Najlepša hvala. Sedaj želi besedo gospa dr. Riman. Izvolite, beseda je vaša.

DR. BARBARA RIMAN: Zahvaljujem se za besedo, spoštovana predsednica državnozborske Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, gospa Suzana Lep Šimenko. Spoštovani gospod minister Matej Arčon, spoštovani vsi navzoči! Zahvaljujem se za vabilo, za besedo in dovolite mi, da skušam na kratko opozoriti na položaj slovenske skupnosti na Hrvaškem.

Preden z odprtimi vprašanji začnem, naj povem, da smo končno dobili rezultate popisa iz leta 2021 in da nas je trenutno četrtino manj, 7 tisoč 729. Osebno sem prepričana, da je število Slovencev na Hrvaškem ali vsaj tistih, ki imajo dvojno identiteto, veliko več, ampak žal trenutno podatki ne kažejo to situacijo. Prejeli smo skrajšani opomnik, se zahvaljujem, ker pa za našo skupnost niso dana odprta vprašanja, kot je to recimo bilo za Slovence v Avstriji, pa za Slovence v Italiji, sem se pač temeljila na tem, da pač predvsem omenim to, kar nas žuli. Moram najprej reči, da ima slovenska skupnost na Hrvaškem zelo dobro urejene zakonske pravice, ampak samo na papirju. Zakoni so decentralizirani, kar pomeni, da jih včasih zelo težko uresničimo. Za okvirno predstavitev naj omenim, da slovenska skupnost na Hrvaškem nima svojega poslanca, poslanke v hrvaškem parlamentu, predstavlja nas skupno še s tremi manjšinami bošnjaško, črnogorsko, makedonsko, poslanka iz vrst albanske skupnosti Ermina Lekaj Prljask, ki z našo skupnostjo zaenkrat pravzaprav nima nobenega rednega stika. Rojaki na Hrvaškem so politično zelo neambiciozni. Na manjšinskih volitvah v letu 2019 leta smo na mesto 40 predstavnikov ali svetov slovenske narodne manjšine izvolili samo 22, pa tudi volilni odziv je bil izjemno nizek. Recimo za eno mesto, naj poudarim, da je na volišče prišlo samo 5 oseb, torej niti ne vse izvoljeni člani, ki jih je 10 v tem svetu, kaj šele člani njihovih družin. Seznamu česar vse nimamo, lahko dodam medije, dnevnike, tednike, mesečnike v slovenščini. Imamo tri, štiri mesečna glasila, en elektronski bilten, ki ga oblikuje zveza. Nimamo radijske ali televizijske oddaje, tudi ne vidimo slovenskih programov in na to Slovenska skupnost opozarja od 1991 leta. In zdaj prosim, /nerazumljivo/ omenja, da lahko pač imamo sodobne načine gledanja televizije prek računalnika in prek spleta, zato ker če samo dam primer iz moje družine, kjer je moja 75 letna mami pač, ki je doktorirala in uporablja računalnik, tega ne zmore in se ne znajde prek spleta najti slovensko televizijo. Ko smo svoj čas prosili regionalni Hrt Radio Reko za 10 minutni meseč program v slovenščini, in tu moram opozoriti, da je to zakonska njihova obveznost, ki je že leta ne izpolnjujejo, ampak ne samo za Slovence, toda tudi za druge manjšince na Hrvaškem, je tedanji glavni urednik dejal, da on ni za to, da bi se Slovenci prostovoljno getoizirali. Moram pa omeniti, da vsa leta samostojne Hrvaške pripadniki italijanske manjšine imajo vsakodnevne novice v italijanščini, in to štirikrat. Nimamo slovenskih gospodarskih združenj, nimamo pa tudi finančne niti kadrovskih možnosti za to. Kljub prijaznemu vabilu za sodelovanju s člani Slovenske gospodarske zveze iz Celovca, naj se tu najlepše zahvalim za pač vse priložnosti, ki se nam odpirajo. Slovenci na Hrvaškem žal tega ne zmoremo, ne zato, ker slovenskih gospodarstvenikov ni, ampak zato, ker jim mi osebno kot slovenska skupnost zaenkrat nimamo kaj ponuditi in se mi zdi, da so kar za nas izgubljeni. Nimamo raziskovalnih enot, inštitucij kot recimo delujeta v Trstu ali v Celovcu, imamo le enoto Inštituta za narodnostna vprašanja iz Ljubljane, ki deluje na Reki, ki pokriva problematiko raziskovanja slovenstva na Hrvaškem, toda ta enota Reka nima nobenih pravic, ker pač na Reki nima pravne te pač oblike. V slovenskem Zakonu o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti pa pač tudi nima, kot imajo druge slovenske zamejske raziskovalne inštitucije, pravico do stabilnega financiranja. In zdaj ne povedati, da mi lahko sami ustanovimo znanstvenoraziskovalno inštitucijo na Hrvaškem. Teoretično je možno, a po hrvaških zakonih potrebujemo vsaj tri docente s področja, ki bi ga ta raziskovalna inštitucija raziskovala, torej posameznike, ki so že v svoji karieri raziskovali problematiko slovenstva na Hrvaškem. In zdaj, kje, da dobimo sredstva naprej za njihovo delo in drugo, kje naj dobimo visoko izobražene pripadnike slovenske skupnosti za to delo? Saj na Hrvaškem ne moremo najti ne učitelje ali vzgojitelje, ki govorijo slovenski jezik.

In preidem na točko šest. Slovenci na Hrvaškem imamo različne možnosti učenja slovenskega jezika, dve obliki podpirata Republika Slovenija in eno Republika Hrvaška. Tu bi se zahvalila Romanu Grudenu s pristojnega ministrstva za to, ker kontinuirano prenaša moje jamranje in se trudi pomagati, ko gre za učenje slovenskega jezika na Hrvaškem. Žal, a se moram spet potožiti, da trenutno, ja, vem, da tudi ni učiteljev slovenščine v Sloveniji, se zavedam tega izziva, ampak nimamo učitelja v Pulju. O tem sem jamrala tudi leta 2019, ko je potekalo tudi poučevanje slovenščine v gimnaziji, ki se je potem ukinilo, zdaj nimamo učitelja v Bregani. Torej morate vedeti, da je potrebno kar nekaj truda, trme, volje za uvedbo slovenščine. Torej smo uspeli naleteti na ravnatelja, ki je pokazal posluh, zdaj pa sem ga spravila v zadrego, da že mesec dni ni učitelja slovenščine. In ja, normalno po tem, da se lahko zapiše, da je na Hrvaškem še vedno status quo, zdaj pa se sprašujem, koliko je smiselno sploh prizadevati se za uvedbo slovenščine še naprej v določene šole, ker že od samega začetka vemo, da učitelja ne bomo našli. Saj samo še tako spotoma da omenim, da trenutno pouk slovenščine na Hrvaškem poučuje tudi ena gospa, ki je končala pomorsko fakulteto in jaz sem ji tako iskreno zahvalila, da je prevzela to, čeprav nima nobenega pedagoške izobrazbe. Prostovoljci delajo, predvsem prostovoljci zanesenjaki, šestnajst slovenskih društev je na Hrvaškem in trenutno je zaposlenih pet tajnic. Slovenska skupnost na Hrvaškem žal nima drugih kadrov, nima novinarje, pravnike, politologe, sociologe. In zdaj pričakujemo, da bo ena gospa novinarka odšla v pokoj in jaz iskreno ne vem, kaj bomo naredili, ker novinarja ne moremo najti. Tudi če najdemo novinarja, pa ne govori slovensko. Ko bi vsaj govoril slovensko pol dobro kot jaz, bi bili kar srečni. Pravzaprav vse tiste, ki bi jih lahko potem kasneje zaposlili v kakšni enoti Reka, potem pa bi pet let danes dobili fenomenalno znanstveno organizacijo, ki bi črpala sredstva iz evropskih projektov in to znanstvene projekte bi lahko prijavljala, pa tudi tiste interegne, zdaj se pripravljamo, da bo interegni konec novembra mogoče na VO, to je tudi eno vabilo, mogoče nas nekatera slovenska inštitucija povabi in bo vodilni partner. Ker zveza, pa tudi slovenska društva na Hrvaškem niso zmožni, da bi pripravili evropski projekt.

Potem samo še to, da dodam, in o tem ne bom govorila, omenila bom slovenski vrtec, začete in spodkopane pobude na Reki leta 2007. Prvi fantek, ki bi šel v ta slovenski vrtec, bo zdaj vpisal oziroma je vpisal fakulteto v Ljubljani. Potem izzivi glede ravnateljic, ravnateljic osnovnih, srednjih šol, glede uvedbe slovenščine, da sploh unijo dvigniti telefonsko številko, ko vidijo, da kličejo.

In zdaj še to. Osebno v svojem drugem mandatu predsednice Zveze slovenskih društev, kjer sva z namestnico izvoljeni soglasno, ne vidim preveč pozitivnega. Mogoče je to samo moja slovenska pesimistična, patetična duša, ki včasih tako štrli ven, kot bodo nekateri rekli, mogoče pa moje dolgoletno raziskovalno delo, saj sem na terenu z rojaki od leta 2006. Iskreno upam, da ne bom končala zdaj v tej pesimistični pač duši, iskreno pa upam in si želim, da bomo z uradom v tem mandatu stopili en korak naprej in da naslednjič, ko bom dobila en opomnik z urada, ne bo napisan status quo, temveč da smo kar zmagali.

Hvala lepa.