Spoštovana predsednica Kertova, spoštovani minister Boštjančič, spoštovane kolegice in kolegi, spoštovane gospe in gospodje! Fiskalni svet je pri tokratni oceni proračunskih dokumentov prejel vse podatke in dokumente skladno z roki iz sporazuma o sodelovanju, ki ga imamo sklenjenega z Ministrstvom za finance. Različne službe Ministrstva za finance so bile na razpolago za dodatna pojasnila na vprašanja in dileme, ki so se pojavile med pripravo ocene. Fiskalni svet računa na konstruktivno sodelovanje skladno s sporazumom tudi v prihodnje. Agregatna gibanja javnih financ kažejo na prvi pogled izboljšanje lanske neugodne slike. Predlog rebalansa predvideva znižanje skupnega primanjkljaja državnega proračuna iz 3,1 milijarde evrov v letu 2021 na 2 milijardi evrov v letu 2022. Znižanje glede na lani izhaja iz visoke nominalne rasti bruto domačega proizvoda in posledično večjih zlasti davčnih prihodkov ter iz precej manj negativnega učinka enkratnih dejavnikov na saldo kot lani, kljub sprejetju ukrepov za blažitev posledic draginje. Lani so odhodki državnega proračuna za covid ukrepe znašali 2,8 milijarde evrov, letos pa naj bi njihov finančni učinek skupaj z do sedaj sprejetimi ukrepi za blažitev posledic blaginje znašal 1,5 milijarde evrov, torej približno pol manj. Po drugi strani naj bi se poraba državnega proračuna, iz katere izločimo enkratne dejavnike, letos izrazito povečala, in sicer za 1,9 milijarde evrov oziroma za 16,2 %. Le okoli tretjina te rasti naj bi bila posledica predvidene visoke investicijske aktivnosti. Obseg porabe, kjer poleg enkratnih dejavnikov izločimo še učinek investicij, naj bi se namreč letos povečal za 1,2 milijardi evrov oziroma za 11,4 %, kar bi bilo rekordno visoko. Takšna rast bi občutno presegla srednjeročno vzdržno rast javne porabe, določeno s trenutno ocenjeno dolgoročno rastjo potencialnega proizvoda na ravni med 4 in 5 % letno.

Iz predloga rebalansa in iz realizacije državnega proračuna za prvih 8 mesecev leta izhaja, da naj bi bilo v zadnjih 4. mesecih letos realiziranega kar 1,7 milijarde primanjkljaja, ta naj bi bil le deloma posledica ukrepov za blažitev posledic epidemije in draginje, katerih finančni učinek naj bi v zadnjih 4. mesecih letos znašal 660 milijonov evrov. Predlog rebalansa poleg umiritve rasti cikličnih prihodkov, ki je sicer smiselna z vidika pričakovanj o upočasnitvi rasti gospodarske aktivnosti proti koncu leta, implicitno predvideva izrazito okrepitev rasti porabe v zadnjih 4. mesecih. Del tega naj bi bila posledica predvidene v kolikor okoli 4 krat višje rasti investicijske aktivnosti kot v prvih 8. mesecih, ki jo ocenjujemo kot ne nerealistično in v danih razmerah visokih vhodnih stroškov tudi za neučinkovito. Celotna projekcija investicij je sicer manj nerealistična kot v veljavnem proračunu. Znižanje investicijskih stroškov glede na veljavni proračun pa skoraj v celoti izhaja iz pričakovanega nižjega načrtovanega obsega investicij, financiranih iz evropskih sredstev. Ob tem naj bi po navedbah vlade ravno potreba po porabi še razpoložljivih kohezijskih sredstev iz pretekle finančne perspektive eden glavnih razlogov za predlagani dvig najvišje dovoljene ravni odhodkov. Pretežni del predvidenega primanjkljaja ob koncu leta naj bi bil sicer posledica ostale tako imenovane tekoče porabe, ki po naši oceni nima podlage v trenutno veljavnih ukrepih in zato nakazuje nerealistično načrtovanje dela odhodkov, ki niso povezani z epidemijo, draginjo ali investicijami. Izstopajo predvsem stroški dela, ker poleg stroškov javne uprave vključimo še transferje v javne zavode za ta namen. Ti naj bi se namreč po 3,3 odstotni rasti v prvih osmih mesecih povečali kar za 26,4 odstotka v zadnjih štirih mesecih. Predlog rebalansa tako ocenjujemo kot nerealističen, saj bo primanjkljaj verjetno manjši od predvidenega, a bodo s tem osnove za jesenske proračunske dokumente za 2023 in 2024 postavljene previsoko. To je povsem enak zaključek kot jeseni v predhodnih dveh letih ob sprejemanju rebalansa za leto 2020 in pri oceni realizacije za 2021, ki je služila kot osnova za spremembe proračuna za 2022. V obeh primerih je dejanska realizacija potrdila ocene Fiskalnega sveta, saj je bil primanjkljaj na koncu dejansko precej manjši od pričakovanj. To je ob ugodnih gospodarskih gibanjih odpiralo prostor za večanje odhodkov, ki so bili v veliki meri trajne narave in so zato strukturno slabšali stanje javnih financ. S predlaganim rebalansom se znova večajo tveganja prekomerne porabe, tokrat v obdobju, ko se zaostrujejo pogoji financiranja na mednarodnih finančnih trgih. V primeru, da bo predlog rebalansa dejansko realiziran, pa bi to pomenilo izrazito ekspanzivno naravnano fiskalno politiko, ki jo ocenjujemo kot neustrezno glede na trenutne makroekonomske razmere, ki so po trenutno razpoložljivih podatkih še vedno ugodne kljub negotovostim. Zaznamujejo jih zlasti omejitve na strani ponudbe in visoka inflacija, zato bi se z izvajanjem v predlogu rebalansa začrtane fiskalne politike, ki bi z investicijami in visoko rastjo plač kratkoročno spodbujala povpraševanje lahko dodatno poglobila makroekonomska neravnotežja. Povečala bi se tudi tveganja za daljše vztrajanje visoke inflacije, s čimer bi bil ob naporih za omilitev draginje dosežen prav nasproten učinek in za oddaljevanje od srednjeročne uravnoteženosti javnih financ.

Primerjava predloga rebalansa in veljavnega proračuna za letos, sprejetega oktobra lani, pokaže, da je ključni razlog za dvig porabe v predlogu rebalansa za 640 milijonov več v odhodkih za covid to za 447 evrov in odhodki za blažitev posledic draginje, to je 169 milijonov evrov. Ob tem je predvsem, zaradi manj nerealistične ocene prihodkov iz EU sredstev za 368 milijonov evrov znižana projekcija investicijske porabe. Tako lahko ugotovimo, da je predlog rebalansa le povečal pravice porabe za zagotovitev financiranja novih dejstev. Hkrati pa ostalih pravic porabe ni prilagodil dejanski realizaciji v prvih osmih mesecih leta, ki jasno kaže, da so bili odhodki veljavnega proračuna ob lanskem sprejemanju zastavljeni previsoko. Na to je Fiskalni svet sicer jasno opozoril oktobra lani.

Priprava rebalansa ločeno od spremembe proračunskih dokumentov za prihodnji leti pomeni ponoven odmik od srednjeročnega proračunskega načrtovanja, ki predstavlja osnovo za pripravo celovite in skladne fiskalne politike. Fiskalni svet priznava, da trenutne razmere zaznamuje izrazita negotovost, ki pa ne bi smela biti izgovor za parcialno javnofinančno načrtovanje, nasprotno. Priprava verodostojnih srednjeročnih projekcij bi lahko prispevala k zmanjšanju negotovosti, s katero se soočajo gospodinjstva in podjetja, čeprav bi se javno finančni načrti čez čas prilagajali dejanskim razmeram. Nerealistično in parcialno načrtovanje tudi odpira prostor za neracionalno porabo in povečuje tveganja za srednjeročno vzdržnost ter pomeni nadaljevanje prakse iz zadnjih dveh let, ko je bila po oceni Fiskalnega sveta fleksibilnost omogočena z uveljavitvijo izjemnih okoliščin do določene mere izrabljena. Hkrati rebalans proračuna tudi ne upošteva osveženih makroekonomskih napovedi v celoti, kar ob izrazito negotovih razmerah dodatno prispeva k nezanesljivosti predstavljenih javnofinančnih načrtov.

Hvala lepa.