Najlepša hvala za besedo in zahvaljujem se v bistvu najprej sploh za to možnost, da predstavim poročilo o skupnih evropskih ukrepih na področju oskrbe.

Zdaj, malo ima neko svojo zgodovino celotno poročilo. Gre za v bistvu poročilo, ki je nastalo na dveh odborih. Na Odboru za zaposlovanje in socialne zadeve kot enem in drugi odbor je Odbor za enakopravnost oziroma za ženska vprašanja v bistvu, če hočete, v bistvu kot FEMM kot se imenuje v Evropskem parlamentu. Torej gre za poročilo, ki sta ga pripravila dva poročevalca vključno z vsemi poročevalci v senci, kar pomeni da sta dva odbora nekako pripravila zadevo. Zaradi tega je v tem poročilu zelo veliko poudarka tudi na enakopravnosti spolov, ker je področje oskrbe tisto, kjer prevladujejo ženske v vseh segmentih, tako na točki oskrbovank ali pa oskrbovancev kot na točki tistih ki skrbijo. Še zlasti to velja za neformalni del, neformalni del oskrbe, ki je sestavni del tega poročila. Ne govorimo o zgolj institucionalni oskrbi, torej formalni oskrbi, ampak govorimo o celotni oskrbi, govorimo o vsem, kar spada pod skrbstvo, pomeni od otroškega varstva do dolgotrajne oskrbe. Potem celotno področje invalidnosti ali pa oseb s posebnimi potrebami, vse, kar pride vmes pravzaprav, je to področje, kjer se vsi vsaj enkrat v življenju srečamo s tem, da smo oskrbovani ali pa da skrbimo za druge. Do tega poročila ne bi nikakor prišlo, če ne bi bilo pandemije. Pandemija nam je pokazala, kaj so to kritični poklici in to področje je ravno tisto, ki se je nekako izvilo iz celotne obravnave. Drugi del, ki je pa pomemben, glede na to kaj trenutna komisija pravzaprav počne oziroma kaj se je postavlja kot prioritete. Ena od zadev je tudi vprašanje demografskih izzivov. Redukcija demografskih izzivov na točko oskrbe se je žal v tem procesu zgodila in po tistem, ko je to poročilo nastalo, nastalo je z namenom, da vpliva na to kaj bo evropska komisija predlagala kot evropsko strategijo za oskrbo, ta je zdaj zunaj in naj bi bili dve priporočili sprejeti na ravni sveta. Torej naj bi se države prostovoljno zavezale, ker dejansko priporočila kaj več ne morejo biti. Tako glede ciljev glede jamstva za otroke torej v bistvu barcelonskih ciljev, ki so bolj natančno določeni, zelo jasni in tako naprej in precej manj jasni cilji, ki so vezani na dolgotrajno oskrbo. Ampak že samo dejstvo, da naj bi ta priporočila bila sprejeta, bo vplivalo na to, da bodo države skušale na tem področju nekaj narediti. Ampak kot sem rekel na začetku, to je zelo feminiziran poklic ali pa to je zelo feminiziran sektor. Par podatkov recimo, ko govorimo o institucionalni oskrbi ali pa ko govorimo o formalnih oskrbovalcih, osem milijonov tistih, ki delajo v tem sektorju v Evropi. Na drugi strani neformalni. V bistvu tam 52 in še več, nimamo vseh podatkov. Ob tem, da se pojavi ena taka, dajmo temu reči »zaciklana« spirala. Kako ta zadeva izgleda? Ta zadeva izgleda tako, da se družbeno ali pa od družbe običajno pričakujejo, da tisti ki se bo ukvarjal z neformalno oskrbo bodisi zaradi tega, ker je v to potisnjen, ker ni institucionalnega varstva ali pa drugih oblik, da je to vedno v družini ženska. Ta ne more biti, ne more peljati kariere v celoti, zaradi tega so pokojnine na koncu nižje. Potem pa so zaradi dolgoživosti družbe, ženske živijo tudi dlje in v bistvu se zadeva se samo v bistvu vali brez, če ne bo politične intervencije v celotno področje, bomo imeli velik problem. Zdaj sistemi so sicer zelo različni po različnih državah, to je treba vedeti, ampak ta osnovna dimenzija obstaja, ta dimenzija konstantno obstaja in z njo se je treba na nek način soočiti. Zdaj poročilo je bilo delano torej kot poskus vpliva parlamenta na to, kaj bodo končni cilji, strategije, in poskus: zastavljanja področja tako, da po tistem, ko bo strategija zunaj, da to ne bo zdaj končna zadeva, ampak da bo ta imela tudi nek »follow up« oziroma da bo se ta zadeva nadaljevala z akcijskimi programi bodisi na evropski ravni bodisi v posameznih državah članicah.

Zdaj seveda tisto, kar je osnovni moment, ki ga je treba reči, marsikje ne bi pandemije tako dobro preživeli, če ne bi ljudje bili toliko srčni. Zdaj pa vrednotenje v sodobnih družbah pa ni dovolj v bistvu, da se jim samo zahvalimo, ampak preprosto je treba vlagati več. To je eno od ključnih ugotovitev poročila - več je treba vlagati v javno infrastrukturo in ljudi, ki se ukvarjajo z oskrbo. Zagotoviti je treba tudi njihove ustrezne delovne pogoje, ustrezno organiziranost. Tisti, ki imajo možnost socialnega dialoga, tam je situacija malo boljša. Marsikje se ukvarjamo z vprašanjem migracij znotraj tega. Na nek način nam delovna sila, tudi Slovenija med njimi, nam odteka, beži iz sektorja. To se je videlo med pandemijo. Bodisi da gredo v druge poklice, ki so manj zahtevni in ne morejo več v bistvu iti samo na ta etični pogon, torej tisto kar jih je, ali pa empatijo. Preprosto to je preveč izčrpajoče, ne moreš celo življenje delati samo to, če pravzaprav nimaš ustreznega plačila. Zdaj, videli smo med pandemijo, da v bistvu brez skrbstvenih poklicev družba preprosto ne bi delovala. Ne bi delovala. Ampak velik del tega je neplačan, neformalen, nima pomoči, nima dostopa do javnih storitev, ki bi omogočali storitve dolgotrajne oskrbe in s tem tudi to drugačno vizijo dolgotrajne oskrbe, ki govori o v bistvu, da čim dalje ostaneš doma, da gre za skrbstvo na domu v skupnost. V bistvu tukaj je v bistvu en vidik, ki je pomembe, hkrati pa če pogledamo to zadevo tudi v bistvu tega slovenskega vidika, vidimo, da je velika prednost našega sistema, karkoli že obstaja, dajmo reči javna mreža, ki je sestavljena tako iz javnih zavodov kot na drugi strani koncesionarjev, ki zagotavlja tako zdravstvene kot socialne vidike te dolgotrajne oskrbe, in ne gre za redukcijo na eno ali drugo. To je bilo lažje narediti na ravni evropskega poročila, tega se zavedam v bistvu, kot je o teh zadevah lahko govoriti znotraj posameznih držav članic, ampak to je še ena tista dimenzija, ko gre za neko horizontalno zadevo, ki jo je na evropski ravni malo lažje, v bistvu, bom rekel, določiti ali pa opredeliti določene cilj. Zakaj lahko tam opredelimo zgolj cilje? Zaradi tega, ker je osnovna pristojnost v državah članicah. Tukaj ni, temu se ni možno izogniti. Države članice so tiste, ki imajo osnovno pristojnost. Največ, do koder lahko pridemo, je, da določimo skupne minimalne okvire, recimo za dolgotrajno oskrbo. To je možno nadaljevanje. In druga takšna zadeva, ki je najmanj tako pomembna kot to, je, da bi pravzaprav morali priti do nekega novega družbenega dogovora na področju oskrbe. Ker v nasprotnem primeru, kako se bomo pa soočili z vsemi posledicami, tako podnebnih sprememb, vsega drugega in ob hkratnem staranju prebivalstva, če ne bomo v bistvu do področja oskrbe preprosto sprejeli drugačen pristop? Zdaj, ta drugačen pristop včasih v teh feminističnih krogih ali pa tam govorijo recimo o ekonomiji skrbi kot nekem izhodišču, kjer se vrednoti tudi ta del, ki je do zdaj v marsičem neplačan in ni nekih benefitov recimo za tistega, ki skrbi, recimo doma, da mora skrbeti, in ni potem v bistvu benefitov recimo pri vprašanju upokojevanja ali podobnih zadevah. Torej marsikaj, tukaj nas čaka cela paleta stvari, ki jih bomo pravzaprav morali narediti. Tisto, na kar se je zadeva ta trenutek reducirala, so torej skupna priporočila na področju jamstva za otroke, torej otroškega izobraževanja in varstva, še večja vključenos, zato ker marsikatera država tudi teh ciljev ne dosega, Slovenija ni med njimi, tako da na tej točki nimamo takega groznega problema,: ampak s posebnim poudarkom na vse ranljive v bistvu, ker je šola prostor, kjer se lahko izenačijo možnosti. In drugi del priporočila ali pa drugi del priporočil, kjer je pa treba razviti še ustrezne indikatorje, da bodo lahko v celotno zadevo dovolj dobro spremljali, je pa področje dolgotrajne oskrbe. To je pa drugi del tega področja, kjer pa ni tako kvantificiranih kazalnikov kot je v primeru jamstva za otroke glede vključenosti, še zlasti otrok do treh let pa potem tistih nad tremi leti, kjer se govori ne samo o tem, da morajo biti vključeni v programe, ampak tudi koliko ur naj bi takšni programi pravzaprav obsegali. In govori seveda o celoti v bistvu. Tudi v tem obdobju, bom rekel, ko se ukvarjamo tudi z vprašanjem beguncev ukrajinskih in tako naprej, v bistvu vse te kategorije morajo biti pravzaprav tukaj vključene. Predvideva se tudi dodatna sredstva glede tega. Tako da, ja, jaz postavljam ta širši kontekst ravno zaradi tega, da se zavedamo v bistvu, da tukaj bo pravzaprav potrebno marsikaj narediti.

Zavedanje obstaja, poskusi v smeri tega, da bi vsaj določili neke skupne minimalne standarde, obstajajo. V Evropskem parlamentu se je okoli tega poročila oblikovala koalicija, ki sega nekako od levice, zelenih, socialistov in demokratov, kot se pač moji skupini reče, potem Renewa, torej prenove oziroma liberalnega dela in evropske ljudske stranke. To vse skupaj seže, na nekaterih točkah celo v bistvu ta majčkeno manj oziroma evropski konservativci in reformisti, kamor spada recimo tudi poljska vladajoča stranka, da to poenostavim v celotni zadevi. Torej obstaja torej široka podpora tej zadevi. Tisto, kar se je zgodilo skozi sprejemanje tega poročila in sprejemanje potem strategije, je, da smo začeli govoriti podoben jezik. Da smo začeli govoriti podoben jezik o tem, kaj naj bi ta, kaj naj bi v tem sektorju oskrbe bilo ključno - oskrba naj bi postala človekova pravica. Gre za integriran pristop k oskrbi, gre za vseživljenjski pristop k oskrbi. Gre za to, da na drugi strani pa namenimo posebno pozornost tistim, ki v sektorju delajo, njihovim delovnim pogojem, dostojnemu plačilu. Konec koncev morajo oni preživeti potem, ko skrbijo za nekoga drugega in se že razdajajo skozi odnose. Ja, tudi sodobne tehnologije so lahko uporabne, noben tega ne zanika, ampak absolutno pa ne morejo roboti zagotavljati človeške odnose ali nekako skrbeti ali pa celo, konec koncev začne se z delitvijo hrane in podobnih zadev. Seveda so noter tudi številni primeri ali pa v bistvu ustrezno obravnavano tudi neformalna oskrba z ustreznimi investicijami, v bistvu storitve, javne storitve, dostopne storitve, ki omogočajo tovrstno oskrbo. Tam imamo še posebno dodatni problem, da ni zunanjega nadzora nad kvaliteto oskrbe. Medtem ko v institucionalnem varstvu imamo nek takšen nadzor, seveda ga v neformalnem ne moremo imeti. In tukaj tudi to je treba vzpostaviti. Zdaj to ni samo poslovna priložnost, ampak je to nekaj zelo odgovornega, kjer kakršnokoli že uvajanje samega trga samo po sebi, v bistvu nereguliranega, predstavlja velik problem. Reguliran je v bistvu neka druga neka druga dimenzija, ki jo je treba pri tem upoštevati. Jaz iskreno upam, da v bistvu, da ta poročila oziroma priporočila na podlagi same strategije, da bodo sprejeta v decembru. Češko predsedstvo se je nekako zavezalo, da bo to zadevo naredilo, tukaj obstaja kar širok konsenz, da je takšna priporočila možno sprejeti, da niso preveč zavezujoča ali pa preveč daljnosežna tudi za tiste države, ki še dosedanjih zadev ne dosegajo. Hkrati pa, kot sem rekel, medtem ko na področju jamstva za otroke nekaj je že bilo narejeno, imamo glede dolgotrajne oskrbe prvič možnost oziroma prvič v bistvu neka tovrstna priporočila na ravni sveta tudi v bistvu, ja,: kot del, ja, na nek način so priporočila tudi del pravnega reda EU, ja, to je treba zadevo tako jemati. Niso sicer iztožljiva, ampak v bistvu so države nekako zavezane. Drug vidik tega spremljanja vseh teh priporočil je pa v bistvu evropski semester. To je pa primer načrtovanja, v bistvu, ki je vsaj za države evra pod nadzorom tega, kaj je, kaj niso. In seveda naj bi sestavni del tega bil tudi ta semester. Jaz sem bil sicer malo nesrečen, ko sem poslušal zadnji govor predsednice komisije. Omenja osnovno tendenco zadaj za tem poročilom, in to je, da je treba solidarnost med generacijami spraviti v evropske pogodbe, ne omenja pa celotne evropske listine oziroma evropskega stebra socialnih pravic, ki bi moral biti v bistvu pravzaprav tudi integriran, če bi hoteli tudi temu področju oskrbe nameniti večjo pozornost. In druga reč, ki je, tisto, kar me je začudilo, v vseh teh popandemskih časih, je samo oskrba še tisti del sociale, o kateri se pogovarjamo, medtem ko so drugi deli sociale, razen tisti, ki se nanašajo, v bistvu, na energetsko revščino ali pa na drugi strani na vprašanje preprečevanja lakote v teh časih, ki so zaznamovani z vojno sankcijami z vsemi posledicami tega za ljudi, v bistvu praktično tega v govoru o temeljnih prioritetah unije za naslednje leto, ki so nekako postavlja tudi za nas nek okvir tega, kaj je možno, na kak način je možno kaj narediti, pravzaprav tega ni. Ampak vseeno mislim, da gre za neko prelomno poročilo s širokim konsenzom, ki je zadaj za njim. Povedal sem kako širok je ideološko, to je pravzaprav najširše, kar je možno znotraj Evropskega parlamenta ta trenutek sprejeti na takšnih, dajmo reči socialnih temah ali pa pro-evropskih socialnih temah. V bistvu v nasprotno smer pa na vso srečo večine ni za kakšen sprejem kakšnega poročila in v bistvu je pač neko, po mojem dobra osnova za premislek tega, kje smo mi in kaj lahko glede tega naredimo.

Zdaj bil sem malo daljši, se opravičujem, govoril bolj ali manj iz glave, ker v bistvu so te zadeve mi jasne. Plus tega ste gradivo dobili, tako da je ob tem možna določena razprava.

Hvala lepa za to priložnost in pozornost.