Lepo pozdravljeni vsi.

Pa hvala za vabilo na to sejo!

Tema, ki se danes odpira je zelo široka in mogoče še preden začnem z vidika ministrstva govoriti se mi zdi kakor da me tudi osebno zadeva. Namreč, tudi jaz sem relativno mlad. S partnerko sva skupaj deset let in nimava otrok. Ne zato, ker ne bi imela veselja do življenja, ampak iz različnih vzrokov, ki so iz zelo široki, strukturni, obsežni in kompleksni. V prvi vrsti nisem imela otrok zato, ker si jih enostavno nisva želela, potem kasneje jih nisem imela zato, ker nisva našla primernega stanovanja oziroma nisva našla materialnih pogojev v katerih bi lahko ustvarila družino. Potem tretji razlog je bil to, da sva se mogla ekonomsko osamosvojiti. Sploh za ženske se mi zdi to pomemben faktor. In danes jih nimava zato, ker enostavno nimava časa. Jaz za svojo novo službo in verjamem, da je za marsikaterega starša ali pa nekog,a ki bi si želel biti starš težko uskladiti družinsko in poklicno življenje. Mislim, govorim to kot osebno izkušnjo in pa kot primer kaj vse vpliva na odločitev neke družine, nekega para, da si ustvari družino. In iz tega vidika smo oziroma je vlada ugotovila, da so vsebine s katerimi se ukvarja Urad za demografijo v resnici vsebine s katerimi bi se morali ukvarjati Ministrstvo za delo, bodoče ministrstvo za nadaljnjo prihodnost in tudi vsa druga ministrstva. Zato je s sklepom določila, da se zaposleni in pa sredstva prenesejo na Ministrstvo za delo in da se ta tema obravnava na način, da se poskušajo zagotoviti širša socialna varnost in pa pač materialni pogoji za pare, mlade, da se lahko odločajo za otroke.

Morda če odgovorim na vprašanje družinskega zakonika, kar se s sprejemom družinskega zakonika počne se enostavno uresničuje odločba Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče je ugotovilo, da so vsi ljudje v primeru sklepanja zakonske zveze enaki pred zakonom. Torej, če se imata dve osebi radi se lahko poročita in skleneta zakonsko zvezo z vsemi pravicami, ki ji pripadajo ne glede na njun biološki spol. In to je edina stvar, ki jo družinski zakonik počne. Ta sprememb družinskega zakonika nima nič opraviti niti z izobraževanjem in niti z nataliteto.

Glede zakona o dolgotrajni oskrbi, ko smo nastopili mandat na ministrstvu smo enostavno ugotovili, objektivno ugotovili, da se zakona ne da izvajati. In to so tekom sprejemanja zakona opozarjali tudi vsi deležniki v sistemu. Če bi se zakon začel izvajati bi se nam zgodilo, da bi nekateri lahko izgubili pravico do dolgotrajne oskrbe, da bi nekateri ljudje, ki zdaj delajo v sistemu, ne bi mogli več delati, ker so se zaostrili pogoji in pa izkazalo se je, da je nemogoče in pravno nevzdržno sprejeti podzakonske akte. Zato se je vlada odločila, da bo izvajanje zakona preložila dokler ne najdemo ustrezne rešitve in ustrezne pravne podlage, da se lahko dolgotrajna oskrba izvaja. Poleg tega je ta preložitev vsebovala tudi finančno injekcijo iz proračuna za zavode, da bi preprečili dvig oskrbnin zdaj jeseni iz naslova povečanja kadrov in zaposlovanja. Ta referendum, ki je zdaj sprožen v resnici predstavlja veliko tveganje za to, da se bodo tudi oskrbnine dvignile. Tako bi jaz uvodoma rad vseeno podčrtal, da je demografska slika, ki jo imamo v Sloveniji, za razvito industrijsko državo in za Evropo nič posebnega; da je stopnja rodnosti pri 1,6 v zadnjih desetletjih za družbo v tem stadiju razvoja nekaj popolnoma normalnega; in da se moramo, zato da bi se več družin odločalo za otroke, vprašati o tem, v kakšnih pogojih mladi pari bivajo. Zagotoviti je treba možnost, torej pogoje in možnosti, v katerih se lahko nekdo odloči, da bo imel otroka, to mora biti njegova osebna želja. In kolikor jaz razumem, je to manj odvisno od denarnih prejemkov in več od tega, ali je možno uskladiti poklicno in zasebno življenje, torej je to povezano z zgaranostjo na delovnem mestu, z nenehno razpoložljivostjo delodajalcu, s kariernim napredovanjem in pritiski, pa seveda z materialnimi pogoji, torej, kako visoke so najemnine, kako lahko je priti do stanovanja in tako naprej. Mislim, da je to naša skupna naloga, da ustvarimo te pogoje, možnosti. Samo odločitev tem, ali imeti ali ne imeti otroka, pa je treba prepustiti posameznikom, brez da se jim na tiho govori, da nimajo veselja do življenja ali pa da jih ne skrbi za slovenski narod. Še en pomemben faktor pri vprašanju demografije je preprečevanje izseljevanja, ki ima iste pogoje, kot sem jih prej omenil. S tem da bi tu razširil še močno mrežo javnih storitev, javno šolstvo, zdravstvo, močno socialno državo, socialno delo, okolje, torej, naravno okolje. Po drugi strani pa je pomemben faktor tudi solidarna, smiselna migracijska politika, integracija tistih, ki pridejo v Slovenijo, ali so pribežali ali so prišli delat. In mislim, da se vse evropske države na približno enak način poskušajo soočati s tem problemom.

Glede vprašanja, kdo se ukvarja z nataliteto na ministrstvu. Z vprašanji, ki sem jih izpostavil, se ukvarja Direktorat za družino, se ukvarja Direktorat za socialo. In pa namen te Vlade je bila ustanovitev ministrstva za solidarno prihodnost, ki bi se ukvarjalo ravno z materialnimi pogoji, možnostmi za ustvarjanje prihodnosti mladih in družin - na prvem mestu bi bila tu stanovanja, tudi dolgotrajna oskrba -, in tudi ta poskus ste ravno sklicatelji te seje zavrli v kali in preprečili, da bi nova Vlada ustanovila ministrstvo, ki bi se ukvarjalo ravno s tem. Ko smo že pri tem, kar je storila opozicija oziroma desna Vlada, naj spomnim, da je ravno Janševa Vlada z ZUJF izjemno močno okrnila družinsko politiko, prejemke, starševske prejemke, otroške dodatke, iz česar se še danes nismo popolnoma izvili.

Toliko uvodoma. Hvala.