Ja, hvala.

Kljub temu, da v bistvu oba pristopa Švedske in Finske obravnavamo na isti točki, kar se »valda« postopkovno strinjam, gre vseeno tukaj, pri teh dveh državah, za dve različni zgodovinski in predvsem geografski perspektivi. Torej, poleg tega, da tukaj pošiljamo en jasen znak Rusiji, pošiljamo tudi jasen znak ostalim državam članicam Nata, ki mejijo na Rusijo. Zdaj, prejšnji teden sem bil v Latviji, sem lahko tam na prve oči oziroma na lastne oči videl, da je strah ob obmejnih državah, strah pred tem, da bi se zgodilo nekaj podobnega, kot v Ukrajini, relativno visok, relativno pogost, tako v politiki, kot v vsakodnevnem življenju državljank in državljanov teh držav članic Nata in, oziroma tudi še tu konkretno EU.

Tako da, to je jasen signal, ta, recimo temu, ta sprožitev tega protokola, sprejema teh držav, je jasen signal tudi ostalim mejnim državam, hkrati pa mislim, da je tukaj, tole, kar se je dogajalo s Turčijo. Jaz se tu ne bi strinjal, da bi bila to majhna težava, se mi zdi, da je bila to kar obsežna in kompleksna težava, ki pa smo, ki pa so jo Finci, Švedi in pa Nato nekako v slogu diplomacije mislim, da kar uspešno rešili in s tem dokazali, da diplomacija ni mrtva ter da se moramo tudi v državah kot je Slovenija lotiti bolj strateško in previdno. Tukaj konkretno mislim, da ni bilo udeležene te tviter diplomacije, ki je bila v Sloveniji zadnja leta zelo uporabljena. Hkrati pa mislim, da gre tukaj poleg sporočil, ki sem jih že omenil, gre pa predvsem jasno sporočil /nerazumljivo/ in avtokratom skrajne suverenistične skrajne desnice v tem svetu. Se pravi, ne samo Putinu, ki je, po moje, trenutno eklatanten primer skrajnega desničarja na svetu, ampak tudi ljudem tipa Donald Trump, ki je recimo bil anti pol tega, kar se je dogajalo tukaj diplomatsko. Jaz bom to pobudo samo že oziroma jaz bom to pobudo že iz konteksta v katerem smo se znašli po februarju seveda podprl. Apeliram na vseh 30 nacionalnih parlamentov držav članic Nata, da karseda pohitrijo te postopke vključevanja. Hvala.