Hvala lepa.

Spoštovana predsednica, spoštovane poslanke in poslanci, predstavniki Vlade, lepo pozdravljeni!

Danes predstavljam 27. redno Poročilo Varuha človekovih pravic, ki se nanaša na leto 2021 in Poročilo Državnega preventivnega mehanizma. Tudi leto 2021 je tako kot leto prej zaznamovala pandemija covid-19, ki je posegla v vse pore naše družbe. Ponovno smo prejeli kar tretjino več zadev kot pred letom 2020 in glede na klice in pobude posameznic in posameznikov je jasno, da je pandemija na številnih področjih povečala stiske ljudi. Nedopustno pa je, da država z nespoštovanjem in kršenjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin ta položaj še poslabšuje. V letu 2021 smo prejeli skoraj 32 tisoč vhodnih dokumentov in ustvarili več kot 9 tisoč 200 izhodnih dokumentov. Na vseh področjih sistematično spremljamo ugotovljene kršitve in kršitelje. Tako smo lani obravnavali skoraj 7 tisoč zadev, od tega smo na lastno pobudo odprli 77 širših vprašanj. Ugotovili smo 276 kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter drugih nepravilnosti. Največkrat smo ugotovili kršitve načela dobrega upravljanja, enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic, načela pravičnosti, pravice do socialne varnosti in pravice do zdravega življenjskega okolja. Največ kršitev, kar 63, smo ugotovili s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Temu sledijo Ministrstvo za okolje in prostor, Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za zdravje, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Vlada Republike Slovenije in drugi.

Pandemija je dokončno razgalila marsikateri sicer obstoječi problem, ki ga moramo kot družba in država čim prej rešiti. Vstopamo v tako imenovano post covidno obdobje, v katerem so prišle še bolj do izraza številke, številne pomanjkljivosti glede spoštovanja človekovih pravic v naši družbi. Za izgradnjo vključujoče družbe in za primer novih valov epidemije ter za reševanje ključnih sistemskih izzivov v Sloveniji na podlagi vseh svojih dejavnosti v preteklem letu dajemo 86 novih priporočil.

Opozarjamo tudi na veliko število neuresničenih preteklih priporočil, ki so še vedno aktualna. Čeprav naša priporočila pravno niso zavezujoča, je njihovo uresničevanje s strani pristojnih organov kazalnik, kolikor se dejansko zavzemajo za krepitev in spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Od Vlade pričakujem, da zagotovi, da bodo pristojni organi začeli učinkovito uresničevati vsebinsko neuresničena priporočila, ki jih poudarjamo že vrsto let in bodo med sabo v ta namen tudi sodelovali, kadar je to potrebno. Odgovornost je na Vladi, zato pričakujem aktivno koordinacijo, če ne gre drugače, lahko tudi s strani kabineta predsednika Vlade.

Človekove pravice niso le nek oddaljen pravniški pojem, ampak morajo biti zagotovljene vsakomur. Posamezniku morajo ob tem biti na razpolago tudi ustrezni mehanizmi in pravna sredstva, da se kršitve odpravijo.

Opozorili smo na primer, da za opomin pred odpovedjo delovnega razmerja, ki ima kasneje lahko za posledico dejansko odpoved delovnega razmerja, delavcu ni zagotovljeno sodno varstvo, čeprav gre za samostojno sankcijo. Pozivamo, da se to področje čim prej ustrezno uredi.

Področje delovanja institucije Varuha človekovih pravic je zelo obsežno, zato želim kot varuh dati vsem enako težo in pomen. S tremi namestniki ter sodelavkami in sodelavci strokovno in odgovorno opravljamo svoje delo.

Pristojnosti Varuha so sicer omejene, vendar pa glede na to, da smo od lani tudi nacionalna institucija za človekove pravice s statusoma po pariških načelih, pogosto opozarjamo tudi na sistemske rešitve, opravlja mednarodna poročanja in analize.

Tudi lani smo veliko pozornost namenili različnim ranljivim skupinam, kot so otroci, invalidi, starejši, ženske, narodne in etnične skupnosti, zaposleni, brezposelni, verske skupnosti, LGBTI plus in tujci. Nesprejemljivo pa je, da je katerokoli ranljivo skupino odrivamo na rob družbe in ne upoštevamo njihovih z ustavo zagotovljenih pravic. Ponavljam, da je odnos države do najbolj ranljivih skupin njeno najboljše ogledalo sami sebi.

Na področju enakosti pred zakonom in prepovedi diskriminacije je bila lani rdeča nit obravnavanih zadev dostopnosti invalidov do grajenega okolja, javnega prevoza in komunikacij. Ob obravnavi zatrjevanih neodzivnosti gradbene inšpekcije na prijave arhitekturnih ovir smo odkrili sistemske nepravilnosti zakona o izenačevanju možnosti invalidov. Izkazalo se je namreč, da ima gradbena inšpekcija le nadzor nad gradnjami, ne pa tudi že nad že zgrajenimi objekti. ZIMI pa ne določa organa za nadzor nad izvajanjem dostopnosti do že zgrajenih objektov v javni rabi za invalide. Zato smo že podali predlog za spremembo zakona.

Opozarjam še, da minister pristojen za invalidsko varstvo že več kot 10 let zamuja z izdajo podzakonskega akta, ki določa minimalne zahteve za dostopnost blaga in storitev za invalide. Zaskrbljujoče je, da se gibalno oviran invalid 11 let po uveljavitvi ZIMI lahko še vedno znajde pred nepremostljivo oviro, stopnico, vhodom v javno šolo, v center za socialno delo, lekarno ali drugo javno ustanovo. Od države pričakujem, da zagotovi ustrezno infrastrukturo, s katero bo omogočena enaka obravnava vseh oseb v družbi oziroma njihovo socialno vključevanje.

Ponavljam neuresničeno priporočilo, da Vlada čim prej pripravi ustrezen predlog, da Republika Slovenija skladno z drugim odstavkom 33. člena Konvencije o pravicah invalidov končno le vzpostavi neodvisno telo za spodbujanje, varovanje in spreminjanje in spremljanje izvajanja te Konvencije. Na to opozarjamo že 12 let. Že večkrat sem izpostavil, da trenutno stanje ni v korist invalidov in da je varuh pripravljen prevzeti to odgovorno in zahtevno nalogo. Kot sem poročal že prejšnji teden na Odboru za delo, družino, socialne zadeve in invalide sem razočaran, da je bil letos poleti brez posvetovanja z nami in kljub našemu predlogu v zakonodajni postopek vložen Predlog Zakona o Svetu za invalide Republike Slovenije. Predlog zakona namreč ne predvideva, da to zahtevno in odgovorno nalogo prevzame institucija Varuha človekovih pravic kot edina nacionalna institucija za človekove pravice v Sloveniji. V najmanj 14 evropskih državah Franciji in Nemčiji, Švedskem, Nizozemskem, Danskem, Grčiji in drugje te naloge izvajajo prav ombudsmani oziroma nacionalne institucije za človekove pravice. Žal mi je, da je obrazložitev zakona zavajajoča in ne prikazuje prevladujoče ureditve v večini držav članic Evropske unije. Zakon namreč prikazuje ureditev le v treh državah, in sicer, na Slovaškem, v Avstriji in na Hrvaškem. Ne prikazuje oziroma niti ne omenja pa uspešnih in učinkovitih praks večine držav članic Evropske unije.

Vloženi zakon v veliki meri pomeni tudi nepotrebno podvajanje pristojnosti neodvisnih državnih institucij. Varuh je namreč že po obstoječi ureditvi pristojen za spremljanje implementacije mednarodnih standardov človekovih pravic v državi torej tudi Konvencije o pravicah invalidov. Predlagana ureditev bi lahko posegla tudi v našo pristojnost in poslanstvo.

Z vidika neizvajanja Konvencije o pravicah invalidov, ponovno opozarjam, da v Sloveniji in deinstitucionalizacijo pogosto napačno razumemo. Pravica invalidov je, da živijo neodvisno in so vključeni v skupnost. Ponovno ponavljamo še vedno neuresničeno priporočilo, da je skrajni čas, da pristojni čim prej in v dialogu z zainteresirano civilno družbo pripravijo celovito strategijo deinstitucionalizacije, ki bo upoštevala mednarodne standarde spoštovanja pravic invalidov. Država mora sočasno sprejeti tudi strategijo deinstitucionalizacije za starejše. Še vedno ostaja neuresničeno tudi lansko priporočilo, da naj pristojno ministrstvo uvede družinsko asistenco v družinah, ki skrbijo za otroke s posebnimi potrebami mlajše od 18 let s ciljem dodatnega zmanjševanja institucionalizacije otrok s posebnimi potrebami in z namenom uresničevanja pravice otrok s posebnimi potrebami do družinskega življenja. Iz enakega razloga ponavljamo tudi priporočilo, da se družinam, ki skrbijo za otroke s posebnimi potrebami izgubljeni dohodek odmeri vsaj v znesku minimalne plače. Nesprejemljivo je mnenje pristojnega ministrstva, da bi tak ukrep potreboval celovito preučitev in uskladitev še z drugimi resorji. Tokrat res pričakujemo uresničitev tega priporočila.

Glede novele Zakona o osebni asistenci, ki je bila sprejeta lani oktobra, menimo, da predstavlja pomemben korak naprej v pravo smer. Pričakujem pa, da se že uveljavljene pravice do osebne asistence ne bodo krnile. Po naših dolgoletnih prizadevanjih za odpravo pravic krivic posameznikom, ker jim Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni priznal pravice do invalidnine, ker je pri njih prišlo do telesne okvare, ki je nastala, zaradi bolezni. Po letu 2013 je bila končno le sprejeta novela zakona. Pozdravili smo tudi sprejem zakona, ki odpravlja krivice slepim in slabovidnim otrokom. Zadovoljni smo, da je bilo uresničeno tudi naše priporočilo glede vzpostavitve zakonske podlage za priznanje nadomestila za invalidnost tistim invalidom, ki v času rednega šolanja med dopolnjenim 18 in 26 letom niso imeli priznane te pravice, pridobili pa so jo po zaključku rednega šolanja.

Položaj otrok je tudi lani ostal občutljiv, saj je pandemija še posebej vplivala na to ranljivo skupino. Ponovno opozarjam na pomen hitrega odločanja o vseh zadevah, ki se nanašajo na položaj in pravice otrok predvsem v sodnih postopkih. V primeru zagovorništva otrok ugotavljamo, da pomanjkanje sodnih izvedencev v družinskih zadevah lahko vodi v kršitve pravic otrok, zato od Vlade in Zdravniške zbornice pričakujemo, da storita vse potrebno, da se nevzdržno stanje glede pomanjkanja sodnih izvedencev v družinskih zadevah v najkrajšem možnem času odpravi.

Glede starejših je bila osrednja tema priprava in sprejetje Zakona o dolgotrajni oskrbi. Na zakon smo čakali več kot dve desetletji, smo pa razočarani, da zakon v premajhni meri zagotavlja človekove pravice starejših in invalidov, saj naše pripombe in predlogi večinoma niso bili upoštevani in sprejeti. Pristojne za to pozivam, da ugotovljene pomanjkljivosti čim prej odpravijo, če je potrebno tudi s spremembami zakona. Na področju zdravstvenega varstva opozarjamo, da sta dostop do zdravnika in kakovost zdravljenja ključna elementa javnega zdravstva. Pristojni naj čim prej sprejme ukrepe za zagotavljanje zadostnega števila zdravnikov družinske medicine, medicine dela, pedopsihiatrov, oftalmologov in kliničnih psihologov. Še vedno je neuresničeno naše priporočilo glede vzpostavitve registra redkih nemalignih bolezni. S sistemskega vidika tudi ni ustrezno poskrbljeno za zagotavljanje namestitvenih kapacitet za osebe, ki zaključijo bolnišnično zdravljenje, njihovo zdravstveno stanje pa jim ne omogoča samostojnega življenja.

Posebej moram izpostaviti številna neuresničena priporočila iz področja pristojnosti Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Kot stalno nalogo izpostavljamo priporočilo, da Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije po pridobitvi naročilnice posameznike, ki potrebujejo medicinski pripomoček pozove k vložitvi vloge za odobritev medicinskega pripomočka, s tem pa jim omogoči uporabo pravnih sredstev zoper odločbo ZZZS. Čeprav se zdi objava na spletni strani morda najenostavnejša rešitev pa opozarjamo, da to ni dovolj. Saj vse zavarovane osebe, predvsem starejši morda niso vešči iskanja po spletnih straneh, zato opozarjamo, da je potrebno zavarovance o njihovih pravicah obveščati tudi na druge načine in ažurno. Neuresničeno obstaja tudi priporočilo, da ZZZS pravico do izposoje medicinskih pripomočkov torej negovalne postelje, trapeza za obračanje, toaletnega stola in tako dalje, zagotavlja tudi začasno nepremičnim osebam. Pristojno ministrstvo in zavod sta priporočilo zavrnila, zaradi nestrinjanja, kar je za nas popolnoma nesprejemljivo. Pri tem priporočilu vztrajamo, saj v vseh zdravstvenih stanj ni možno umestiti v tako imenovane sistemske potrebe zavarovanih oseb.

Med aktualnimi priporočili pa posebej izpostavljam priporočilo Ministrstvu za zdravje in ZZZS, da se zavarovancem omogoči doplačilo nadstandardne storitve, saj ni razumno, da se pacientu, če se na primer odloči za nadstandardno lečo ne omogoči plačila pravice iz zdravstvenega zavarovanja, ki bi mu sicer pripadala, če bi se odločil za standardno lečo. V takem primeru se nam se postavlja pod vprašaj smiselnost obveznega zdravstvenega zavarovanja, saj pacient nima nobene možnosti glede izbire zdravljenja, čeprav je zavezan k plačilu obveznega zavarovanja. V tovrstnih primerih pričakujem, da ZZZS pacientom izplača znesek standardne storitve, preostanek, torej razliko, pa si pacient doplača sam. V nasprotnem primeru se sprašujemo, ali lahko sploh še govorimo o uveljavljanju pacientove pravice do primerne in kakovostne zdravstvene obravnave.

Glede na to, kar sem vam zdaj povedal druge številne sistemske pomanjkljivosti in težave v slovenskem zdravstvenem sistemu, kjer so pacientom pogosto kršene človekove pravice močno obžalujem, da Odbor za zdravstvo Državnega zbora ni obravnaval našega poročila, saj bi se lahko podrobneje seznanil z našimi priporočili in predlogi za izboljšanje stanja.

Veliko smo se ukvarjali tudi s svobodo izražanja. Zaskrbljen sem nad razmahom epidemije nestrpnosti in sovražnosti. Svoboda izražanja je demokratična pridobitev, vendar ni absolutna. Že od začetka svojega mandata in izpostavljam skrb za etiko javne besede in spoštovanje človekovega dostojanstva. Organe odkrivanja in pregona sem že večkrat pozval naj se ob takšnih primerih nemudoma odzovejo. Tudi naš Center za človekove pravice se je v letu 2021 veliko ukvarjal s tako imenovanim sovražnim govorom. Pripravijo analizo tožilske prakse glede pregona kaznivih dejanj javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti po 287. členu Kazenskega zakonika. Iz analize jasno izhaja, da vsako žaljenje, grožnje in neustrezno izražanje v javnosti še ne pomenijo nujno kaznivega dejanja tako imenovanega sovražnega govora. Izpostavljam pa, da lahko neprimerno izražanje nakazuje na kakšno drugo kaznivo dejanje ali predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost, na primer, zaradi žalitev. Pomembno je, da se posamezniki zavedajo svojih pravnih možnosti tudi v takih primerih.

Na področju boja proti trgovini z ljudmi posebej izpostavljam, da še vedno ni ustanovljen poseben nacionalni poročevalec za boj proti trgovini z ljudmi. To pomembno nalogo smo tudi pripravljeni prevzeti. Opozarjamo, da še vedno ostaja neuresničeno naše priporočilo naj pristojno ministrstvo in Vlada čim prej pripravita novelo Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj, tako da se vsem žrtvam kaznivih dejanj trgovine z ljudmi ne le državljankam in državljanom Slovenije ali EU zagotovi dostop do nacionalnih odškodninskih shem. Zavlačevanje s sprejetjem tovrstne spremembe zakonodaje, ki terja le črtanje šestih besed iz 5. člena zakona, in ki žrtvam hkrati daje pravico do odškodnine, je neopravičljivo.

Glede tujcev opozarjam tudi, da v slovenski pravni red še ni bila ustrezno implementirana direktiva Sveta EU o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, kar bi bilo treba urediti v Zakonu o tujcih.

Obravnavali smo kar nekaj zadev, ki se nanašajo na predolgotrajne postopke. V enem primeru je zaradi dolgotrajnega odločanja o dovoljenju za stalno prebivanje otroka in neupoštevanju načela varovanja pravic strank, otrok ostal brez urejenega dovoljenja za bivanje.

Spoštovani, poleg Letnega poročila, kar v nadaljevanju predstavljam še Poročilo državnega preventivnega mehanizma za leto 2021.

Naloga DPM je krepiti varstvo oseb, ki jim je bila odvzeta prostost, pred mučenjem in drugimi oblikami okrutega, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja.

Obiskujemo tiste kraje v Sloveniji, kjer so ali bi lahko bili nameščeni posamezniki, ki jim je bila odvzeta prostost. Lani smo tako obiskali 60 krajev odvzema prostosti. Vsi obiski, razen dveh, so bili opravljeni brez hodne najave.

Ob obiskih domov za starejše smo, kot že vrsto let poprej, ugotovili, da obstajajo težave s pridobivanjem pravne podlage za zadrževanje v domovih, kjer varovanja stanovalcev zaposleni ne izvajajo s klasičnim zaklepanjem oddelka. DPM je ugotovil tudi prezasedenost varovanih oddelkov, denimo starejših na Primorskem, ki imajo varovane oddelke za stanovalce z demenco. Do prezasedenosti ali celo do nameščanja stanovalcev na hodnikih, kopalnicah in v dnevnih prostorih je v konkretnih primerih največkrat prišlo zaradi sklepa sodišča.

V posebnih socialno varstvenih zavodih smo preverjali predvsem prezasedenost varovanih oddelkov, kar vpliva na kakovost bivanja vseh stanovalcev, predvsem pa tudi večjo obremenitev zaposlenih. Nevzdržne razmere na teh oddelkih, ki traja že več kot 10 let, lahko nedvomno opredelimo kot grdo ravnanje s stanovalci, za kar pa je odgovorna država.

Lani smo bili tudi mednarodno aktivni. Še naprej smo krepili odnose v mednarodnih združenjih in mednarodnih organizacijah in se udeležili preko 70 različnih mednarodnih dogodkov.

Lani decembra sem bil soglasno izvoljen v upravni odbor direktorjev za Evropo v okviru Mednarodnega inštituta ombudsmanov, kar je zame osebno priznanje za opravljeno delo, predvsem pa zaveza k prizadevanjem za širjenje kulture, spoštovanja človekovih pravic tako na nacionalni kot regionalni in mednarodni ravni tudi v prihodnje.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, nemogoče v tako kratkem času predstaviti vse naše aktivnosti, ugotovljene pomanjkljivosti, kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin in priporočila. Naša dejavnost je podrobneje predstavljena v letnem poročilu, ki je dostopna na spletni strani. Enako velja za Poročilo o delu državnega preventivnega mehanizma. Natisnili smo le povzetek dela Varuha, da bodo pristojni na ta način tudi lažje prepoznali naša priporočila, in da jim bo pri vsakdanjem delu bolj pri roki.

Tudi letos je Vlada pripravila obsežno skupno odzivno poročilo, ki ga je koordiniralo Ministrstvo za pravosodje. To obravnava vsa naša priporočila, ki se nanašajo na Vlade in ministrstva. Po oceni Vlade je od 81 naših novih priporočil neuresničenih kar 31, le 19 pa jih je uresničenih, stalno nalogo organom pa predstavlja dodatnih 31 priporočil.

Zaskrbljujoč je podatek, da so zaradi nestrinjanja zavrnjena 4 naša priporočila in še 12 iz preteklih let. Za nas in zame osebno je to nesprejemljivo.

Posebej nas skrbi, da Ministrstvo za finance zavrača naše priporočilo, da preuči možnosti za drugačno obravnavo dodatnih zavarovanj v davčni zakonodaji.

Prav tako vztrajamo, da je potrebno pripraviti spremembo zakonodaje, ki bo omogočila subsidiarni pregon kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti, torej tako imenovanega sovražnega govora, na način, da bo ta mogoč tudi za širši krog žrtev, na primer za vsakega predstavnika napadene skupine ali pooblaščene organizacije.

Popolnoma nerazumljivo je, da Ministrstvo za zdravje še vedno zavrača naše priporočilo, da naj ZZZS pravico do izposoje medicinskih pripomočkov zagotovi tudi začasno nepremičnim osebam, pa tudi, da Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti še vedno zavrača spremembo zakonodaje, ki bi zagotovila, da imajo vsi invalidi primerno socialno varnost. Pričakujem, da Vlada kot tudi organi, na katere se priporočila nanašajo, čim prej začnejo z aktivnostmi za uresničitev naših priporočil. Naše novo priporočilo Vladi je tudi, da pri pripravi predlogov zakonodaje in predpisov obvezno obrazloži tudi njihovo skladnost s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. V zadnjem obdobju smo bili namreč mnogokrat priča sprejemanju zakonodaje in predpisov brez upoštevanja vidikov spoštovanja človekovih pravic.

Pričakujem, da kot družba vzpostavimo trajne strukture za boj proti neenakosti, rasizmu in izključenosti. Le tako bomo lahko gradili vključujočo družbo, kjer se nihče ne bo počutil izkoriščenega, zapostavljenega ali pozabljenega.

Hvala lepa.