivoju obravnavati enako, sicer se bo s to s področja družinske medicine samo prestavilo na področje ostalih izbranih osebnih zdravnikov. In ko je že govora o specializacijah, tudi na področju zdravstvene in babiške nege so predvidene specializacije s področja promocije zdravja, integrirane obravnave oseb s kroničnimi boleznimi na primarni ravni, urgentna stanja, duševno zdravi, psihiatrije in nevrologije, te specializacije pa kar nekako ne pridejo v sistem izvajanja oziroma financiranja.

Spoštovana gospa predsednica, spoštovane poslanke, poslanci, po dolgi in zahtevni razpravi, in tu se zahvaljujem državni sekretarki Ministrstva za zdravje, kjer je dala ustrezne tudi pojasnila in odgovore in sprejela določena mnenja, ki so bila tam postavljena, komisija v okviru odločanja predloga zakona ni podprla.

Hvala.