Lep pozdrav vsem skupaj. Spoštovana predsedujoča odbora, spoštovane članice in člani in ostali vabljeni.

Danes je pred vami Zakon o Svetu za invalide, ki ga je v zakonodajni postopek vložil Državni svet s ciljem zagotoviti ustanovitev neodvisnega telesa za spodbujanje, varovanje, spremljanje in izvajanje Konvencije o pravicah invalidov. Slovenija je sicer s ciljem uresničevanja zavez za ustanovitev neodvisnega organa za spodbujanje, varovanje in spremljanje izvajanja konvencije na podlagi 28. člena Zakona o izenačevanju možnosti invalidov ustanovila Svet za invalide Republike Slovenije, ki pa je tripartitni organ, katerega člani so predstavniki reprezentativnih invalidskih organizacij, predstavniki strokovnih institucij s področja invalidskega varstva ter predstavniki Vlade Republike Slovenije. Njegova temeljna naloga je, da deluje kot obvezni posvetovalni forum o vprašanjih invalidske politike. Strokovne in administrativne naloge, povezane z delom Sveta za invalide, trenutno opravlja Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, hkrati pa Svet za invalide nima lastnih finančnih sredstev.

Odbor za pravice invalidov, ustanovljen v okviru Organizacije združenih narodov, je leta 2018 v sklepnih ugotovitvah glede uvodnega poročila Slovenije ocenil, da je trenutna ureditev Sveta za invalide neprimerna, saj Svetu za invalide ni zagotovljena zadostna samostojnost, neodvisnost od izvršne veje oblasti in niso zagotovljena zadostna sredstva za njegovo delovanje. Hkrati je Odbor za pravice invalidov opozoril tudi pomanjkljivo sodelovanje reprezentativnih invalidskih invalidov pri nadzoru nad implementacijo Konvencije o pravicah invalidov.

S ciljem nasloviti navedene ugotovitve Odbora za pravice invalidov in zagotoviti ustrezno izvajanje drugega odstavka 33. člena Konvencije o pravicah invalidov je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti na podlagi izdelane študije leta 2019, dalo v javno razpravo Predlog zakona o Svetu za invalide Republike Slovenije. Kljub temu, da so bile pripombe vseh deležnikov naslovljene v dopolnjenem predlogu zakona, ta žal ni bil vložen. Takraten predlog zakona sledi ideji, ki jo je vseboval tudi predlog zakona iz leta 2019, in sicer o ustanovitvi Sveta za invalide kot posebnega neodvisnega organa, ki bi izvajal naloge v skladu z drugim odstavkom 33. člena Konvencije o pravicah invalidov.

Predlog zakona predvideva ustanovitev Sveta za invalide, kateri člani bi bili predstavniki reprezentativnih invalidskih organizacij in predstavniki strokovnih organizacij s področja invalidskega varstva. Svet za invalide bi poleg nalog s področja spremljanja in izvajanja programov s področja invalidskega varstva, Vladi dajal tudi pobude, predloge in priporočila v zvezi z urejanjem pravic invalidov in invalidskim varstvom, spodbujal in spremljal izvajanje konvencije in izbirnega protokola h konvenciji o pravicah invalidov ter obravnaval posamične primere kršitve pravic invalidov. Postopek odločanja o posameznih kršitvah se v veliki meri opira na postopek, ki je določen v Zakonu o varuhu človekovih pravic.

Zakon skupaj s predlaganimi amandmaji določa tudi jasno razmejitev pristojnosti med zagovornikom načela enakosti, varuhom človekovih pravic in svetom za invalide. Primerjalno pravno gledano se države podpisnice konvencije odločajo za različne načine implementacije drugega odstavka 33. člena konvencije o pravicah invalidov, pri čemer imajo določene države podpisnice konvencije za ta namen ustanovljen poseben neodvisni organ, v določenih državah pa te naloge opravlja varuh človekovih pravic, v določenih pa je ta pristojnost podrejena enemu iz ministrstev, tako da imamo tukaj več oblik.

Države članice so pri odločitvi o načinu implementacije omenjene odločbe samostojne, vendar morajo pri tem slediti smernicam za neodvisne nadzorne mehanizme, ki določajo, da mora biti organ, ki je ustanovljen na podlagi drugega odstavka 33. člena konvencije, neodvisen od organa za stike, v Sloveniji je to pristojno ministrstvo, neodvisen od izvršilne veje oblasti, zagotovljena mu mora biti stabilna institucionalna podlaga in materialna neodvisnost. Omogočen mu mora biti celovit dostop do informacij, ki jih potrebuje za izvajanje, v nadzornem procesu pa sodelujejo člani civilne družbe, posebej invalidi in invalidske organizacije.

Vlada Republike Slovenije je v mnenju izpostavila, da ne podpira predlog zakona, saj meni, da je za umestitev nalog iz drugega odstavka 33. člena Konvencije o pravicah invalidov potrebno opraviti široko javno razpravo. To me malo čudi, ker je vseskozi ministrica Kopačev in ministrica Klampferjeva, ki so vodili to ministrstvo, jasno in glasno podpirale ustanovitev neodvisnega organa, Sveta za invalide Republike Slovenije. Hkrati pa je bila javna razprava opravljena že pri pripravi predloga zakona leta 2019 in kasneje v vsakokratni obravnavi letnih poročil tudi Varuha človekovih pravic in obravnavi pravic invalidov, pri čemer se vsak rok javne razprave zaključi brez sprejemanja kakršnokoli rešitev, ki bi omogočila ustrezno implementacijo konvencijskih določb, kar nenazadnje pomeni, da Slovenija še vedno ni uresničila priporočil Odbora za invalide. Varuh človekovih pravic je na petkovi seji tega odbora ob obravnavanju letnega poročila varuha izrazil nasprotovanje predlogu zakona z utemeljitvijo, da ima v Sloveniji ta trenutni status A skladno s tako imenovanimi pariškimi načeli zgolj varuh človekovih pravic in z navedbo, da nekatere naloge na podlagi omenjene konvencije že izvaja. Opozoriti velja, da to ne pomeni, da tu tudi drugi nacionalni organi statusa A po tako imenovanih pariških načelih ne bi mogli pridobiti. Obenem pa je potrebno opozoriti na dejstvo, da so predstavniki reprezentativnih invalidskih organizacij že večkrat opozorili na neustreznost umeščanja omenjenih nalog k Varuhu človekovih pravic in neustrezno aktivnost varuha na področju invalidov. V poročilu ste tudi lahko zaznali, da vse priporočila in pa urgence s strani varuha potekajo 10 do 12 let. Spoštovane in spoštovani, marsikateri od mojih kolegov ne dočaka tega, da bi se razrešila kakšno situacijo v 12-ih, 10-ih letih. Zato umestitev konvencijskih nalog k Varuhu človekovih pravic bi onemogočila sodelovanje invalidskih organizacij pri izvajanju nadzora nad konvencijskimi določbami, kar bi pomenilo pomemben odmik od načela ničesar o invalidih brez invalidov in seveda dodatno bremenilo institucijo varuha človekovih pravic. Področje invalidov in invalidskega varstva je izredno kompleksno področje, ne samo zaradi velikega obsega zakonodaje, ki to področje ureja, temveč tudi zaradi heterogenosti skupine invalidov, kar pomeni, da je pri izvajanju vseh konvencijskih nalog potrebno imeti široko znanje, ne samo teoretično, temveč tudi praktično z omenjenega področja, saj lahko le na ta način omenjeni organ naslovi širok spekter vprašanj, ki zadevajo invalide. Že maja letos bi morala Slovenija poročati odboru za pravice invalidov skladno s konvencijo o pravicah invalidov, vendar se zaradi epidemije Covid-19 in ostalih dogodkov po svetu poročanje nekoliko zamaknilo, kar je seveda razumljivo. Ko bo Slovenija zopet pozvana k poročanju, bo eno izmed vprašanj tudi odziv na ugotovitve Odbora za invalide v uvodnem poročilu. Zato ta zakon omogoča Sloveniji, da uresniči priporočila, ki jih je sprejela in sprejme ustrezne podlage za delovanje neodvisnega telesa na podlagi drugega odstavka 33. člena Konvencije o pravicah invalidov. Obenem ta zakon omogoča, da Svet za invalide opravlja tudi naloge specializiranega organa za enakost na področju invalidnosti, kot to priporoča tudi Evropska komisija.

Spoštovane članice in člani odbora! Prosim vas, da predlog zakona skupaj s predlaganimi amandmaji za amandma odbora sprejmete, saj bomo na tak način omogočili ne samo dosledno izvajanje konvencijskih določb, temveč tudi omogočili, da invalidi sooblikujejo invalidsko politiko, ki jih zadeva in skrbijo ne samo za nadzor nad izvajanjem konvencijskih pravic, temveč tudi za spodbujanje osveščenosti na področju invalidnosti. Zahvaljujem se za vašo pozornost. Ostalo bom pa tudi komentiral v razpravi. Hvala.