Hvala za besedo. Lepo pozdravljeni.

Zakonodajno-pravna služba je proučila predlog zakona z vidika svojih poslovniško določenih nalog, torej z vidika njegove skladnosti z Ustavo, pravnim sistemom in zakonodajno-tehničnega vidika ter pripravila pisno mnenje, ki bi ga povzela.

V uvodnih pripombah je ZPS izpostavila tako imenovano omnibus tehniko zakonodajnega urejanja, saj je predlog zakona strukturiran na enak način kot tako imenovani PKP zakoni in vključuje zakonsko ureditev v obliki novel, odstopov od določb posameznih zakonov in začasnih ukrepov. V mnenju je opozorjeno, da je temeljni način spreminjanja zakonov ločeno noveliranje vsakega zakona posebej, kar izhaja iz določb Poslovnika Državnega zbora. Sicer je taka tehnika, torej omnibus tehnika, poznana in naj bi bila uporabljena le takrat, kadar je jasno definirana osrednja vsebina in enotno izhodišče zakonskega urejanja, kadar je potrebna istovrstnost predlaganih rešitev in njihova neločljiva medsebojna povezanost in tudi uveljavitev. Vse to pa je z vidika tega predloga zakona, katerega namen je zajezitev širjenja in blaženja posledic COVID-19, vprašljivo, ker predvsem pri novelah sistemskih zakonov s področja zdravstva ZZVZZ in ZZD ni razviden skupni temelj, ki bi narekoval nujnost vsebinske skladnosti in njihove hkratne uveljavitve, saj gre po vsebini za spremembe in dopolnitve, ki odpravljajo organizacijske slabosti zdravstvenega sistema oziroma imajo namen zagotoviti skladnost znotraj zdravstvenega sistema. Iz istega razloga se zastavlja tudi vprašanje ali je mogoče vsebino teh novel šteti kot nujne ukrepe za odpravo posledic naravne nesreče skladno s prvo alinejo drugega odstavka 90. člena Ustave, saj je bil skupaj s predlogom zakona predložen tudi predlog sklepa o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma, s katerim bo Državni zbor ugotovil, da referenduma o tem predlogu zakona ni dopustno razpisati, ker gre za zakon o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravne nesreče.

Predlog zakona v številnih določbah prepušča ureditev materije, ki bi morala biti pridržana zakonu, ker se nanaša na urejanje pravic in obveznosti ali je na ravni zakona tako pomanjkljiva in nejasna, da ogroža načelo pravne države iz drugega člena ustave, podzakonskim aktom ministra, pristojnega za zdravje, in vladi. Zaradi tega je ZPS posebej opozorila na 87. člen ustave, načelo delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena ustave in načelo legalitete iz 120. člena Ustave, ki zahteva, da se vsebinski okvir za podzakonsko urejanje opredeli z zakonom. Z vidika načela legalitete je treba izpostaviti tudi pooblastilo Vladi, da podaljša trajanje zakonskih ukrepov. Tukaj pravzaprav ZPS pogreša izčrpnejšo utemeljitev, zakaj zakonodajalec pred iztekom trajanja ukrepov ne bi sam pretehtal okoliščin, ki utemeljujejo podaljšanje ukrepov, glede na to, da gre za tako imenovani izhodni covid zakon in da večina ukrepov traja eno leto. Z vloženimi amandmaji se sicer to pooblastilo Vladi za podaljšanje ukrepov veže na strokovno mnenje NIJZ, ki sledi razvoju virusa SARS-CoV-2, vendar je treba opozoriti, da je strokovno mnenje NIJZ in njegova vsebina bodoče negotovo dejstvo in kot tako ne predstavlja ustrezne zakonske podlage, ki bi po vsebini uokvirila izvršilno vejo oblasti pri izdaji podzakonskih aktov. Ravnanje izvršilne veje oblasti še zmeraj tako ni v celoti pravno vezano in bi lahko omogočalo arbitrarno odločanje vlade o podaljševanju ukrepov, ki so sicer določeni v zakonu. V zvezi s poglavjem prehodnih in končnih določb Predloga zakona pa je treba uvodoma izpostaviti, da predlagana oprostitev davka na dodano vrednost s pravno sistemskega vidika v bistvu pomeni noveliranje sistema davka na dodano vrednost, umestitev med prehodne določbe pa zmanjšuje preglednost in celovitost pravnega reda, kar je sporno z vidika načela pravne varnosti iz 2. člena Ustave. Predlagana rešitev ni ne začasna in tudi ni prehodna, ker ni v povezavi z nobeno materialno zakonsko določbo.

ZPS je podala tudi pripombe k posameznim členom Predlogom zakona, ki jih na tem mestu ne bi povzemala.

Bi se pa opredelila do vloženih amandmajev Poslanskih skupin koalicije oziroma amandmajev Poslanske skupine Svoboda. Marsikatera pripomba ZPS je bila usklajena v fazi priprave amandmajev. Zaradi kratkega časa, ki je bil na voljo, težko ocenim, ali je bila usklajena večina naših pripomb. Kar pa je še odprtega in je tudi glede na določbe Poslovnika še mogoče popraviti, pa bi kazalo še preučiti, ker nekatere tehtne pripombe še ostajajo neusklajene.

Gre za pripombe, ki kažejo, po mnenju ZPS, na neskladje z Ustavo oziroma na neskladje znotraj pravnega sistema, in gre zlasti za pripombe k 14. členu Predloga zakona, kjer se torej z vloženim amandmajem Poslanske skupine Svoboda predlagano besedilo nekoliko izboljšuje in dodaja obrazložitev, vendar je treba kljub temu opozoriti na naslednje: glede prve faze ukrepa iz tega člena ostaja nedoločnost in nejasnost v zvezi z zdravstvenimi storitvami, ki naj bi se izvajale v tej fazi ukrepa, saj v predlaganih zakonskih določbah niso opredeljene, pri čemer tudi ni opredeljenega razmerja tega ukrepa do izvajanja zdravstvenih storitev v okviru programa, dogovorjenega z zavodom na podlagi sistemske ureditve ZZVZZ, 63. člen. Ob tem se tudi zastavlja vprašanje doseganja namena ukrepa, torej namena povečane dostopnosti do zdravstvenih storitev in odprave oziroma skrajševanja čakalnih dob, glede na to, da predlagane rešitve prvega odstavka ne omejujejo izvajanja posameznih zdravstvenih storitev glede na čakalno dobo za posamezno vrsto zdravstvene storitve oziroma na zdravstvene storitve, pri katerih obstajajo nedopustne čakalne dobe, niti ne dajejo posebnega prednostnega poudarka v zvezi z zdravstvenimi storitvami glede na čakalno dobo, kar lahko vodi do bistvenih odstopanj pri odpravi oziroma skrajševanju čakalnih dob za posamezne vrste zdravstvenih storitev. Zato se zastavlja tudi vprašanje zagotavljanja dostopnosti zdravstvenih storitev v okviru tega ukrepa vsem pacientom pod enakimi pogoji.

Prav tako v okviru prve faze ukrepa ni v zadostni meri upoštevano ustavno načelo legalitete, saj za podzakonsko urejanje minister in zavod nimata zadostnega vsebinskega okvira.

Druga faza ukrepa, ko se za določen del zdravstvenih storitev vključijo tudi izvajalci zdravstvene dejavnosti izven mreže javne zdravstvene službe, je pogojna. Pogoj ugotovi vlada, torej je dano pooblastilo Vladi, da določi, kdaj bo začela učinkovati zakonska ureditev druge faze ukrepa, zato je še posebej pomembno, da je zakonski okvir Vladi za presojo in izdajo sklepa vsebinsko zamejen, natančen in jasen, kar so zahteve ustavnega načela legalitete. Te zahteve niso dosledno upoštevane, saj je ta pogoj nedoločno opredeljen.

Iz zakona ni razvidno niti okvirno, kaj naj bi bil zadosten obseg odprave oziroma skrajšanja čakalnih dob, ki presegajo najdaljšo dopustno čakalno dobo.

V okviru ureditve druge faze je treba prav tako opozoriti na pomanjkljivo vsebino tudi za podzakonsko urejanje oziroma za pristojnosti ministra in zavoda.

V zvezi z drugo fazo ukrepa se zastavlja tudi vprašanje ureditve razmerja izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki so izven mreže javne zdravstvene službe do pacientov, zavoda in države, saj se sistemska zakonska ureditev osredotoča na razmerja izvajalcev javne službe do navedenih subjektov. V zvezi z izjemo od 53.c člena ZZD, ki se nanaša na možnost sklepanja podjemnih in drugih pogodb civilnega prava, je treba opozoriti, da 53.c člen ZZD vsebuje sedem odstavkov, zato je treba jasno navesti in konkretizirati, na kaj se izjema nanaša, in utemeljiti razloge za odstop od sistemske ureditve. Prav tako je treba z vidika ustavnega načela enakosti utemeljiti posebno ureditev le za nekatere subjekte, ki so vključeni v ukrep po tem členu oziroma če teh razlogov ni, predvideti posebnosti za vse te subjekte. Zastavlja se tudi vprašanje razmerja njene vsebine do sistemske ureditve institutov, ki urejajo plačilo za delo preko polnega delovnega časa.

Nadalje, glede amandmaja Poslanske skupine Svoboda k 15. členu je treba opozoriti, da če amandma ne bo sprejet, pripombe ZPS iz mnenja niso ustrezno upoštevane, razen pripombe, da je treba določiti rok za uskladitev predpisa izdanega na podlagi tretjega odstavka spremenjenega 16. člena Zakona o nujnih ukrepih za zagotovitev stabilnosti zdravstvenega sistema, ki je zajeta v amandmaju vseh koalicijskih poslanskih skupin k 41. členu predloga zakona, gre za njegov spremenjen četrti odstavek. Izpostaviti je treba tudi amandma k 29. členu, ki v bistvu ne odpravlja podnormiranosti ukrepa zagotavljanja sredstev za samo testiranje na virus Sars-CoV-2, ki ga za potrebe izvajanja vzgojno izobraževalnega programa izvajajo učenci, dijaki in študenti. Gre za ukrep, ki nima zaslombe v sistemskih oziroma področnih predpisih in na zakonski ravni se z njim v zvezi v temelju ne ureja vseh vprašanj. Na primer ni določen postopek, po katerem se pravica uveljavlja število testov, ki upravičencu mesečno pripadajo, najvišja višina povračila stroškov testov in storitve izdaje testov. Kar pomeni, da bo za ta vprašanja predpis ministra pristojnega za zdravje predstavljal izvirno podlago, kar po mnenju ZPS ni skladno z načelom legalitete.

Pri 35. členu ostaja vprašanje glede razmerja do 23. člena ZNUPZ, ki ureja bistveno podoben ukrep tako po vsebini kot po namenu, deloma pa se ukrepa tudi časovno prekrivata. Navedeno zmanjšuje pravno varnost in otežuje pravnim naslovljencem nedvoumno seznanitev z njihovim pravnim položajem, kar lahko pomeni poseg v načelo pravne države iz 2. člena Ustave. Pri 36. členu ostaja pomislek glede spoštovanja načela enakosti iz 14. člena Ustave, saj bo dodatek za izbiro specializacije iz družinske medicine po uveljavitvi predloga zakona določen v dveh zakonih in v različni višini. Z vidika posameznega specializanta bo tako višina dodatka v enakih okoliščinah nizko zanimanje za specializacije iz družinske medicine, ki vpliva na dostopnost do primarnega zdravstvenega varstva odvisna zgolj od časovnega trenutka začetka opravljanja specializacije. Pri obeh ukrepih ostaja tudi pripomba, da posebna določitev časa trajanja tega ukrepa ni potrebna, saj sta časovno zamejena že po vsebini.

Glede 37. člena je treba opozoriti, da predlagani amandma razrešuje le manjši del pripomb, zato ZPS opozarja na nespremenjeni četrti odstavek, s katerim se določa obveznosti izvajalca v javni mreži, da vodi mesečno evidenco o številu obravnavanih obolelih po področju dela v povezavi s prejemniki dodatka. Iz določbe ni razvidno, katere podatke naj bi ta evidenca sploh vsebovala, ne jasno je tudi, kateri podatki naj bi bili anonimizirani v evidenci, ki bi se priložila zahtevku. Glede vzpostavitve nadzora s preverjanjem zdravstvene dokumentacije obolelega vnesene v centralni register podatkov o pacientu se še naprej zastavlja vprašanje o skladnosti predlaganih rešitev z 38. členom Ustave in ustaljeno ustavno sodno presojo, posebej pa tudi o njeni sorazmernosti z vidika načela najmanjšega obsega podatkov, po katerem morajo biti osebni podatki ustrezni, relevantni in omejeni izključno na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo.

Izpostaviti je treba tudi predlagano rešitev iz osmega odstavka, ki bi v primeru, da bi bilo ob nadzoru ugotovljeno, da prejemnik ne vodi evidence v skladu s četrtim odstavkom tega člena obveznost vrnitve prejetih sredstev naložila zaposlenemu, ki je dodatek prejel, čeprav je za kršitev odgovoren izvajalec.

In še glede 38. člena, glede katerega je neupoštevana pripomba, v kateri je še zmeraj predlagano povezovanje zbirk, čeprav bodo bolnišnice NIJZ določene podatke posredovale in same ne bodo tvorile posebne zbirke. Toliko s strani ZPS.

Hvala.