Hvala lepa za besedo. Spoštovani, danes prisotni, državni sekretar, tudi evropski poslanec.

Zagotovo imamo pred sabo temo, ki je zanimiva ne samo za slovenske razmere pač pa tudi za evropsko oziroma širše svetovne razmere. Poročilo dejansko je nekje usmerjeno v formalno in neformalno oskrbo, katero lahko rečem, da smo veliko, res veliko govorili v zadnjih dvajsetih ali pa petindvajsetih letih, intenzivneje pa v zadnjem letu ali dveh, ko smo v Sloveniji sprejeli Zakon o dolgotrajni oskrbi. Ko sem pregledala določene, bom rekla, sklepe ali usmeritve ugotovitve, me boste potem popravili, ugotavljam, da dejansko tako kot v Sloveniji se tudi Evropa zaveda, da je celina, kjer se prebivalstvo stara. Mogoče v velikih državah je to soočanje s staranjem in potrebo po formalni pa tudi po neformalni oskrbi, mogoče nekoliko nižja. Države, ki pa imamo to demografsko sliko tako slabo kot jo ima Slovenija, mislim, da smo drugi v Evropski uniji po demografski sliki in po hitrosti starajočega se prebivalstva, pa so to res: zaskrbljujoči podatki. Če se vrnem nazaj, mislim, da je že OECD kot neka taka priznana krovna organizacija, ki sledi vsem zadevam tudi na področju sociale kot tudi na področju gospodarstva in še ostalih, je vrsto let nas opozarjala, da je Slovenija kot edina evropska država, ki še nima vpeljane dolgotrajne oskrbe. To je bila rak rana, bom rekla, tudi našega nekega socialnega varstva predvsem, lahko rečem starejših, pa tudi skupin, ki ste jih imenovali, to so starejši, to so tisti najranljivejši, invalidi in tako naprej. To so skupine, ki dejansko potrebujejo človeka, ki potrebujejo tudi neformalno oskrbo. Lahko rečem, da smo se glede te neformalne oskrbe velikokrat in veliko časa ukvarjali. Mogoče še najbolj pri ravno pri teh najšibkejših, najmlajših, pri otrocih, ki dejansko potrebujejo skrb in nego staršev bodisi zaradi bolezni, ampak mislim, da bolj zaradi kakšnih ostalih bolezni, ki so mogoče še pridružene in tako naprej. In dejstvo je, da smo imeli ravno na tej neformalni oskrbi neke slabe rezultate ali pa slabo urejene razmere. Tudi za starše, ki ostanejo zaradi nege otroka doma, se pravi, in jim ga negujejo, moram reči, da za njih praktično ni bilo skoraj ali pa zelo slabo poskrbljeno, tako kot dohodek, s katerim bi preživeli, kot tudi neka socialna varnost. Moram reči, da se je to zagotovo, tako kot v celotni Evropski uniji, pokazalo, kaj je potrebno narediti s prihodom epidemije. Žal, ta epidemija je potem res odplaknila ves balast in je ostalo tisto, kar je bilo potrebno narediti. Lahko rečem, da je vlada ali pa minister Janez Cigler naredil to, da smo, pa tudi moram tukaj omeniti Aleksandra Reberška, da smo naredili en tak preboj s temi protikoronskimi paketi naprej, da se je zagotovilo dostojno, ne rečem, da je dobro urejeno tudi v Sloveniji, ampak dostojno neko nadomestilo za starša, ki ostane doma zaradi nege in skrbi za otroka. Lahko rečem, da je Slovenija v tem koraku zagotovo naprej naredila. Kar mogoče me bolj skrbi, me skrbi to, kar tudi že danes pri naslednji točki sledim, da pa vendarle ne vidimo, da je potrebno to dolgotrajno oskrbo spraviti v celoti v življenje, da bomo imeli lahko vse štiri oblike te oskrbe, se pravi institucionalno varstvo, neformalno varstvo, pomoč na domu, se pravi, oskrba družinskega člana. Se mi zdi, da je pomembno, da tudi Slovenija tukaj nadaljuje začrtano pot z Zakonom o dolgotrajni oskrbi, ki je bil sprejet. Ko vas poslušam, govorite moj jezik ali pa oba govoriva isti jezik, da je potrebno s tem nadaljevati in da je potrebno to ljudem zagotoviti, tudi nenazadnje, ker to mogoče tudi Evropska unija pričakuje. Pa ne samo nas, verjamem, da ste gledali tudi kakšno Romunijo, Bolgarijo, kjer so vse te zadeve kot ste izpostavljali, tudi ta feminističen prispevek, bom rekla ženske, ki so toliko v takem velikem številu vključene v to, verjetno je v teh državah še toliko večji. Ampak glejte, da se za dolgotrajno oskrbo v rebalansu jemlje 64 milijonov manj, pomeni, da jo ne želimo. Mene to skrbi. Vi ste tukaj, res, imam podčrtano, lahko grem brati, kakšne zaveze ali pa kaj se ugotavlja, da 40 do 50 milijonov ljudi v Evropski uniji redno zagotavlja neformalno oskrbo, 44 milijonov pa vsaj enkrat na teden zagotavlja dolgotrajno oskrbo. Večinoma so to ženske, tudi invalidke, ki predstavljajo približno 60 odstotkov neformalno oskrbovancev in zagotavljajo neformalno oskrbo več ur kot moški. Ugotavlja, da to zavira enako spolno in lahko omeji možnost formalnega dela zlasti za mlajše oskrbovalce. Glejte, to je vse to, kar se mi zdi, da je pomembno, da to prepoznamo tudi v Sloveniji in da skozi dolgotrajno oskrbo seveda se te zadeve začnejo urejati. Meni se zdi velika škoda, da se dolgotrajne oskrbe, po besedah da se bo enostavno zamrznila za nekaj časa, da se s tem ne bo nadaljevalo, se mi zdi da je to zelo, zelo velika škoda ne samo, tudi za državo, še največ, ampak za vsakega posameznika, ki potrebuje tako oskrbo. Bodisi, da so to nenazadnje tudi dostojni delovni pogoji za vse delavce v sektorju oskrbe. O tem sem že prejšnjič govorila. To se mi zdi ali pa jaz temu, mogoče naslavljam to kot neko mehko vsebino. To so odnosi, to je dostop do informacij, prenos podatkov, prenos informacij, ja, to nam vse peša. Zato mladi enostavno bežijo in, kot ste povedal, dr. Brglez, bežijo in gredo v tujino. Mogoče tudi tam ne ostajajo, vi pravite, tudi celotna Evropska unija ima težave s tem odhodom ali s tem, da se mladi ne odločajo za te poklice v oskrbi. Se mi zdi, da je potrebno to, tudi ta pogoj, delovni pogoj za te v tem sektorju zagotovo vzeti v obzir. Pa lahko rečem, da se je v preteklosti, ravno zadnjič smo sprejeli v poslanski skupini Skupnost socialnih zavodov. Zahvalili so se, da se je v času prejšnje vlade zagotovilo štiri do pet plačilnih razredov napredovanja, da so prišli vsaj do neke - pa še to prenizke - plače za svoje delo, ki ga opravijo v sektorju oskrbe. To je naša rak rana. Tukaj imamo verjetno tudi predstavnike Ministrstva za delo, ampak tukaj vidim, da imamo predstavnika, državnega sekretarja z Ministrstva za zdravje. Tudi to je naše delo, da se to naredi, ker drugače kroga ne bomo sklenili. In res, na izgubi so tisti, ki že danes, ali pa bodo še bolj na zgubi tisti, ki že danes potrebujejo tako formalno, tako institucionalno varstvo kot tudi neformalno. In še enkrat moram povedati, jaz verjamem, da Evropa že vrsto let, in vem, da že vrsto let opozarja, da nekaj ni v redu. To da se 12 let ni zgradilo niti enega doma za starejše, da bi se jim dalo pravico, da bi imeli to oskrbo v domovih, da se je po 12 letih zdaj zgradilo ali pa se bo zgradilo pet domov, govori o tem, koliko je komu mar v tej državi.

Hvala.