Spoštovani kolegice in kolegi, dober dan!

Lepo pozdravljeni tudi kolegi z Ministrstva za obrambo, gospod But, Šestan, gospod Nered in gospod državni sekretar!

Požar, ki je bil na Krasu, je bil seveda požar velikih razsežnosti, in kot ste večkrat dejali, največji v zgodovini samostojne Slovenije, tako po obsegu kot tudi po trajanju intervencije. In mislim, da je tudi danes še vedno primeren trenutek, da se vsem tistim, ki so na tej intervenciji sodelovali, zahvalimo za njihovo požrtvovalno delo. Opravljenega je bilo res veliko ur prostovoljnega dela in ponovno se je pokazalo, da ko gre zares, Slovenija zna stopiti skupaj in ljudje z vseh koncev pridejo, pomagajo in naredijo tisto, kar je potrebno.

Za zakon, ki je pred nami, naj uvodoma povem, da ga bom podprl. Sam bom ravnal nekoliko drugače, kot je ravnal državni sekretar Medved, ko so bile najine vloge še obrnjene, ko je še ob tako dobrem zakonu vedno našel razlog, da zakonu nasprotuje. Jaz kljub temu, da imam kakšne pomisleke, zdaj uvodoma povem, da bom ta zakon podprl, kljub temu, da morda ocenjujem, da bi veljalo nekatere stvari rešiti drugače, morda tudi bolje.

Opozoril bi zlasti na 26.a člen Zakona o gasilstvu, ki pravi, da mora delodajalec gasilcu omogočiti opravičeno odsotnost z dela in da stroške delodajalcu povrne občina oziroma država. Ta člen zakona sem prebral zato, ker je predsednik Vlade Golob na terenu – pohvalno, da je šel na teren – podal naslednjo izjavo, da »praktično gasilci te svoje dejavnosti počnejo med svojimi dopusti in praktično brez nadomestila«. Se mi zdi, da je vredno poudariti, da je za status gasilcev v preteklih letih bilo narejenih veliko stvari, ne govorim samo o mojem mandatu, ampak že pred mano, in da je ključna stvar, kar je tudi dolžnost Ministrstva za obrambo, da poskrbi, da se vse te določbe izvajajo. Ker se mi zdi včasih večji problem kot to, da nekaj ni urejeno, to, da se stvari ne izvajajo. Pred časom je Gasilska zveza Slovenije naredila popis trenutnih statusnih stvari, ki jih imajo prostovoljni gasilci, kaj vse jim je omogočeno in kaj bi bilo še potrebno storiti. No, in v tistem poročilu, ki sem ga prejel tudi sam s strani Gasilske zveze Slovenije – ima trinajst strani -, na devetih straneh popisano, kaj vse prostovoljni gasilci že imajo. Potem so še na naslednjih treh straneh popisali, kaj si še želijo; ena izmed stvari je bila tudi ta posebna dohodninska olajšava, ki je bila tudi v Zakonu o dohodnini sprejeta, in je bila s tem realizirana še ena stvar. Skratka, poudarjam, devet strani, sam vseh stvari niti poznal nisem, kaj vse je. In bistveno je nepoznavanje in neizvajanje že sprejetih stvari. Skratka, to poudarjam zato, ker se mi zdi pomembno, da bi vendarle si prizadevali, da se danes stvari v polnosti izpolnjujejo in da se dejansko izvajajo, to, kar je bilo v preteklosti že sprejeto.

Ta zakon, ki je zdaj pred nami, je na nek način posledica tistega, kar je politika obljubila na terenu. Nič narobe, je pa seveda problem, če se bo to v prihodnosti vedno konstantno dogajalo, skratka, da bo politika nekaj obljubila in potem bo vedno sledila zakonska sprememba. Zato je pametno, da so stvari urejene na sistemski način, kar pomeni, da vedno ni treba zakona spreminjati, temveč so stvari nastavljene tako, da že lahko tečejo.

Med drugim je predsednik Vlade takrat tudi izjavil, da se bo prostovoljce plačevalo. Sami se lahko spomnite številnih odzivov na Facebooku posameznih gasilcev in prostovoljcev, ki so se temu uprli, ki so dejali, da niti ne želijo biti plačani, ker je temelj slovenskega gasilstva prav prostovoljstvo. Spodbudno je tudi to, da je potem predsednik Vlade in celotna Vlada to korigirala in je rekla, okej, ne bodo plačani gasilci, nismo tako mislili, bodo plačane prostovoljne organizacije, torej društva, za opremo, za poškodovano opremo in podobno. Po pogovorih z ljudmi, ki so sodelovali na intervenciji, pa tudi s posameznimi društvi je bilo uničene in pogorele veliko opreme, zato je zakon vsekakor potreben, da se del te uničene opreme sofinancira in nadomesti. In tu je vsekakor na mestu ta prispevek države, da za to uničeno opremo financira.

Je pa seveda zdaj treba pogledati, kaj bi lahko storili sistemsko za naprej in bolje. Mislim, da je ena izmed stvari, ki jih moramo ohraniti, ki je krasila – in upam, da bo tudi v prihodnosti krasila slovenski sistem zaščite in reševanja -, je prostovoljstvo. V primerjavi z nekaterimi drugimi državami je to naše največje bogastvo, ker prostovoljstvo dela množičnost našemu sistemu. Kar pomeni, da imamo veliko število prostovoljnih gasilcev in tudi pripadnikov drugih reševalnih sestav. Če to primerjamo z nekaterimi drugimi državami, recimo, v spominu imam Severno Makedonijo, ker smo bili v preteklosti v isti državi, bi rekel, smo imeli isti sistem, ampak po osamosvojitvi smo šli vsak nekoliko svojo pot. Mi smo še vedno negovali in gojili prostovoljstvo, medtem ko so šli nekje drugje striktno v čisti profesionalizem. In ko so imeli velike požare, se je pač pokazalo, kaj se zgodi, če nimaš zadostne sile; in takrat smo jih reševali Slovenci. In ta intervencija na Krasu je pokazala, kar se tiče same sile množičnosti, da mi nimamo težav, da je tu vendar neka taka pozitivna stvar. In tudi izhajajoč iz razprav ter objav gasilcev je to še vedno stvar, ki jo želimo gojiti, torej, da je prostovoljstvo temelj slovenske zaščite in reševanja. Če bi šli v neko drugo smer, da bi začeli plačevati prostovoljce, potem se bo pojavila cela vrsta težav. Tu je bila gasilska intervencija, ki je bila morda nekoliko bolj na očeh, ampak dnevno imamo v poletnih mesecih tudi gorsko reševanje, ki se včasih pač zakompliciranih situacijah zavleče tudi preko 8 ur. Potem se pa postavlja vprašanje ali bomo plačevali tudi te. Imamo tudi jamarska reševanja, ki se včasih tudi zavlečejo dlje. Skratka, jaz bi predlagal, in to bi bil tudi poziv naše poslanske skupine, da celoten sistem zaščite in reševanja še naprej temelji na prostovoljstvu. Pod 1. Da pa si skupaj kot država ali če želite kot politika prizadevamo čim boljše urediti status posameznih reševalnih sestavov.

Kar se tiče samega urejanja statusa je pod prvo alinejo, ker sem že prej omenil, potrebno reči, izvajanje tistega striktno izvajanje tistega kar je bilo že sprejeto. In pod drugo alinejo, odkrivati in pogledati kje pa je vendarle še dodati manevrski prostor, da se tukaj naredi korak naprej pri sistemskih rešitvah.

V zvezi s tem požarom bi jaz vendarle opozoril na eno možnost, ki jo Ministrstvo za obrambo ima in bi jo veljalo še naprej nadgrajevati. Uprava za zaščito in reševanje ima poseben razpis za sofinanciranje gasilske opreme. Ko je naša ekipa prevzela dolžnosti je bil ta znesek milijon 700 tisoč evrov letno na razpolago za sofinanciranje gasilske opreme. Ta znesek smo potem dvignili v dveh letih na 2 milijona 400 tisoč. Verjamem, da je tukaj še dodate manevrski prostor, da lahko sedanja ekipa ta sredstva še dvigne. Ker kamorkoli sem prišel vedno so bile zahteve, prošnje in želje, da se ta sredstva povečajo. Tako da tukaj je še en dodaten manevrski prostor.

Druga stvar o kateri bi veljalo razmisliti je še, v preteklosti se bodo kolegi iz Uprave za zaščito in reševanje spomnili, je bil program Kras, kjer so bila posebna namenska sredstva iz katerih se je sofinanciralo oziroma plačevalo nabavo strogo namenskih vozil in opreme za gašenje požarov v naravi ravno na podlagi preteklih izkušen s požari na Krasu. Morda je sedaj to potrebno izkoristiti tudi za morda kakšen nov program, ki bo striktno namenski.

V zadnjem obdobju je bilo ogromno debate in razprave o naših, jaz bi temu rekel gasilsko letalskih silah. V tem požaru na Krasu se je izkazalo, da kar se tiče naših sil na trenu vse b. p., brez problema. Sile so se /nerazumljivo/, imeli smo veliko število ljudi na terenu. Skratka, ta množičnost nas je reševala, ni bilo problema. Je bilo pa seveda vprašanje sil iz zraka. Tukaj se je ustvaril vtis, češ, da so Canadairji vse mogočno orodje s katerim se reši vse. Jaz mislim, da se je tukaj tudi kakšna stvar precenjevala. Da je treba povedati, da ogromno dela, ki je bilo morda pozabljeno, je naredila Slovenska vojska tudi z obstoječimi helikopterji. Praktično vsi helikopterji so bili prerazporejeni na opravljanje teh nalog na Krasu. In če vse seštejete, recimo, kakšno količino vode so odvrgli naši helikopterji ali Canadair mislim da slovenski helikopterji Slovenske vojske vodijo v velikem številu. Jaz sem bil zelo zadovoljen, da so na pomoč prišli tudi romunska Špartani, kjer se je videlo, da praktično, kar se tiče same odvržene večine vode so primerljivi s Canadairji, skratka, odvržejo isto količino vode. Modul, ki je bil nabavljen so bile te kartonaste škatle, ki se odvržejo, zaradi tega, ker je bil ta modul gasilski naročen, je bila tudi zahteva, da v pasu 500, 600 metrov ni ljudi kjer se ta voda odmetava. Skratka, je to bolj za odročne predele, čemur je temu tudi namenjeno. Zakaj je ta pas potreben, 500, 600 metrov? V primeru, da se ta škatla v zraku ne razleti, da se voda ne razprši, da ne bi kogarkoli na zemlji, če bi v enem kosu padla dol poškodovala. Ampak obstajajo pa tudi že sistemi. In če bi bila taka politična odločitev jaz mislim glede na vse povedano bi bilo smiselno ta sistem nadgraditi, kjer ni kartonastih škatel, ampak so cisterne, take, ki jih ima slovensko letalo PC6, kar pomeni, da se direktno v cisterno notri nalije voda in potem tudi iz te cisterne letalo odmetava. S tem bi prišli praktično do iste količine odvržene vode kot jo ima Canadair. S tem, da tukaj je potrebno še nekaj detajlov poudariti, ker se je veliko govorilo, da praktično teh Canadairjev nič več ne delajo, da naj bi proizvodnjo šele na novo zagnali, da je dobavni rok teh Canadairjev daleč v prihodnost, mi jih bomo potrebovali zelo hitro, in da je v Sloveniji v poletnem času seveda zajemanje vode omejeno na morje, Bohinjsko, Blejsko jezero, pa na akumulacijsko jezero tam na Štajerskem, torej mislim, da okrog, to je neko akumulacijsko jezero. Povsod drugje so te razmere neprimerne in v takih okoliščinah seveda je Spartan, ki ga bo Slovenija dobila, zelo priročno, ker praktično potrebuje zelo kratko, lahko tudi, če hočete, makadamsko ali travnato letalsko stezo, da pristane, da se te cisterne napolnijo in da ponovno poleti in odvrže vodo.

Tako da moja pobuda, predlog bi bila, da ekipa na Ministrstvu za obrambo razmisli glede na dobavljivost Canadairjev v prihodnosti, če ne bi bilo vseeno smiselno ta modul na Spartanu nadgraditi iz teh kartonastih škatel torej v cisterne, skratka zaradi tega, da bi se voda lahko odmetavala tudi v predelih, kjer bi delovala posamezna ekipa. Seveda pa glede na to, da je pomoč iz zraka vsekakor izjemno pomembna, se pa lahko glede na slovenske razmere razmišlja tudi o hitrejše dobavljivih Airtractorjih, ki so seveda manjši, cenejši, seveda pa so striktno namenski. Tako da tukaj je potrebno morda opraviti še kakšen razmislek. Verjamem, da ga boste in da bo prihodnost pokazala.

Da zaključim, ta sredstva, ki so namenjena za sofinanciranje nabave gasilske opreme, bi lahko torej razmislili še o kakšnem novem programu Kras, kjer bi se znova nabavljala ta strogo namenska oprema. Kot rečeno, zakon bom podprl. Zahvala vsem, ki ste na različne načine namenjali svoj čas in energijo za to intervencijo na Krasu, in da se je, hvala bogu, brez kakršnihkoli tragičnih žrtev ta stvar srečno končala.

Hvala lepa.