Hvala.

Želijo besedo še vabljeni? Predstavnica Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije mag. Mateja Toman, izvolite.

MAG. MATEJA TOMAN (predstavnica Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije): Spoštovana predsednica oziroma vodilna, spoštovani člani odbora, predstavniki ministrstva, drugi danes udeleženi, lep pozdrav in najprej hvala za besedo.

V prihodnjem letu, natančneje aprila, bo 15 let od takrat, ko je Republika Slovenija ratificirala mednarodno konvencijo o pravicah invalidov in slovenski invalidi smo bili zelo ponosni, ko je leta 2007, Republika Slovenija je bila med prvimi državami, ki je pristopila k podpisu konvencije in tudi opcijskega protokola h konvenciji. Seveda smo se takrat zavedali, da vse v konvenciji zapisane pravice v dejanskem življenju slovenskih invalidov ne bodo uresničene čez noč, to so namreč procesi, ki terjajo več let in implementacija ni nenadna, vendarle pa smo si želeli in pričakovali, da bo konvencija pomenila pomemben premik na področju dejanskega uresničevanja pravic invalidov v družbi. Razvoj sicer gre, je pa počasen, zato smo v Nacionalnem svetu invalidskih organizacij Slovenije ves čas pozorni na udejanjanje zapisanih pravic. 33. člen konvencije predvideva vzpostavitev neodvisnega organa, ki je zadolžen za spremljanje implementacije konvencije in položaja invalidov v posamezni državi in to je ena od zavez, ki se nam zdi prav tako izjemno pomembna in ena temeljnih določb konvencije. Zato v Nacionalnem svetu invalidskih organizacij Slovenije pričakujemo, da bo ta zaveza, ki jo določa drugi odstavek 33, člena konvencije, vsaj po 15. letih vendarle šla na pot ustrezne rešitve in uresničitve, tako kot je zapovedana. Svet za invalide, kot je določen sedaj v Zakonu o invalide, o izenačevanju možnosti invalidov, ima določene pristojnosti oziroma naloge, vendar ne izpolnjuje ključnega pogoja neodvisnost. Ker kot smo slišali iz predstavitev predhodnih govornikov, je sestavljen kot tripartiten organ, pri čemer je tretji del članov sveta iz vrst predstavnikov ministrstev. Torej je ta pogoj neodvisnosti neizpolnjen.

Svet za invalide Republike Slovenije je zato že v preteklih mandatih odpiral to vprašanje, in tudi takrat v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pripravil raziskavo oziroma preko javnega razpisa bila pripravljena raziskava in tudi proučitev možnih rešitev, ter na podlagi tega pripravljen strokoven osnutek Zakona o Svetu za invalide, kar smo tudi predhodno slišali. Ta predlog je bil tudi deležen javne obravnave. In v tem sedanjem predlogu so naslovljene številne dileme, ki so bile takrat odprte. Torej predstavlja sedanji predlog nadgradnjo takratnega predloga in naslavlja vse temeljne zaveze, ki jih mora takšno neodvisno telo izpolnjevati na podlagi že prej omenjenega drugega odstavka 33. člena Konvencije.

Omenjeno je bilo tudi danes večkrat, da v Sloveniji že tovrstne naloge opravlja Varuh človekovih pravic. Res je, da je Varuh človekovih pravic tisto pomembno in temeljno telo v Republiki Sloveniji, ki obravnava vprašanja kršitev temeljnih človekovih pravic, ampak celotnega prebivalstva, torej celotne populacije, obravnava predloge vseh ranljivih skupin. In v pretekli praksi, kot lahko vidimo tudi v vsakoletnih preteklih poročilih Varuha človekovih pravic, so bili invalidi, kot sicer pomembna in ena najranljivejših družbenih skupin, deležni relativno zelo malo pozornosti, kljub temu, da smo invalidi kot družbena skupina med tistimi, ki so najbolj podvrženi diskriminaciji in kršenju temeljnih človekovih pravic tudi še sedaj, v 21. stoletju.

Z vsem spoštovanjem do funkcije, ki jo sicer opravlja Varuh človekovih pravic, imamo vrsto let občutek, da se v tej množici pobud, vprašanj, ki se naslavljajo na Varuha, vprašanja invalidov preprosto izgubijo in ne morejo biti obravnavana celovito in prispevati k oblikovanju trajnih in celovitih rešitev na področju preprečevanja kršitev njihovih temeljnih pravic. Prav takšna praksa se je pojavljala seveda tudi v drugih državah, zato kot smo slišali, imajo države različne rešitve, kako obravnavati implementacijo Konvencije in položaj invalidov v družbi. Ponekod je tudi Varuh človekovih pravic tisti, ki te naloge opravlja. Ponekod pa imajo, kot omenjeno, posebnega Varuha človekovih pravic, ki obravnava izključno populacijo, ki jo predstavljajo invalidi. Torej je neodvisnost in usmerjenost v posamezno ranljivo skupino tudi trend, ki je prisoten v zadnjih letih na področju Evropske unije. In tudi priporočila Evropske komisije gredo v smeri, naj imajo specifične ranljive skupine svoje neodvisno telo za spremljanje uresničevanja njihovih pravic, ki se specializira prav za to določeno posamezno ranljivo skupino, saj ravno to omogoča res celovito obravnavo in oblikovanje ustreznih rešitev. Tak trend lahko v Evropi, kot rečeno, vidimo, pa tudi v Sloveniji smo že opazili pobude nekaterih drugih ranljivih skupin, ki si želijo, da bi imele svoje specializirano telo.

Glede na velikost populacije invalidov in glede na položaj, s katerim se vsakodnevno soočamo, smo prepričani, da je pričakovanje, da bomo slovenski invalidi imeli neodvisno telo, ki bo res specializirano za to področje, utemeljeno in pričakovano.

Pa mogoče, če še izpostavimo vprašanja pretekle prakse. Svet za invalide Republike Slovenije je bil v preteklih letih večkrat pozvan tudi s strani Varuha človekovih pravic, kadar so bile na varuha naslovljena vprašanja oziroma pritožbe invalidov, in je v teh primerih v preteklih mandatih varuha le-ta te pobude in vprašanja naslovil na Svet za invalide oziroma Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, torej kot tiste telo in organe, ki naj mu pomagajo pri obravnavi tovrstnih vprašanj. Torej je Svet za invalide posredno tovrstno vlogo že imel in se je te njegove vloge praktično varuh v preteklih mandatih tudi posluževal. Kaj je temeljno pričakovanje? Da se torej uresniči drugi odstavek 33. člena konvencije. Ne zgolj zato, da zadostimo 33. členu konvencije, ampak zato da se bo konvencija dejansko bolj celovito, bolj pospešeno in sistematično uveljavila v dejanskem življenju, kar menimo, da je po petnajstih letih od njene ratifikacije pomembno, torej, da se ta razvoj udejanjanja človekovih pravic invalidov v slovenskem prostoru pospeši in nadgradi. Vsekakor si želimo, da nadaljujemo s prakso in upoštevamo načelo nič o invalidih brez invalidov. V konkretnem primeru predloga oblikovanja sveta za invalide, kot je predlagan s tem zakonom, je tu zaradi dvopartitne sestave, v katerem imajo predstavniki reprezentativnih invalidskih organizacij pomembno vlogo, to pomeni res pomemben kvalitativni vidik sestave tovrstnega neodvisnega organa, ki ga v drugih organih, tudi pri Varuhu človekovih pravic, ne moremo zagotoviti.

Da ne bom predolga, s tem zaključujem in na vas naslavljam prošnjo, da predlagani predlog zakona podprete in s tem omogočite uresničitev zavez Republike Slovenije in utemeljenih pričakovanj slovenskih invalidov.

Hvala.