Hvala lepa za besedo.

Zdravo vsem! Moje ime je Alenka Kreč Bricelj. Z eno od svojih najboljših prijateljic, Majo, vodim majhno socialno podjetje, ki se imenuje Smetumet. Iz odpadnih materialov oblikujemo trajnostne izdelke, torbe, poslovna darila in igrače. Sem tudi mamam dveh otrok, Goranca in Franje, gimnazijca in osnovnošolke, in sem poročena. Torej, čisto najbolj običajna državljanka.

Moji dnevi so popolnoma zapolnjeni z vsakodnevnimi obveznostmi in pogosto imam občutek, da, ne vem, kje se me drži glava, tako, kot veliko mam, in pogosto zamujam in lovim roke. Imam se za popolnoma navadno državljanko. Nisem članica politične stranke in kariera v politiki me sploh ne zanima.

Kljub številnim obveznostim, družinskemu življenju in službi, pa se v zadnjem letu, po referendumu za čisto pitno vodo, se vključila v Inštitut 8. marec in se v tej organizaciji tudi aktivno udejstvujem. Zakaj? Iz zelo preprostega razloga. Dovolj sem imela občutka negotovosti, ki se je vame naselil v zadnjih dveh letih.

Poslušala sem novice, brala časopise, se pogovarjala s prijatelji na ulici in opazovala, kako se vsak dan znova razgrajuje Slovenijo. Slovenijo, v kateri vlada blaginja. Slovenijo, v kateri imamo javno šolstvo in zdravstvo in vsaj minimalne standarde socialne države.

Udeleževala sem se protestov. Podpisovala sem peticije. Bila aktivno udeležena pri referendumu za čisto pitno vodo. Pač mar mi je! In v tem nisem bila sama. Na ulicah je bilo na tisoče ljudi, ki jih še nikoli ni bilo toliko. Še nikoli nas ni toliko glasovalo, kot na referendumu za čisto pitno vodo. In množično smo podpisovali tudi različne peticije. Res je. Ustvarila se je velika skupnost in jasno nam je bilo, da nas je več, kot je poslancev in poslank v Državnem zboru. In jasno nam je bilo tudi to, da nas oni niso predstavljali. Ampak vedno znova in znova so nas preglasovali.

Spomnim se občutka nelagodja, preden sem zjutraj odprla novice, pred ogledom dnevih poročil, občutka čakanja, kaj vse nas še čaka in kaj vse bo še poteptano in uničeno. In res je bilo.

Politika je dobila več pristojnosti pri kadrovanju v Policiji. Minister za kulturo je dobil samovoljno moč za podeljevanje javnih sredstev. Oblast je brezsramno vzpostavila razliko med sabo in med navadnimi državljani pri obravnavi kaznivih dejanj grožnje in prisile. Škodovalo se je naravi. Diskriminiralo se je tuje študente glede na njihov socialnoekonomski status pri študiju. Ogrožal se je že tako slab socialnoekonomski položaj taksistov. Omogočal se je nakup polavtomatskih pušk in pištol članom organizacij v javnem interesu za obrambo in razmahnila se je korupcija, pa še marsikaj.

Številne spremembe na slabše so postale vsakodnevna stalnica. Če smo si včasih želeli boljšo prihodnost, konec neoliberalnega sistema in izkoriščanja, so se naše prioritete v teh dveh letih spremenile. Seveda smo si že vedno želeli pravičnejšo družbo, ampak nenehno smo drug drugemu ponavljali, da bi bilo vsaj, kar se tiče minimalnih standardov, lahko tako, kot je bilo nekoč. To smo si želeli.

Jaz lahko rečem, da so me punce iz Inštituta 8. marec, Kristina, Tina, Maja, Mojca, Tanja, Sara, Nika in vse druge, s svojo zaletavostjo in naivnostjo nenehno učile, da se je potrebno v družbi prizadevati za to, kar je prav. Zahtevati tisto, kar nam pripada kot državljanom in državljankam. In enega mrzlega novembrskega jutra smo našli rešitev, kako z enim zamahom odpraviti te slabe ukrepe oblasti, ki je takrat vladala. Odločile smo se, da skupaj s široko ekipo pravnikov pripravimo velik omni zakon, ki bo razveljavil škodljive ukrepe tiste oblasti. naša pravnica Kristina nam pa je ob tem nenehno ponavljala, da se tovrstnega ukrepa lahko poslužimo samo v tem izrednem primeru, ko želimo vrniti zakonodajo v stanje, ki je že veljalo, in ne v nekaj novega. Z njim ne odpravljamo samo posledic kršenja načel pravne države in demokratičnih standardov, z njim postavljamo nove temelje in možnosti, da se nazaj vzpostavijo temelji pravne države. V pripravo zakona smo v fazi oblikovanja vključili tudi širšo stroko, sindikate in splošno javnost – nekaj, kar oblast pri uvajanju svojih zakonov ni počela. Dobili smo več tisoč predlogov. Prvič po dolgem času sem začutila val upanja, prvič po dolgem času sem imela občutek, da nismo tako nemočni in podobno so mi povedali tudi prijatelji in ljudje, ki so bili vključeni v sam postopek. Napisali smo 78 strani dolg zakon in se odpravili na ulice mest in vasi in v podporo zbrali več kot 15 tisoč podpisov.

Kaj pa z zakonom točno počnemo? Samo odpravljamo zakonske spremembe. In zdaj jih bom naštela. Spremembe, ki omogočajo večji vpliv politike v šolah in vrtcih s spremembo sestave svetov zavodov v Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanje. Ki povečujejo vpliv Ministrstva za notranje zadeve pri kadrovanju na vodilna mesta policije ter posegajo v avtonomnost Nacionalnega preiskovalnega urada v Zakonu o organiziranosti in delu v policiji. Ki povečujejo moč ministra za kulturo in odvzemajo pomen odločitev strokovnih komisij pri podeljevanju javnih sredstev za kulturne programe in projekte v Zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo. Ki omogočajo neenako obravnavo pri kaznivih dejanjih grožnje in prisiljenja glede na to ali gre za predstavnike oblasti ali navadne ljudi v Kazenskem zakoniku. Ki določajo nemogoče pogoje za sodelovanje okoljevarstvenih organizacij v upravnih in sodnih postopkih v Zakonu o ohranjanju narave. Ki omogočajo diskriminiranje tujih študentov in študentk glede na njihov socialno-ekonomski status pri študiju v Sloveniji v Zakonu o tujcih. Ki omogočajo vstop na slovenski trg podjetju Uber, kar bo ogrozilo že tako slab socialno-ekonomski položaj taksistov v Zakonu o prevozih v cestnem prometu. Ki so posegle v neodvisnost državnih tožilcev in tožilk v Zakonu o državnih tožilcih. Ki omogočajo nakup polavtomatskih pušk in pištol tudi članom nevladnih organizacij v javnem interesu na področju obrambe ne le športnim strelcem v Zakonu o orožju. Ki posegajo v pristojnosti arhitektov in gradbenih inženirjev pri projektiranju in vodenju gradnje ne glede na njihovo strokovno usposobljenost v Gradbenem zakonu. Ki podjetjem podarjajo davčna darila za poslovna darila, poslovne pogostitve in zabave, stroške reprezentance in delovanja nadzornega sveta.

No, ob zbiranju podpisov so ljudje govorili, da imajo po dolgem času občutek, da njihov glas šteje, da so vključeni v same postopke, da so del aktivne demokracije, da imajo občutek, da je država tudi njihova. Priključili so se nam, opravljali so dežurstva pred upravnimi enotami, delili so rože in širili prijaznost. Vsak od njih je bolj podoben meni kot vam, poslanci in poslanke. Ljudje, ki stojijo za zakonom, so res vsakodnevni ljudje, navadni ljudje, s službami, ki jih pogosto iritirajo, z otroki, ki jih imajo radi, in predvsem želijo dostojno sedanjost in osnovne minimalne standarde. Jaz upam, da si želite tega tudi vi.

Današnje glasovanje, je glasovanje o zakonu, za katerim stoji več kot 15 tisoč ljudi. Za njih predstavlja pomembno vrnitev v preteklo stanje. To stanje ni bilo idealno, ampak je bilo boljše kot to, ki ga je prinesla nova oblast.

V obdobju nabiranja podpisov, pa je zakon postal še veliko več kot to. Postal je dokaz, da je družbo mogoče spreminjati. Postal je dokaz, da si lahko želimo več, da se naša svoboda skriva v ohranjanju socialne države in tudi v izpodkopavanju neoliberalizma. To je dokaz, kako pomembno je, da »fajtamo« dalje.

No, jaz sem Alenka Kreč Bricelj, kot sem že prej povedala. In danes pred vami ne stojim oziroma sedim tukaj samo kot mama, kot žena, podjetnica in kot pač navadna državljanka. Tu sem kot predstavnica množičnega gibanja, ki verjame v drugačno družbo in verjame v to, da ima naš glas moč. Gibanja, ki se ne bo ustavilo, in gibanja, ki se mu lahko z današnjim glasovanjem pridružite tudi sami.

Hvala lepa.