Hvala lepa za besedo in dober dan tudi v mojem imenu!

Kot je bilo že uvodoma povedano, solidarnostni sporazum v bistvu naslavlja eno posebno situacijo, kadar, kadar zemeljskega plina zmanjkuje zaradi nekih izrednih razmer in jih zmanjkuje, ga zmanjkuje v takšni meri, da pravzaprav so, je ogrožena oskrba zaščitenih odjemalcev, to pa so po zakonu v bistvu gospodinjski odjemalci, nekatere socialne službe. Se pravi, zdaj ti so tisti zaščiteni, ki jih v bistvu ščitimo do konca, dokler zemeljski plin še nekaj je in če ga zmanjka za njih, potem lahko zaprosimo sosednje države za pomoč, pomoč v, ki je pač imenovana solidarnostna, pa pravzaprav pomeni prošnjo za ponudbo za nakup tega plina od sosednje države.

Tako da sam sporazum, kot je rečeno, je bil že podpisan z Republiko Italijo in tale s tedni z Republiko Hrvaško je pravzaprav identičen po svoji vsebini. Pri samem, bi rekel, usklajevanju z Italijo, smo na koncu tudi povabili Hrvaško, tako da, da bi v bistvu že predhodno bila Hrvaška seznanjena z rešitvami. Tako da je tudi postopek samega, bi rekel, usklajevanja, predhodnega kajne, tehničnega, z Republiko Hrvaško je bil relativno hiter in tudi pričakujemo, da bomo tudi sporazum relativno hitro podpisali.

Zdaj, sam sporazum po vsebini predstavlja, kot rečeno, bilateralni nivo med državami, za samo izvajanje sporazuma pa je potrebno še urediti na nacionalnem nivoju, kar pa že imamo urejeno v Zakonu o oskrbi s plini. Bilateralni nivo pa je potreben zaradi tega, da se ustvari pravna osnova za ta, za to ponudbo in nakup, solidarnostno, ki pač pogodba o Evropski uniji, ne, ni zadostna v tem segmentu. Od predvidenih štiridesetih sporazumov v Evropski uniji, ki naj bi bili sklenjeni že leta 2018, je pravzaprav sklenjenih zdaj samo mislim, da med 5 in 7. Tako da, gre zelo počasi, zaradi precej težavnih elementov odgovornosti, ampak z Republiko Italijo smo našli relativno enostaven in učinkovit način, ki ga pač pričakujemo potem seveda tudi z Hrvaško.

No, zdaj pa če gremo na sam sporazum, malo na hitro. Sporazum pravzaprav zagotavlja dobavo plina v primeru, ko trgi v okolici ne delujejo več in ker je in ker je dobava v posamezni državi tako motena, da pravzaprav ali pa že tako minimalna, da pravzaprav je ogrožena dobava tem zaščitnim odjemalcem. V Sloveniji je to približno 17 procentov dobave plina. Če pridemo tako nizko, potem lahko recimo Slovenija ali pa sosednja država, zaprosi sosednje države za pomoč, se pravi za ponudbo plina, ki pa, ki pa jo potem naredijo sosednje države v dveh fazah, prva faza je prostovoljna faza, se pravi, da v bistvu pozovejo ali pa bi, če smo mi v tej vlogi, če je država ponudnica, potem v prvi fazi pozove dobavitelje k temu, da ponudijo še dodaten plin, ki ga imajo na voljo, mogoče v skladiščih ali pa nekih dobavnih pogodbah za sosednjo državo, a ne, če pa to ni dovolj oziroma tako, kot država prejemnica to vse pač sprejme, lahko se seveda odloči ali sprejme ali ne, odvisno od cene in od pogojev in ko je ta, ta nivo izčrpan, potem v bistvu lahko zaprosi za drugi nivo, ki so pa, ki pa je obvezni nivo, kjer pa država ponudnica zmanjša dobavo tudi svojim nezaščitenim odjemalcem z namenom, da pomaga sosednji državi zaščititi in to je ta bistvena solidarnost v tem primeru. Seveda, v vsakem primeru gre za prodajo plina.

Se pravi, če je cena plina v prvem primeru določena s strani dobaviteljev, ki postavijo svojo ceno za svoj plin, je v drugem primeru neka administrativno določena cena, ki je v pogodbi določena in pogodba deluje kot osnova za ta posel, meddržavna pogodba in je ta enako določena, kot če bi v bistvu plina primanjkovalo pri nas oziroma kot če bi plina primanjkovalo v sosednji državi, je izenačeno na obeh koncih. Tako da, tukaj je pravzaprav recipročno enako. Ja, ključna pri, pri vsem skupaj je potem celo sama cena, no. Mogoče še tukaj povem eno besedo. Sama cena tega plina za, za neprostovoljne ukrepe je določena pri nas kot krizni plin, v našem zakonu. Določi jo pravzaprav agencija po neki metodologiji, se pa, je pa uredba, sledi, pač uredba določa in pogodba sledi temu tudi, da v primeru, če pa pride do posameznih tožb, naknadnih tožb zaradi pač določenih škod, ki so bile narejene, pač, ki so bile kot posledica zmanjšanja dobave plina iz te osnove, te tožbe gredo tudi v, bi rekel, ceno, v končno ceno, naknadno ceno za državo, ki pač dobi plin, zaradi tega končna cena v sami uredbi in v sporazumu ni čisto določena čisto do konca, ampak obstaja nek prostor, ki pač je možen in bolj kot imamo to administrativno ceno dobro določeno, manj je teh možnosti, sicer. Cel proces solidarnostnega mehanizma je pravzaprav, kot sem rekel na začetku, zelo omejen s tem nivojem, ko že res zmanjkuje plina in ko si že res vse opcije izčrpal. Se pravi, da v bistvu pričakujemo, da do tega pravzaprav ne bo prišlo, če pa bo prišlo, bo pa res takrat, ko bo res nujno, nujno. Tako da sam, sama pogodba ni namenjena, bi rekel, pomoči druge države v primeru, če nam nekaj plina zmanjka, ampak ko smo res čisto na koncu.

Tako da, to je potrebno vedeti, da to ni solidarnost v smislu kadarkoli. Tako, zaključek izvajanja te pogodbe je pravzaprav takrat, kadar država sama, ki ponuja, ugotovi, da tudi njenim zaščitenim zmanjkuje ali kadar država, ki prejema, ugotovi, da ne potrebuje več ali če Evropska komisija ugotovi, da pravzaprav država, ki je zaprosila, ne bi smela zaprositi za ta plin, ker pač še ni izkoristila vseh tistih možnosti, ki sem prej omenil. Pogodba sama ima določilo, da velja brez roka, je pa 6 mesečni odpovedni rok, tako da v bistvu se lahko kadarkoli prekine in pač ali pa se pač izpogaja nova, če bo to potrebno.

Toliko mogoče na začetku, pač o kakšnem vprašanju z veseljem odgovorim.